aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Seba Ramšak
Državni prvak 2006
(N.S., Opensoaring, posodobljeno po www. jlet, november 2007)

Nedelja, 15. oktobra 2006, ob 10. uri. Kot se spodobi za pilota SV, je bil natančen, s kozarcem soka pred seboj. Sedela sva v senci, oktobrsko sonce pa je skušalo ogreti pločnik. »Ne zamerite, ampak prosim za avtorizacijo pogovora. Pa ne zaradi mene, vodstva kluba tako želi. Po državnem prvenstvu je novinar, sicer moj dober znanec, napisal, da sem dobil novo igračko, discusa … V klubu so bili jezni, kaj takega lahko napiše samo človek, ki se ne spozna na jadralno letenje,« je skušal opravičiti znanca. Najbolj samoumeven začetek pogovora se je torej moral začeti z napako, ki se je pripetila celjskemu novinarju …

Letenje s klubskim letalom je zagotovo obremenjujoče. Bi letel kaj drugače, bolj sproščeno, če bi sedel v svojem letalu?
Najbrž ne. Zmeraj letim v mejah, ki jih narekuje varnost, šele nato razmišljam o dosežku. Najpomembnejše se mi zdi, da je v ospredju varnost, to pomeni, da imam vselej v mislih možnost pristanka na terenu, ki ga poznam. Ne spuščam se nad področja, kjer ni primernega terena za pristanek, raje se obrnem nazaj.

Torej je letenje s klubskim letalom dodatna psihološka obremenitev?
Seveda. Če se kaj zgodi klubskemu letalu, narediš škodo klubu, predvsem pa bi, ob morebitni poškodbi letala, prikrajšal prijatelje. Veliko jadralcev razmišlja o svojem letalu in tudi mene vznemirja ta misel, a za zdaj nimam možnosti, čeprav je želja velika. Mika me jadralska samostojnost, pa letenje v tujini, predvsem pa možnost, da sedeš v letalo in letiš, kadarkoli imaš čas, zgodaj spomladi ali pa pozimi – na južni polobli. V klubu malo težje vzameš letalo kadarkoli bi želel.

Ostane torej nekaj slabega občutka zaradi odgovornosti?
Niti ne. Saj grem na tekmo tudi z namenom, da kaj dobrega naredim za uveljavitev kluba. To člani zagotovo razumejo. Res je, da na tekmovanjih uživam, res pa je tudi, da je uspešen nastop tudi v interesu kluba.

Denimo, da zadeneš na loteriji. Bi si kupil jadralno letalo?
Naprej štalca, potem krav'ca. Najprej bi poskrbel za hišo, ki je še nimam, naslednja stvar pa bi bilo jadralno letalo. Že vem kaj - ventus 2cxm, vrhunsko 18-metrsko letalo s flapi in motorjem. Biti neodvisen, denimo, tako kot je Peperko. To bi lahko bil cilj za prihodnja desetletja ...

Kakšno letalo je discus 2c?
Zame je sanjsko letalo v resničnem svetu. S tako vrhunskim in konkurenčnim letalom, tudi v svetovnem merilu, še nisem letel. Razlika proti DG 300 in podobnim letalom v Sloveniji, je ogromna, res ogromna. V srednjem razponu hitrosti, okoli 150 km/h, je bistveno boljše od DG 300 in to se pozna tudi pri preskokih med dviganji. Všeč mi je tudi možnost podaljšanja kril na 18-metov, kar daje možnost daljših letov.

Kako to na DP nisi letel v odprtem razredu?
Zaradi tega, ker discus 2c standardno letalo, poleg tega pa ne bi imelo smisla, saj je pravo letalo odprtega razreda vendarle nimbus. Drugi razlog pa je, da smo novinca dobili v klub samo teden dni pred tekmovanjem.

Za seboj imaš več kot deset let tekmovanj?
Leta 2001 sem zmagal na mladinskem prvenstvu, lani in letos pa na državnem članskem prvenstvu. Leta 2003 sem na Madžarskem pristal na 2. mestu. Leta 2004 sem letel na državnem prvenstvu v Avstriji, a z duo discusom v odprtem razredu, bil pa sem prav tako drugi. V Rietiju 2004 na svetovnem vojaškem prvenstvu sem osvojil 5. mesto. To je bil zame velik dosežek. Moji prvi tekmovanji pa sta bili mladinsko državno prvenstvo leta 1994 in leto kasneje še nastop na članskem tekmovanju.

Od leta 1995 do 2000 je na tvojem seznamu tekmovanj praznina.
Leta 1995 sem nad Pohorjem doživel nesrečo in do leta 2000 nisem bil na nobenem tekmovanju, tudi preletov v tem obdobju ni bilo.

