aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Boris Cunk, AC Kaiserslautern
Do osemdesetega leta - in še naprej …
(ORENSOARING, 13. septembra 2009, Niko Slana)

Boris Cunk, 8. septembra 2009

Kdo je najstarejši slovenski jadralni pilot z diamantnim C? Boris (letnik 1931, rojen v Bohinju) je zagotovo eden izmed veteranov, ki jih v letalstvu ne manjka. Boris nikoli ni letel v Sloveniji. Po osnovni šoli v Kostanjevici se je družina za nekaj časa preselila v Banja Luko, Boris pa je srednješolska leta preživel v Zagrebu, na srednji strokovni šoli. Stanoval je  pri teti, leta 1948 pa je zajadral v zagrebški aeroklub, dvakrat (leta 1958 in 1959) je bil na izpopolnjevalnih tečajih v Vršcu, kjer je dobil prve lekcije motornega letenja, pridobil pa je tudi nekaj spretnosti za popravilo letal. Kariero športnega pilota je naredil v aeroklubu v Kaiserslauternu. Letos (2009) je njegov seštevek trenutkov, ki jih je preživel v zraku z jadralnimi letali, pokazal 2026 ur, za krmili športnih motornih letal pa je preživel prav tako prek tisoč ur. Nemški aeroklub mu je diplomo FAI za zlati »C« s tremi diamanti izročil novembra 1977.

Gospod Boris, kako se spominjate svojih letalskih začetkov?
»Najprej naj povem, da se v našem klubu vsi tikamo in da na naše športno letališče ne sme nihče priti v kravati. Ženske imajo pravico, da mu jo odrežejo. Na letaloišču se vsi tikamo. Na Borongaju v Zagrebu sem se učil leteti z letali, ki so bila takrat na voljo, z vrabcem, čavko, rodo … V Vršcu se je seznam letal, s katerimi sem letel, precej povečal, tu je bil žerjav, v lepem spominu imam poljskega orlika, en ali dva leta sem opravil še s triglavom, ampak, prav takrat so z njim leteli tudi vojaki in enega tudi kmalu razbili. V klubu imamo še vrabca SG 38, spominja me na stare čase. No, ni natančno takšen, kot je bil tisti iz Zagreba, pa vendarle nam je vsem prirasel k srcu.«

Borisova edina stara fotografija iz Zagreba
 
In kako si zajadral med jadralce v Nemčiji?
»Po naključju. Brat od prijateljice s katero sem se kasneje poročil, se je po nesreči z avtom zdravil v bolnici, seveda s sovoznikom, ki je bil športni pilot. Zvedel je, da sem nekoč že letel in povabil me je v klub. To je bilo leta 1963. Začel sem z jadralnim dvosedom bergfalke II, kasneje smo sami naredili K8. Nekaj temeljnih delov smo morali kupiti od Scheibeja, uradnega izdelovalca, vse drugo pa smo naredili sami. Tudi dvoseda K7 smo člani naredili sami.«

In potem se je začelo obdobje plastičnih letal?
»Najprej smo v klubu kupili LS-1, sledili so astir CS, DG-100 in DG-200. Letel sem še z mnogimi drugimi jadralnimi letali, denimo, s skoraj vsemi različicami letal ASW, pa z ASH 25, tudi z nimbusom 3 sem opravil nekaj letov. Takrat sem kar precej letel, tudi tekmoval sem, moji najboljši uvrstitvi na regionalnih tekmah sta bili ena zmaga in 6. mesto. V velikem navdušenju sem kupil LS-4 in z njim preživel devet jadralnih počitnic v Avstriji. Najpogosteje sem obiskoval športno letališče v St. Johannu in tu sem nabral večino od svojih 46.000 preletenih kilometrov.«

