aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Luka Žnidaršič
Lima Zulu – sam svoj mojster
(N.S., Opensoaring, posodobljeno po www. jlet, november 2007)

Luka Žnidaršič je leta 1996 zablestel kot meteor, nepričakovano je osvojil naslov državnega prvaka v jadralnem letenju. Feniksu ljubljanskega jadralnega letenja po tistem srečnem dogodku ni več uspelo stopiti na najvišjo stopničko, a je bil vselej pri vrhu, kot potrdilo, da tisti naslov ni bil naključje. Vendar pa ljubljanski jadralec na domačih tekmovanjih ni nastopal redno, bil je prisoten samo, če njegovi mednarodni nastopi niso sovpadali s terminom domače tekme. Ker je slovensko jadralno letenje zavito v informacijsko meglo se nastopi v tujini pač izgubljajo. Zato v uvodu tudi Lukovi mednarodni nastopi: mladinsko evropsko 1997 v Musbachu (Nem), mladinsko svetovno 1999 (Niz), mladinsko svetovno 2001 Issoudunu (Fr), EP 2000 v Luesseju (Nem), mediteranski pokal 2002 v Rietiju, SP 2003 v Lesznem (Pol), EP 2005 v Nytri (Slovaška).

Si eden redkih jadralcev, ki imajo v zadnjem obdobju za seboj toliko mednarodnih tekmovanj.
»O svojih uvrstitvah na mednarodnih tekmovanjih ne bi govoril, saj po dosežkih niso bili nič posebnega. Jadralno letenje je pač takšen šport, da je treba veliko tekmovati, več let je treba nabirati izkušnje, če bi želeli nekoč doseči kaj več od povprečja,« razmišlja Luka, ki je izrazito tekmovalno usmerjen jadralec, in dodaja, »predvsem pa kot osamljen strelec na velikih tekmovanjih ne moreš pričakovati uspeha. Večina reprezentančnih jadralcev leti ekipno. Sam imam samo eno takšno izkušnjo. S Štuklekom sva se kar dobro ujela na mladinskem evropskem prvenstvu v Musbachu v Nemčiji leta 1997. Ja, zelo težko je najti nekoga, s katerim se ujameš v zraku, ne da bi prej veliko letel skupaj. Leta 2003 sva skušala v tej smeri tudi s Cikom na svetovnem prvenstvu v Lesznem na Poljskem. 350km discipline sva skupaj odletela odlično,  nato pa sva storila napako. Ampak za takšno letenje je treba trenirati. A ugotavljam, da tudi na tekmovanjih, kjer naj bi delovali kot reprezentanca,  delujemo Slovenci bolj kot ambiciozni posamezniki, ki jim je bolj pomembno, kdo iz ekipe bo na koncu uspešnejši. Nismo sposobni ustvariti ekipnega ozračja v katerem bi s skupnimi močmi delovali v prid boljšemu skupnemu uspehu. To pa načelno ni drugače od tekme za državno prvenstvo, kjer leti vsak zase in morda še za klubsko uveljavitev.«

Pogrešate tekmovalci človeka kot je bil Miran Ferlan, ki je bil kot oče reprezentance, pa še meteorolog in človek z mnogimi znanci po svetu?
»Ne vem, če bomo še kdaj imeli človeka, ki bi se tako razdajal za reprezentanco, kot se je Miran. Ko sem bil na svojem prvem sestanku reprezentance je Miran odstopil, tako da ga nisem spoznal kot vodjo reprezentance. Tekmovalci se ubadamo z drugimi problemi, zanima nas predvsem letenje, manjka pa povezovalec, ki bi vendarle naredil kaj za ponovno oživitev reprezentance.«

