aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Boštjan Pristavec
»Pričakoval sem, da se bom uvrstil med deseterico ...«
(OPENSOARING, 2. septembra 208, Niko Slana)

Uvrstitev Boštjana Pristavca na 16. mesto na svetovnem prvenstvu v odprtem razredu v Lüsseju v Nemčiji, v zgornjo polovico uvrščenih, je zagotovo spodbudna. Boštjan, ki je bil za krmili dvosedežnega jadralnega letala ASH 25 MB, z uvrstitvijo ni bil zadovoljen, a nezadovoljstvo je samo spodbuda kako v prihodnje stopiti še korak naprej, predvsem pa razlog za razmišljanje o prvenstvu in svojih ravnanjih. Boštjan je letel z jadralnim letalom, ki mu ga je, potem ko se v nemško reprezentanco ni uvrstil Uli Schwenk, zaupal Walter Binder, lastnik firme, ki izdeluje velike dvosede. Že to je potrditev, da Pristavec, ki je doslej nastopil že na petih svetovnih prvenstvih, uživa ugled v jadralnem svetu.

Si na SP izpolnil pričakovanja?
»Pričakoval sem, da se bom uvrstil med deseterico.«

Vzrok?
»Naredil sem veliko napako, brez katere bi morda celo izpolnil svoja pričakovanja. Dogajalo se je približno 80 km pred ciljem, v zelo močnem čelnem vetru. Za dolet mi je manjkalo še kakšnih 1000 m. Moral bi preskočiti do naslednje oblačne ceste, ki pa je peljala nekoliko iz zaželene smeri. Če bi se spustil z vetrom, skoraj pravokotno iz prave smeri, do oblačne ceste, in šele nato obrnil proti cilju, bi ravnal pravilno. Najbrž bi prišel domov brez težav. Ampak, to je razmišljanje po bitki. Odločil sem se za krajšo pot, v prepričanju, da bom dosegel področje dviganja. Ciljal sem pod lep črn oblak, napajala ga je velika požeta žitna njiva, poleg pa je bil gozd, šolski primer področja, kjer bi moralo biti dviganje. Zaradi močnega vetra sem prišel pod oblak sto metrov prenizko. Prižgal sem motor, a bi ga po slabi minuti lahko tudi ugasnil. Dviganje 3 m/sek je lepo prijelo, vendar sem bil nekaj metrov prenizek.«

Prve tri dni si imel težave?
»Res je, prve dni se nisem najbolje znašel. Čez dan je pihal veter med 50 in 60 km/h. Zdaj znam nekaj več kot na začetku tekmovanja, ampak še zmeraj se v takem vremenu ne znajdem najbolje.«

Lahko bi razumel, da je za slovenske jadralce takšen veter neznanka?
»Slovenski jadralci nimamo izkušenj z močnimi ravninskimi vetrovi. Tudi nimamo terena, kjer bi se lahko tega naučili. Problem letenja pod oblačnimi cestami ob močnemu vetru je izbira linije leta. Sam sem bil pogosto nemočen. Ko sem se znašel, denimo, v bočno čelnem vetru, je držalo na zavetrni strani oblačne ceste, toda le nekaj kilometrov, v nadaljevanju pa je držalo na drugem robu oblakov. Pojava si nisem znal razložiti. Treba se je bilo prestaviti, vendar nisem našel namiga, ki bi mi kazal, kam se naj prestavim, da bi obdržal solidno hitrost in višino leta. Vsi vemo, da je ob močnem čelnem vetru treba leteti  tako, da s čim manj kroženja vzdržuješ višino. Tako potuješ najhitreje. Krožiš samo tam, kjer so zelo močna dviganja. A to je teorija. Prava izbira smeri mi je povzročala težave. Skandinavci in Nemci so bili v takem vremenu veliko močnejši, ker imajo izkušnje.«

Si pozneje razrešil uganko oblačne ceste, pod katero si, brez razlage, izgubil dviganje?
»Nekaj razlage imam, a se moram še lotiti analize tistih letov. Nekaj pilotov je bilo takrat in v približno istem času na istem mestu in tudi vem, da so bili hitrejši. Tudi vreme diha. Oblaki se pojavijo, v naslednjih tridesetih minutah je podoba vremena povsem drugačna. Zelo težko bo primerjati, saj se v zapisu leta ne vidi vsega, denimo, položaja oblakov.«

Izkušnja pa zagotovo je?
»Seveda. A naredil sem še eno taktično napako. Letim pretežno sam, to pa se na svetovnem prvenstvu zmeraj ne obnese. Vsaj v takih okoliščinah bi se moral držati tistih, ki to obvladajo. Večina se drži tega načela.«