Kaj se je zgodilo?
Bilo je na prvi dan mladinskega državnega prvenstva, in v bolj šibkih dviganjih sem pretiraval. Bil sem star 18 let, imel sem najboljše klubsko letalo in menil sem, da se mi nič ne more zgoditi. Naredil sem začetniško napako, letalo sem obrnil proti hribu in s premalo hitrostjo sem priletel v spuščanje. Zmanjkalo je manevrskega prostora, zapel sem smreko, zasukalo me je in dobesedno sem strmoglavil na košček zemlje. Sam sem se spravil iz povsem razbite kabine DG 300. Na videz sem bil skoraj nepoškodovan, v resnici pa sem ob padcu staknil tri počena vretenca. Če bi se sila udarca usmerila na eno vretence, kot mi je dejal zdravnik, bi se padec zame končal veliko bolj tragično.

Še čutiš posledice?
Zjutraj včasih občutim malo bolj trdo hrbtenico. No, predvsem je bila to velika in draga izkušnja.

Najbrž je nesreča pomenila zate tudi velik psihološki šok?
V klubu so me kaznovali s simbolično enoletno prepovedjo letenja, kar je bilo razumljivo. Dogodek me je zaznamoval tudi osebnostno. Razmišljal sem o koncu jadralne poti, vendar me je mama prepričala, da odločitev ne sme sloneti na slabi vesti in razpoloženju drugih. Prepričala me je, da je pomembno predvsem to, kar si želim sam. Tako sem se odločil, da bom letel naprej, a nisem imel v mislih tekmovanj in preletov. Po zimskem obdobju dolgotrajnega premlevanja sem dogodek racionaliziral kot avtomobilsko nesrečo: prehitra vožnja v ovinek, veš, da si prehiter, in zletiš s ceste. Iz vsega sem potegnil največ za svoje letenje. Tega ne počnem več. Opustil sem tvegano letenje ob hribu, pogosto raje zapustim kakšno slabo dviganja nad pobočjem, čeprav bi kdo drug še vztrajal. Dosežek se mi ne zdi več tako pomemben, da bi tvegal sebe in letalo.

So ti kolegi in nadrejeni v SV, kjer si zaposlen, čestitali za zmago na DP?
Seveda, predvsem vrstniki in malo starejši, pri nadrejenih pa jadralno letenje nima veljave, prej bi lahko trdil, da ima slabšalni prizvok. Ko sem se vrnil, so mi dali vedeti, da jim moje tekmovalno udejstvovanje ni všeč, saj sem mimogrede moral v nekem strokovnem izpopolnjevanju na rep vrste, čeprav sem začel s šolanjem že pred tekmovanjem. Bilo je jasno znamenje, da jih moje klubsko letenje ne zanima. Najbrž sem pričakoval preveč, ko sem pomislil, da bi v SV morali biti na ta uspeh ponosni.
V nekaterih zahodnih vojskah ima jadralno letenje poseben polo žaj. Več vrhunskih britanskih jadralnih pilotov so bili po poklicu vojaški piloti. Pohvalili so se, da so lahko del naleta opravili z jadralnimi letali. To je bilo za vse dobro, predvsem pa ceneje.
Pred dvema letoma, ko je bil v SV še Željko Roškar, sva si prizadevala, da bi jadralno letenje vendarle pridobilo svoje mesto tudi v SV. Zdelo se nama je, da sva v svojih prizadevanjih uspešna, a se je na koncu pobuda zaustavila že blizu uresničitve. V Cerkljah bi imeli dobre možnosti za jadralno letenje, od steze do zlinov, pa še Gorjanci so termično zanimivi. A očitno se vleče negativno razmišljanje o jadralnem letenju že iz Jugo vojske, kjer prav tako ni bilo posluha za jadralno letenje. Že takrat so dejali, da je motor zakon. Ampak, še zmeraj sem prepričan, da bi lahko bilo tudi drugače, a najbrž bi morala priti pobuda od kje drugje.

Ti letenje v SV kaj pripomore k izkušnjam za jadralno letenje?
Izkušnje pri letenju s pilatusom zagotovo pomagajo tudi pri jadralnem letenju. S pilatusi letimo VFR tudi nizko, tako da dobro poznam terene po vsej širni Sloveniji.

Se piloti v vojaških letalih zavedajo, da je letenje v VFR razmerah dokaj tvegano, saj so tu drugi uporabniki – športni piloti?
Že večkrat se je zgodilo, da smo zadnji trenutek opazili jadralno letalo ali jadralnega padalca. Na skupnih pripravah pred letenjem vselej opozarjajo, da je treba biti pozoren, še posebno takrat, ko je napovedan dober termični dan. Pri vojaškem letenju zelo poudarjajo varnosti, daleč od tega, da bi leteli lahkotno in z mislijo, da smo vsemogočni.