Pa poznaš koga, ki bi imel takšne ambicije?
»Zdi se mi, da znova prihaja čas, ko bi lahko razmišljali o reprezentanci. Zdaj imamo v Sloveniji že nekaj konkurenčnih letal. Na Nizozemskem je bil vodja ekipe Tone Čerin. Morda bi nahecali Miho Thalerja, da bi šel kdaj zraven, saj ima ogromno izkušenj ... Vodje tujih ekip so sami izkušeni mački, ki jim tekmovalci zaupajo. A če že govorimo o velikih mednarodnih tekmovanjih, se čudim, zakaj ni več zanimanja za mednarodna tekmovanja v klubskem razredu, saj imamo veliko konkurenčnih letal klubskega razreda.«

Klubski razred je, očitno, v zavesti slovenskih jadralcev podcenjena kategorija. Tudi nimamo državnega prvenstva v klubskem razredu. Navsezadnje se slovensko jadralno letenje lahko pohvali z uspehi Iva Šimenca, dvakratnega evropskega prvaka v klubskem razredu.
»Če bi naše državno prvenstvo standardnega razreda preimenovali v klubski razred, bi s tem prepovedali uporabo vodnega balasta in na štartni listi bi bilo manj letal, kar pa se mi ne zdi smiselno. Morda bi ga raje preimenovali v 15-metrski razred.
Smiselno se mi zdi, da bi imeli domačo tekmo standardnega in odprtega razreda v dveh terminih in ne skupaj, kot je v navadi. Tako bi imeli več pilotov na štartni listi v obeh razredih in tudi kakovost tekme bi se dvignila. Žal že za en termin ne najdemo domačega organizatorja. V tujini znajo iz tekme narediti dober posel in se trudijo privabiti čim več tekmovalcev in to vsako leto zapored.«

V sezoni, ki prihaja, bo zanimivo, saj je več jadralcev že napovedalo, da bodo skušali prestopiti magično mejo 1000 km v eni ali drugi klasični obliki, v trikotniku ali v disciplini cilj-povratek. Si ti zunaj teh želja in ostajaš samo pri tekmovalnem letenju?
 »Tisoč kilometrov je najbrž cilj vseh jadralcev, ki letijo malo bolj resno. Ta cilj je v Evropi zagotovo skoraj sanjski. Razlika je, če narediš tisoč kilometrov kje v Afriki ali v Evropi. Pristavec in Thaler sta potrebovala kar nekaj časa, da sta ga uresničila iz Lesc. Zdaj pa je že toliko znanja, na OLC lahko dobiš veliko informacij, kje so leteli dan poprej, kakšne hitrosti so dosegali. Trdim, da je 1000 km tudi stvar pristopa in organizacije. Lani so na Finskem imeli disciplino 1000 km ...«

O 1000 km dolgem letu govoriš na splošno, zanimivo bi bilo slišati, ali te dolgi leti zanimajo in če se jih boš lotil tudi sam?   
»Seveda me zanimajo in tudi želje imam, vsako leto večje. A znova pravim, da so želje povezane predvsem z organizacijo, ta pa je pri meni, za zdaj, problem. Sploh v okviru domačega kluba. Za takšne lete moraš biti na letališču že ob 6. uri, da si lahko dve ali tri ure kasneje v zraku. Če zmoreš doseči neko solidno povprečno hitrost in če sodeluje še vreme, potem tudi 1000 km ni tako nemogoč cilj. Pogosto so leti dolgi 700 ali 800 km. Zgodnejši štart in če bi si zvečer upal nekoliko več, da te ne bi skrbel pristanek zunaj letališča … da ne bi imel v glavi preveč ovir …«

Kako ocenjuješ velike trikotnike iz leškega letališča?
»Narediti 750 km z DG 100 je lep dosežek. Pred leti je Jani Škedelj z discusom, ki je veliko boljše letalo, opravil 730 km, pa je bil njegov dosežek vreden povabila na pokal Hilton. Menim, da so fantje zdaj na pravi poti … razmišljam, da se jim bom letos kdaj tudi pridružil. Sem se že odločil, da bom letos vstajal bolj zgodaj …«

Ampak, najprej boš najbrž moral dokončati popravilo svojega bodočega letala. To je bil zagotovo velik projekt?
»Samo oznake še manjkajo. Bilo je precej dela. Kdor ne poizkusi, ne ve. Celotno lansko sezono sem žrtvoval za prihodnje letalske sezone. Stroškov še nisem seštel.«