Boris je s svojim LS-4 veliko doživel

Leta 1977 si prejel diplomo FAI za zlati C s tremi diamanti …
»Tisto leto sem v Aosti izpolnil še zadnji pogoj, višino. Konec aprila sem se povzpel 7200 m visoko. Kasneje sem bil nekajkrat tudi višje, denimo, v Fayanceu v Franciji. Spominjam se, da sem v Aosti zapustil valovno dviganje, ki je še kar delovalo, zunaj je bilo -52 stopinj Celzija, vsaj toliko je kazal termometer. Bil sem oblečen za višinsko letenje, ampak zgoraj sem si snel rokavice in dlani nastavil soncu, da sem se vsaj malo ogrel. Na tleh sem še dolgo hodil bos po travi, da bi si ogrel stopala, čeprav ni bilo več kot deset stopinj. Na višinsko jadranje sem se pripravljal tudi v komori z manjšim pritiskom. Tu sem dobil izkušnjo, kako začne pilot z višino ravnati zmeraj bolj čudno. Mene se je v umetnih razmerah višina lotila že na 5500 m.«

Po uspešno opravljenem trikotniku 504 km, 17. junija leta 1976

Diamantni C ti veliko pomeni?
»Seveda, sicer si ne bi zanj toliko trudil. Vse pogoje sem opravil prvi v našem klubu, ampak to ne pomeni, da sem bil kaj posebnega. Mladih jadralcev ti dosežki pa ne zanimajo kaj prida. Za višinske lete sem sam organiziral nakup kisikovega aparata, kupil sem si toplo obleko za višino. Zdaj jo bom najbrž nekomu podaril.«

Po pristanku z diamantne višine, so ti, kot je razvidno iz fotografije, že v kabini postregli s šampanjcem.
»Pripravila ga je žena, najbrž sem toliko govoril o tej diamantni višini, ki mi je še manjkala za priznanje, da je morala vedeti, da mi veliko pomeni. Vesel sem bil tudi trikotnika 504 km z LS-1c, ki sem ga opravil leta 1976. Žal pa nikoli ne bom opravil 1000-km let, za kaj takega sem že prestar. Zdaj zdržim v jadralnem letalu največ štiri ure.«

Z višine 7200 m - z jezikom v šampanjec

V klubu si podpredsednik … in deklica za vse ...
 »Še zmeraj me pokličejo, ko je treba koga potegniti v zrak. Ampak saj sem na letališču skoraj vsak dan. Svojega LS-4 sem prodal pred  tremi leti. Letos sem čez zimo prenovil motorizirano jadralno letalo falke SF 25 Scheibe in zato sem letos z njim tudi precej letel. To je bilo že drugo takšno letalo, ki sem mu zamenjal platno in ga prebarval. V klubski delavnici sem naredil sedem transportnih vozov.«

Torej še zmeraj živete za klub?
»Ja, v klubu se dobro počutim, na letališču imamo veliko družabnih dogodkov. Mladi sicer po malem opuščajo naše navade, vendarle pa je druženja še zmeraj veliko. Očitno prihajajo drugačni časi. Pred leti smo se pobratili s francoskim klubom St. Quentin, ki je oddaljen 386 km. Ko je bila na obisku njihova delegacija, smo se lepo zabavali, Marcel, njihov predsednik, pa je dejal, da se bo jadralec, ki bo prvi prijadral do St. Quentina, kopal v šampanjcu. Ni minil teden od izrečenega izziva, ko sem z DG-200 že prijadral na njihovo letališče. Nisem se sicer kopal v šampanjcu, so se pa francoski prijatelji izkazali kot dobri gostitelji. Nekoč sem sodeloval tudi na Rallyju Cognac, kjer so zmagovalcu dali toliko konjaka, kolikor je tehtal. Ja, z letalstvom sem doživel veliko zanimivega. In seveda, brez žene Melite ne bi nič naredil. Neštetokrat me je rešila s kakšnega polja.«

Boris – vlečni pilot

Do kdaj pa boš letel?
»Vsako leto si rečem, da bo vse odvisno od zdravniškega pregleda. Letos so mi znova podaljšali dovoljenje za eno leto. Žena pravi, da bi bilo fino, če bi se ustavil vsaj pri osemdesetih. Morda, kaj pa vem? Še zmeraj rad letim. Ampak, letalskega hrupa se ne bom nikoli znebil. Stanujem v bližini ameriške vojaške letalske baze Ramstein, skoraj v osi steze, tako da jih gledam in poslušam vsak dan. Čeprav je baza blizu našega letališča, pa vojaki prav nič ne sitnarijo, v klubu lahko brez težav letimo do višine 3000 m. Bolj nas omejuje domači predpisi.«    

na vrh strani