aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Janez Stariha – Jani ali Stari
(OPENSOARING, 6. marca 2009, N. Slana)

Jani Stariha (rojen 1949), ljubljanski jadralni pilot, ima eno samo asociacijo, kot bi dejali Romi v znameniti šali o asociaciji. Njegovi prijatelji bi morda prisegli, da je to mobilni telefon, ki ga redkokdaj spusti iz rok, spet drugi bi se spomnili njegovega psa Švrka, ki ga ni več ali koze Mica, ki jo je pred desetimi leti dobil za rojstni dan in mu še danes striže travo okoli hišice v Trnovncu pri Medvodah. Stari ima rad živali. A pravi odgovor je, seveda pogojno, jadralno letenje. Ko je tri leta za Sloveniabois letal po Centralnoafriški republiki, Kongu, Zairu, Kamerunu in po Gabonu, in je vsak dan, z dvomotornim chieftainom, ki so jih zaradi pogostih odpovedih motorjev kasneje umaknili iz proizvodnje, preizkušal srečo nad deževnim gozdom in nevihtami, je skoraj vsako leto našel čas tudi za državno prvenstva v jadralnem letenju.

Ko je lani izgubil 2. mesto na DP v Murski Soboti, ker je za nekaj sto metrov zapeljal v hrvaški zračni prostor, je pomislil, da je morda že čas, da si posodobi inštrumente.

Dejal je, da si bo obril brado, ko bo znova zmagal na DP - Jani Stariha

LX 8000 – šele leta 2010
Vse je že kazalo, da si bo že za letošnjo sezono umislil LX 8000, a ker do začetka sezone ni dobil naročenih manjših inštrumentov za svoj S4, bo še eno leto počakal s to investicijo. Jadralno letenje je zanj najbolj čista oblika letenja, ljubezen, ki je ne bi nikoli izdal, pa čeprav je 2. aprila 2009 v svoji poklicni karieri opravil natančno 12.000 ur in nekaj minut, jadralnega letenja pa se mu je v teh letih nabralo prek 3500 ur. Impozantno.

Poklicno letenje se je začelo na aero-3

Legende (z leve): Miloš Pešec, Ferdo Herlec, Marko Klinar, Črt Rojnik in Jani Stariha

Afrika je ljubezen
Stari vselej pripomni, da v Afriki preživel v zraku kar 1500 ur, v letalih brez  GPS, kjer se mu je v možgane neizbrisno vtisnilo majhno letališče v Bayangi, sredi džungle, ki ga je bilo treba vsakič znova najti. V njegovem afriškem obdobju so bili pri njem na obisku mnogi prijatelji, od Toneta Fornezzija Tofa pa do Toma Križnarja, Zvoneta Šeruge in do klubskega kolega Marjana Kiklja, da ne govorimo o velikem letalskem prijatelju Borisu Stražišarju, ki ga je na hitro uvedel v letenje nad deževnim gozdom, tudi zato, da je lahko skočil na dopust. Spomini na to obdobje bi morali biti v posebni knjigi, nekatere njegove zgodbe so prislovične. Nikoli ne bo pozabil na temnopoltega pleskarja v kontrolnem stolpu v Bayangi, ki mu je, kot se je naučil v enodnevnem kurzu, po radiu mirno sporočil »clear to land,« medtem ko je pravi kontrolor srebal čaj v senci s prijatelji in si trebil nos. Druga afriška pleskarska zgodba se je dogajala v njegovem majhnem ranču. Ko so belili notranjost, je med pleskarji nenadoma završalo, saj so v nekem kotu odkrili črno mambo. Strupena žival je bila, na srečo, omrtvičena zaradi klime …  Afrika se je v Starijev spomin zapisala s francosko prislovico »maladie d'Afrique« - vsi, ki so kdaj občutili Afriko, so ostali vanjo zaljubljeni do konca svojih dni.  