Kaj ti pomeni jadralno letenje?
Vse, dobesedno. To je še edina prava stvar. Ko grem v zrak se sprostim in pozabim na vse drugo. Preprosto letim, ne razmišljam o problemih, uživam… Letenje v SV je prav tako zanimivo, s pilatusom si lahko veliko privoščiš, ampak to letenje dojemam kot službo, medtem ko daje jadralno letenje nekaj več.

Med jadralci, ki bi v prihodnosti lahko presenetili, si v prvo vrsto postavil Erazma in Mateja …
Ja, seveda. Matej postaja vse bolj prodoren tekmovalec, Erazem pa je bil tudi moj učitelj letenja. Zelo ga cenim. Ko ga bodo na tekmovanjih pustili pri miru, da mu ne bo treba neprestano reševati težav jadralcev okoli sebe, predvsem s See you mobile, ko se bo lahko v miru pripravil na tekmo, sem prepričan, da mu bomo gledali v rep.

Te zanimajo velika tekmovanja?
Seveda, ampak denar in čas trenutno nista moja zaveznika.

Povezava, ki ste jo Celjani našli z Madžari in letenjem na Madžarskem, je  dobrodošla za celotno slovensko jadralno letenje.
Madžarska še naprej ostaja naš jadralni cilj in kot vidim, mnogim ustreza letenje na Madžarskem. Tereni za zunaj letališke pristanke niso problematični, ljudje so prijazni, cenovno je letenje na Madžarskem še dokaj dostopno. Poletni kamp bi bil zagotovo dobrodošel, še posebno za uvajanje mladih pilotov. Za takšno letenje bi morali biti zainteresirani tudi klubi. V Celju se že zavedamo, da je takšen kamp lahko dober vložek v mlade jadralce. Na drugi strani pa moram priznati, da celjskim jadralcem bolj ustreza ravnina kot Alpe, in ko gre za tekmo, smo nad ravnino bolj enakovredni alpskim jadralcem. Tudi zato nas vleče na Madžarsko. Ampak, zakaj pa se ne bi organizirali in šli tudi na Češko ali Slovaško, kjer so razmere za letenje podobne kot na Madžarskem in tudi sicer je tam najbrž zanimivo. O tem sta nas prepričala Štuklek in Šalamon z duo discusom. Bil sta na Slovaškem, pohvalila sta se lahko z zelo dobrim vremenom in z dolgimi leti.

Se prištevaš med izkušene?
Priznati moram, da sem še vedno zelo ozko usmerjen. Letel sem večinoma iz Celja, nekajkrat sem bil na Madžarskem, po eno izkušnjo imam iz Dunajskega Novega mesta in Rietija. Najboljši jadralni piloti so tisti, ki že dolgo in veliko letijo po svetu, na različnih terenih. Sam sem v tem pogledu še zelo neizkušen in se moram še veliko naučiti. Mnogi slovenski jadralci imajo veliko več izkušenj.

Te mikajo dosežki v velikih trikotnikih ali v disciplini cilj - povratek?
O kakšnem velikem trikotniku še nisem razmišljal, saj menim, da je to ena najtežjih disciplin v jadralnem letenju, še posebno, če je treba štartati iz Celja. Bolj me vleče 1000 km let med štirimi točkami in seveda tudi klasični cilj-povratek. Ampak, ko sem gledal let Stefana Leuteneggerja, mi je šele postalo jasno, kako daleč je 500 km v eno smer. Predvsem pa je treba za takšen let veliko priprav in izkušenj, najbrž več let, potem pa je treba najti še pravi dan, ko se vse ujame. Kljub vsemu pa ostaja želja in dokler je želja, bodo tudi poizkusi. Lani sem opravil prosti prelet dolg 880 km. Če bi takrat poznal teren, bi zagotovo naredil tudi 1000 km. Prihodnje leto moram počakati vreme in verjamem, da mi bo uspelo. Moj naslednji cilj pa je, da opravim čim daljši let cilj-povratek. Zdaj mi je uganka samo discus v šibkih dopoldanskih ali večernih dviganjih.

Slediš dogajanjem v Lescah?
Ko govoriva o velikih trikotnikih, moram reči, da občudujem leške jadralce, denimo, Čerina, Žorža, Kolarja in še nekatere mlajše jadralce, in njihovo voljo, ko raziskujejo Alpe in širijo svoje trikotnike v Alpah. Njihovi dosežki so zame sanjski in oddaljeni vsaj še za eno desetletje. Res je, da imajo boljše izhodišče, ampak to je samo izgovor več. Všeč so mi tudi kot družba na tekmovanjih.

Kaj meniš o Maraževih napovedih – trikotnik 1000 km in celo 1250 km?
O njegovem najdaljšem trikotniku sva se pogovarjala že v Murski Soboti. Prepričan sem, da mu bo uspel trikotnik 1000 km in tudi 1250 km. Zagotovo ima lepe možnosti za uspeh, saj je pravi človek za kaj takega in tudi pravo letalo ima za te namene.

na vrh strani