Pravijo, da si opravil izjemno delo, moral si narediti nekatera unikatna orodja, notranjost kabine pa bo tudi dobila dodaten lesk.
»O tem mojem delu se govori mnogo preveč. Nisem bil inovator, res pa je, da je bilo potrebno precej spretnosti za osrednji del trupa. Oče Matija mi je bil tu v veliko pomoč in brez njega ne bi šlo! Pri popravilu mi je stal ob strani tudi proizvajalec, odkoder sem dobil tudi vse nove dele in načrte. Z mojim delom so bili zelo zadovoljni. Tudi posveti z domačimi strokovnjaki so bili koristni. Letalo sem uredil do zadnjih podrobnosti, veliko pozornosti sem namenil kabini. Morda jih bodo nekaj vpeljali tudi v serijski proizvodnji.«

Od kje pa imaš izkušnje za takšno popravilo?
»Od mladih let sem modelar in zelo dobro poznam materiale. Poleg tega sem  pred desetimi leti skupaj s fanti iz takratne Elanove proizvodnje jadralnih letal obnovil  skoraj trideset let starega cirrusa 17, s katerim sem si nato še isto leto priletel naslov državnega prvaka. Sicer pa sem po poklicu strojnik. Končal sem letalsko smer na strojni fakulteti.«

Kako to, da niso pristal v poklicnem letenju?
»Imel sem štipendijo SV, a sem kmalu ugotovil, da je premalo letenja in preveč vojske. Tudi Adria je bila takrat v bolj slabi koži, pilotov skoraj niso rabili, veliko jih je stalo v vrsti. Tako sem se odločil, da se raje bolj posvetim domači firmi. Če bi želel priti do Adrie ali katerega drugega prevoznika, bi moral vložiti v svoje izpopolnjevanje precej časa denarja. Odločil sem se kar prav, saj sem ugotovil, da me bolj zanimajo tehnične zadeve kot pa prevozniške oziroma vojaške. Motorno letenje me pri teh cenah nikdar ni prav močno privlačilo. Jadralno letenje je pač prava stvar, ki mi daje veliko zadovoljstva.«

Te zanima motor v jadralnem letalu, denimo, v svojem?
»Motor v jadralnem letalu je zagotovo dobra izbira, ampak če si bom umislil motor, bo na elektriko. Prihodnost jadralnih letal s pomožnimi motorji je v električnem pogonu. Baterije in motorji postajajo vse boljši, pri tej vrsti pogona tudi ni bojazni, da se motor ne bi zavrtel, ko je to najbolj potrebno. Če se bom kdaj lotil tudi tega projekta, bo to motor na baterijski pogon, tudi zaradi vse večjih ovir zaradi hrupa. V Švici je že nekaj letališč, kjer zaradi hrupa ni mogoče uporabljati motorja. Pogosto sem v stiku s Romanom Sušnikom, on je s takšnim motorjem opremil apisa. Njegovo letalo je eno prvih te vrste na svetu in je skoraj neslišno.«

Bo tvoj prihodnji korak pri modifikaciji LAK 17 motor s pogonom na baterije?
»O tem razmišljam, a dokler zadeva ni narejena, nima smisla preveč govoriti, ker s tem samo izgubljaš energijo. Raje naredim, brez govorjenja. Zaenkrat je nekoliko problematična dodatna teža …«

Ampak, kolikor te poznamo, boš to naredil v eni zimi …
»Morda. LAK je že letel z elektromotorjem, zadevo so preizkušali v Nemčiji. Pri uvajanju novosti se lahko igrajo izdelovalci ultra lahkih eksperimentalnih letal, v izdelke, ki so cetrificirani pa ni mogoče vstavljati, kar ti pade na pamet. Vse mora imeti ustrezen žig. Drugače je lahko zelo drago.«