Vinetova šola
Starijeve pripovedi so pilotske, tudi zato, ker jih navadno pripoveduje v letalski družbi. Le redko ga boste zalotili, da bi svoje spomine razstavljal na bolšjaku ali na razprodaji. Všeč so mu šale, ki so to postale, ker se je letalo srečno ustavilo na tleh, brez zlomljenega kolesa in s celo glavo. »Doslej sem imel že kakšnih dvesto pristankov zunaj letališča,« zatrjuje, in pravi, da je imel srečo, ker je bil njegov prvi učitelj jadralnega letanja Vine Žakelj, za nameček še v Prečni pri Novem mestu (1965), na starem, ozkem in skrivenčenem letališču ob Temenici, kjer na vitlo ni bilo mogoče pridobiti kaj več kot 200 m višine. »Spali smo v farovžu pri samostanu, upravnik kluba v Novem mestu je bil Klemenčič-Branzelj. Vsi smo se ga bali. V jeseni smo šolanje nadaljeval v Ljubljani z zaprego, seveda z Vinetom na zadnjem sedežu. Prvi štart s PO-2, ki je komaj vlekel težkega žerjava, se je končal takoj po vzletu, ko se je vlečnemu letalu snela vrv. Ne vem, kaj je Vine počel, ampak v naslednjih trenutkih je začelo pokati pod krili, fižolovke so se lomile kot trske, žerjav pa se je ustavil pred kupom kamenja, med vrtički na robu letališča. Vine mi je kasneje v Bovcu pripovedoval, da sem se postavil pred njega z rokami ob boku in ga pohvalil, češ, da je zadevo odlično izpeljal. Meni pa se niti sanjalo ni, kaj se je dogajalo z letalom. Ko sem imel za seboj pet startov z neugodnim žerjavom, se mi je zdelo, da ne bom nikoli obvladal te zverine. Bil sem obupan. Ampak sedmi štart sem že letel samostojno. Priznam, da se mi še nekaj časa ni sanjalo, kako je treba leteti v zapregi,« priznava Jani, ki je Vineta cenil kot najboljšega učitelja in prijatelja. Hudo mi je bilo, ker je Vine končal tako tragično, v hribih, potem, ko se je po upokojitvi znova loteval jadralnega letenja.   

Poglavje o Priedoru
Z nostalgijo se spominja kratkega obdobja, ko je bila maksima: Iz Ljubljane do Prijedora in nazaj, za 500 km dolg diamantni let. Malo pred ciljem sta se nekoč z Miho Thalerjem srečala na isti frekvenci in ugotovila, da imata isti cilj, videla pa se nista. »Ko sem že zdavnaj pristal na letališču v Priedoru, Thalerja še ni bilo na spregled. Čudil sem se, kako mu je uspelo ostati v zraku, in da je morda celo obrnil, kljub temu, da je bilo nebo že prekrito s cirusi. Ko sem se vračal iz mesta, kjer sem telefoniral v Ljubljano, sem zagledal velikega cirrusa v šolskem krogu. Oddahnil sem si, saj je bila to potrditev, da kaj več ni bilo mogoče narediti. Zanimiva je bila vleka iz Prijedora do Slovenije. Janez Polenc je s piperjem potegnil Thalerja, Bruno Štular in Cvetka Klančnik Belin pa sta me potegnila s citabrio. Let je bil zanimiv zaradi nizke oblačnosti. Čez noč je deževalo, nad bosanskimi hribi smo se vlekli tik nad tlemi. Nad Dolenjsko, natančneje pred Stično, sta mi pilota v citabriji začela mahati, češ, naj odpnem. Nisem verjel ali prav vidim in se pač nisem takoj odpel. Nekaj minut kasneje sem dojel, da gre zares, saj je citabria še enkrat pomahala s krili in se v hitri spirali spustila na zemljo, jaz pa za njima. Zmanjkalo jima je bencina, ker jima je odpadel pokrov na rezervoarju za gorivo. Gaber Pesjak je pripeljal gorivo in me potegnil s travnika, kjer so kasneje postavili letališče Šentvid pri Stični. A zapletov še ni bilo konec. Ko sva bila že v zraku se je vrv na repu motornega letala odpela, za las sem se še ustavil na letališču. Gaber je povedal, da se to ni zgodilo prvič. In sva naredila z vrvjo vozel okoli kljuke in odletela.« Stariha je skušal cilj in povratek do skrajne točke v Prijedoru opraviti še dvakrat, enkrat je prijadral je do Karlovca, drugič pa do Metlike.

Na koncu DP v Banja Luki – (z leve) Živa Frenc, Franc Peperko in Jani Stariha

Iz Banja Luke v Subotico
Kot da se je v sogovornika naselila jugonostalgija. S pravim užitkom pripoveduje, kako je želel s phoebusom opraviti 500 km iz Lesc prek Jajca do Sarajeva, pa se je moral po dolini reke Vrbas vrniti in pristati v Banja Luki.

»A gdje ti je šelp mašina,« so ga začudeno spraševali tamkajšnji jadralci, ki so izrabili priložnost in se fotografirali v prvem sodobnem plastičnem letalu. Eno leto kasneje je bil Stari na letališču v Slavonskem Brodu (1970) učitelj jadralnega letenja, Ljubljančani pa so tam organizirali svoj prvi letalski tabor. »Domačini so nam pripovedovali, da je pravo jadralsko vreme v Subotici. Nekega dne smo sedli v avto in se odpeljali na oglede v Subotico. Že naslednje leto smo se Ljubljančani premaknili v Vojvodino, iz tega izleta je nastal slovenski jadralski tabor, mnogi slovenski jadralci se ga še dobro spominjajo. Vojvodinci so nas gostoljubno sprejeli, mi smo uživali, veliko pa so se od nas naučili tudi domačini. Organizirali smo točke za trikotnik 300 km (Subotica, Borovo, Zrenjanin) in tudi  za 500 km (Subotica, Brčko, Vršac). Kolikor vem, prvo leto nikomur ni uspel trikotnik 500 km, sam pa sem s phoebusom po osmih urah letenja pristal 5 km pred letališčem Bikovo v Subotici. Zato pa so mnogi že prvo leto opravili let v trikotniku 300 km, tudi Albin Luin in Marjan Medič. Letenje v Vojvodini je bila dobra šola jadranja. Nedavno sem srečal Mita Vukovića in Branka Blagojevića. Branko, prometni pilot v Koreji, je ustanovil svoj klub, v svojem DG 300 ima tudi LX 8000.«  

Na DP v Subotici – (z leve) Jani Stariha, Maks Berčič in Vlado Pfeifer (jugoslovanski državni prvak)

Doslej ni bilo opaziti, da bi Stari kazal kakšna znamenja vraževernosti. Na tekmah ali pa na svojih užitkarskih jadranjih vselej leti brez predsodkov, predvsem pa je eden redkih kakovostnih jadralcev, ki rad povabi v svojo družbo kakšnega bolj zelenega jadralca, zagotovo pa je edini, ki zna visoko pod bazo oblaka odpreti zavore in se spustiti v parter in skupaj s svojim spremljevalcem poiskati  pot nazaj na varno višino. Lani sta se na tekmovanju za LX pokal v Szatimzau spoprijateljila z Branetom Ivanušem, sicer prometnim pilotom v AA, sinom legendarnega Dušana Ivanuša: »Tudi Brane ima roko za jadranje. Všeč mi je, da je začel jadrati bolj zavzeto, zagotovo bo izvrsten jadralec,« je načel neko obdobje, ko je bil v središču dogajanja Dušan Ivanuš, jadralec, ki je s trenerjem potegnil do takrat najbolj presenetljivo črto - iz Ljubljane do Splita.

Na stopničkah EP v klubskem razredu (z leve) Stepanek, Šimen in Stariha

Fantje so prihod phoebusa v Banja Luko izrabili za fotografsko seanso
 
Vselej blizu vrha
»Na mladinskem državnem prvenstvu v Vršcu sem bil pomočnik v ljubljanski ekipi (1969). Nekega dne smo Dušana iskali skoraj do polnoči, nato pa smo prespali v terenskem avtomobilu. Pomočnik sem bil tudi na republiških tekmah v Slovenj Gradcu, za Ljubljano pa so leteli  Ivanuš, Lokovšek in Matija Škrlec. Tisto leto je bilo bolj malo tekmovalcev, spominjam se še Črta Rojnika, Mihe Thalerja, Janeza Pintarja, Ota Mordeja, Mariborčana Bračka in Ferenca Peperka. Ne vem, če je bil še kdo drug. Naslednje leto pa sem že sam nastopil na republiškem prvenstvu v Novem mestu (1970),« vleče iz spomina davne dogodke. Nikoli ni bil jugoslovanski državni prvak, dvakrat pa je bil drugi, zato pa je zmagal na republiških tekmovanjih v Slovenj Gradcu (1991) in Matkopuszti. Evropska klubska prvenstva so bila Starihova boljša tekmovanja: »V Lescah (1984), kjer je zmagal Šimenc, sem bil tretji, za Čehom Stepanekom, v Rietiju (1986, zmagal je Ivo Šimenc,) sem pristal na 10. mestu, v Slovenj Gradcu pa sem v treh dnevih dvakrat zmagal, ampak Nemci četrti dan niso hoteli v zrak, tako da prvenstvo ni bilo priznano, meni pa so podelili pokal – kot moralnemu zmagovalcu. No, najbolj srhljivo je bilo na tekmi evropskega klubskega prvenstva v Rietiju, še danes me strese, če se spomnim pristankov in letenja med nevihtami. Tega se najbrž dobro spominja tudi Andrej Kolar.« Stariha je tekmoval še na balkanskem prvenstvu (1979, Iasa, 1. Ivo Šimenc), kjer je bil vodja ekipa Franc Primožič. Neki romunski jadralec, ki je imel za seboj že zlati C, si je želel preizkusiti Šimencev DG-100. Vse je bilo že dogovorjeno, ampak iz Bukarešte je prišel telegram, da tega ne sme storiti. Fantu je šlo kar na jok,« se spominja tekmovanja, na katerem je s standard cirrusom letel v odprtem razredu. 