Kaj pa flarm?
»Doslej sem vložil v popravilo letala toliko denarja, da flarma še nekaj časa ne bom imel. Prej ali slej pa ga bom postavil v kabino, saj vem, da je spomladansko letenje, ko je še sneg v hribih, lahko zaradi slabe vidnosti drugih letal precej nevarno.«

Kaj se dogaja v AK Ljubljana?
»Klub je že vsa leta vlagal veliko naporov v preživetje. Ne vem, kako se bo izšlo v prihodnjih letih. Letal imamo vsako leto manj, še zmeraj nimamo svojega letališča, na katerem bi lahko šolali. Klub, ki ne more vsako leto izšolati novega rodu mladih jadralcev, je obsojen na propad. Lani smo izšolali samo enega, s tem pa si lahko bolj malo pomagaš. K sreči je poletno letenje v Bovcu še vedno priljubljeno in tam nalejo člani večino naleta. Del dejavnosti je motorno šolanje, ki pa se odvija na Brniku.«

Vidiš kakšno rešitev za ljubljanski klub?
»Potrebujemo svoje športno letališče v bližini Ljubljane, kjer bomo lahko redno šolali nove učence. Vzletišče pri Podpeči je, žal, preozko za šolanje. Morda pa kar v Bovcu zgradimo svoj hangar, he he.«

Ste vsi Žnidaršiči, ki jadrate, in tisti, ki so rodovno povezani, že kdaj razmišljali, da bi ustanovili svoj klub?
»Ja, ko se šalimo najbrž že omenimo to možnost. Morda pa bo res treba nekaj narediti, ampak doslej ni bilo potrebe. Zadnje čase ima vsak svoje obveznosti, tako da se o jadranju ne pogovarjamo veliko. Je pa dobro, da se nam ni treba kregat, ali bomo poleti šli v Bovec ali na morje.«   

V Bovcu se dobro počutiš. S tega izhodišča si naredil nekaj zanimivih letov.
»Tam sem se naučil jadrati. Vsako leto pač greš malo dlje, raziskuješ in postajaš domač.«

V Lescah ste Žnidaršiči vzbudili pozornost z dvosedežnim oldtajmerjem, s sedežema drug ob drugem, a nekoliko zamaknjenima.
»Letalo M 200 je našel prijatelj Boris Kožuh. Letalo je italijanske konstrukcije, izdelovali pa so ga v Franciji. Kupila sta ga skupaj z očetom, za zabavo, saj lani, po dolgem času, nismo imeli svojega letala. Meni je všeč, po letalnih sposobnostih je primerljiv z vukom, tako da je z njim možno narediti tudi kakšen krajši prelet v dvoje. Kabina je prostorna, poleg lahko vzameš še košarico za piknik … Za klub s hangarjem je M 200 zagotovo zanimivo letalo, a če ga je treba razstaviti, potrebuje ekipo, čeprav so sklopi že dokaj sodobni.«

Omenjaš Borisa Kožuha …
»Ja, Boris je prijatelj še iz mojih modelarskih časov, ko smo skupaj hodili na modelarska tekmovanja. On je prvi pripeljal v Slovenijo jadralno letalo LAK-12. Kolikor vem, se je učil leteti v Sinju pri Splitu, zato se tja pogosto vrača, sicer pa rad leti na Hrvaškem, na Češkem in Slovaškem, pa na Poljskem. Rad hodi naokoli po letališčih, srečuje stare prijatelje in spoznava nove. Zatrjuje, da so povsod po svetu jadralci, istomisleči in sorodne duše. Vodi aeroklub Krila gora …«

Pripravlja LAK kaj novega?
»Nedavno so preizkusili novega LAK 20, vrhunsko dvosedežno letalo odprtega razreda, ki bo po letalnih značilnostih primerljiv z ASH 25. Imel bo razpon kril 23 m, s podaljški pa bo dosegel 26 m, ima samodejne priklope za krmila. To letalo bo zagotovo zanimivo, prepričan sem, da bo zelo dobro. LAK-ov aerodinamik in glavni konstruktor sta sposobna strokovnjaka. Koliko vem, bo cena brez motorja med 70- in 80.000 euri.«

na vrh strani