V Rietiju na EP v klubskem razredu – v družbi z Jožetom Verdevom 

Rieti 1994, EP v klubskem razredu – pred štartom

Oblaki
Tudi Stari se strinja s Ferencom Peperkom: »Nekoč smo bili vsi cepljeni na letenje v oblakih. Sam sem naredil diamantno višino s phoebusom, tako da sem zapeljal v kongestus nad Stolom in dosegel višini 6900 m. Phoebus je bil za letenje v oblaku zoprno letalo. Za letenje po oblakih je bil izvedenec tudi Maks Berčič. Na republiškem tekmovanju v Lescah smo morali do Celja in nazaj. Na povratku sva z Maksom nad Mislinjo oba zapeljala v oblak, na višini 4300 m sem odvil na svetlo, Maks pa je bil še kašnih 400 m višje. Če ne bi imela okenca, ne bi ničesar videl, kabina in letalo sta bila povsem zaledenela. V močnem zahodniku sva pristala v Gornjem Gradu, niti čez Črnivec nam ni uspelo preleteti.

Ja, smo slepo letenje smo pogosto vadili v link trenerju v Lescah. Naš jadralski kolega Janez Pipan je neštetokrat skušal ujeti diamatno višino v oblaku, pa mu ni nikoli uspelo. Tudi v Subotici se je pogosto odpravil na trikotnik 500 km, pa smo ga včasih šli iskati že v Bačko Topolo. Ja, mlajši jadralci si najbrž ne predstavljajo, kakšno je bilo to letenje. Kar prav je, da so letenje po oblakih prepovedali.«
 
Jani je zanimiv jadralec tudi po tem, da si nikoli ni prizadeval, da bi opravil kakšen posebno dolg let. Poklicno letenje, ko mora biti nenehno na razpolago, mu tega pač ne omogoča, a kaže, da ga to tudi preveč ne zanima. Sprijaznil se je, da bo najbrž še dolgo sedel v svojem letalu s tekmovalno oznako S4: »DG 300 ni slabo letalo, seveda pa ni vrhunsko. V disciplinah, ki gredo v moj prid, bom še naprej skušal jeziti jadralce z veliko boljšimi letali. Na LX pokalu 2008 so se prijatelji že v šali špikali, da ni fair, ker nimam spoštovanja do kolegov v boljših letalih.«

Ja, z Janijem Stariho morajo računati vsi, ki želijo dobro uvrstitev. Predvsem pa poskrbi, da so jadralna tekmovanja zanimiva. Prav nič ne razmišlja, da bi nehal tekmovati: »Priznam pa, da sem zmeraj vesel, ko srečam na tekmi kakšnega še starejšega jadralca.«

Neko Starijevo praznovanje RD – z jadralnim letalom
 
Afriški foto safari 
Stari se je potrudil in iz svojih predalov izbrskal fotografije, ki so bile, vsaka zase, zvijugana in zavihana. Pravi, da jih bo v album zložil, ko bo v pokoju, ampak tega stanja si sploh ne predstavlja. Ko je razkazoval svoje afriške diapozitive, jih je sproti na kratko pospremil še s kakšnim spominom. Pristanek na letališču v džungli je bil vselej doživetje, okoli letala se je nabralo veliko ljudi, na eni od teh slik pa boste v karirasti srajci spoznali Toma Križnarja. »Gneča na letališču v džungli pa ni bila samo zato, ker bi bil to dogodek, ampak zato, ker sem moral v mestu, od koder sem prišel, vsakomur kaj prinesti, od zobne paste pa do nemčesavse. V Afriki nisem bil samo pilot, ampak deklica za vse. Včasih sem ves dan nalagal na letalo in namesto da bi bil sredi dopoldneva že na cilju, sem takrat šele vzletel. Vsi so se čudili, da letimo Slovenci takrat, ko je vreme najslabše, ko se je bilo že treba izogibati nevihtnim oblakom in se pogosto, včasih tik pred ciljem, celo obrniti domov, ker so nevihtno oblaki segali od drevesnih krošenj pa do velikih višin.«

Poznavalci letenja bodo na barvnih posnetkih iz Afrike najbrž z zanimanjem ocenjevali nebo. Prevladujejo nevihte. Zanimiva je njegova Starijeva rezidenca, hišica, ki je deloma prekrita s slamo in v kateri so domači pleskarji našli premraženo črno mambo. V izboru fotografij za Opensoaring je le en posnetek letališča iz zraka. Sicer pa jih ima več, tudi take od daleč, kjer je letališče kot bel madež v deževnem gozdu. Seveda kadar se prav nad letališčem niso sestavili Cb-ji.

na vrh strani