Zadnji dnevi so bili po dosežkih prijaznejši?
»Zadnji štirje dnevi vsekakor. To so bili dosežki v katerih sem zbral približno 85% točk zmagovalca. Zame je bil po taktiki in letenju najboljši zadnji dan, ko sem nekaj časa imel možnost, da bi končal dnevno disciplino na drugem mestu, takoj za Karowom. V doletu sem se znova odločil za svojo pot. Če ne greš po svoje, težko uideš skupini. Prileteli smo v dviganje, potegnilo je z 2,5 m/sek, kar je bilo za nas premalo. Opazil sem, da je 200 m za nama bolje potegnilo Nizozemcu in Rusu. Nemci in še nekateri so se odpravili naprej, sam pa sem podaljšal zavoj nazaj, in res smo se kmalu dvigali s hitrostjo 3,5 m/sek. Nabrali smo dovolj višine za dolet do doma. Toda za ciljni dolet nisem izbral najhitrejše linije. Do zadnje obratne točke je bilo še približno 20 km, do cilja pa dodatnih 50 km. Po odletu iz dviganja sva bila z Rusom enako visoka, po približno 17 km leta naravnost pa je bil Rus z nimbusom približno 200 m višji. Ni bila težava v letalu, pač pa v poti. Trudil sem se, da bi izbiral pot v veter ter hkrati pod oblačnimi »feckami« pod  delno prekritim nebom s cirusnimi oblaki.  Ruski jadralec se je odločil za pot nad velikimi pšeničnimi polji, kakšne štiri kilometre vstran. Njegova odločitev je bila očitno boljša, ohranjeno višino pa je v finišu prelil v hitrost. Ta dan sem zamudil priložnost, da bi pustil za seboj vsaj štiri tekmece. Za njima sem zaostal dve minuti in končal disciplino na 6. mestu.«

Zadnje čase nisi veliko tekmoval. Te je zdaj tekmovanje kaj bolj prijelo?
»Morda res. Dirke me začele spet bolj zanimati. Odprti razred me je navdušil. Ne trdim, da ne bi prišel v poštev tudi kakšen drug razred, ampak še najbližje mi je bilo v zadnjem času konkurenčno letalo v odprtem razredu. Mislim na EB 28. Moj nemški kolega Klaus Seeman dobi prihodnje leto novega EB 28 Binderjevo letalo pa je voljo, nekako, polovično. Vse bo odvisno od tega, kako se bo odločil Uli Schwenk. Na sklepni slovesnosti ga je zanimalo kakšen je moj občutek glede  Binderjevega letala, ki ga sicer v zadnjih dveh sezonah leti prav on. Ob tem mi je zaupal, da se želi vrniti v nemško reprezentanco za odprti razred na SP v Szegedu. Pomisleke ima, ker se v EB-ju sedi preveč naprej glede na pozicijo kril, češ da jih ne vidi in s tem posledično nima najboljšega občutka pri kroženju. Pravi da še zmeraj pogreša svoje nekdanje letalo ASW 22, s katerim je imel zelo dober občutek za centriranje. Najbrž bo kmalu jasno, za katero letalo se bo odločil.«

Prihodnje leto bosta v Szegedu dve veliki tekmi, člansko predsvetovno in žensko svetovno prvenstvo?
»Ne vem, kako bodo organizatorji izpeljali to nalogo. Pojavljajo se dvomi, da bi lahko bili obe tekmovanji sočasno na istem mestu, po možnosti še v istih disciplinah. Organizatorji navijajo prav za to možnost. O tem smo se pogovarjali v Lüsseju in mnogi menijo, da ti tekmovanji ne smeta biti skupaj, ker naj bi izkušenejši tekmovalci v zraku pomagali kolegicam. Tekmi naj bi se dogajali v okviru pokala Flatland.«

Torej se boš prihodnjo sezono usmeril na Madžarsko?
»Na pokal LX bi rad šel. Za prihodnje svetovno prvenstvo na Madžarskem bo pomembno, da si naberem čim več letalnih dni.«

Sta z Alešem Maražem tudi kaj sodelovala?
»Z Alešem in njegovo ekipo smo se dobro ujeli. V zraku nisva sodelovala prav tesno, vendar pa spet ne more trditi, da sva slabo sodelovala. Bila sva sicer povezana po radiu. Nenačrtno sva dvakrat skupaj štartala. Pred tekmo se nisva dogovarjala, da bi to počela, tako da najbrž ni nič narobe, da se je tako razpletlo. Menim, da sva oba v zadnjem času nagnjena k soliranju. Sicer menim, da je ob prvem tekmovalnem dnevu prepozno za dogovor o skupnem letenju.  Včasih sva si izmenjala kakšne podatke, a to ni bilo bistveno.«

Solidni uvrstitvi v Rietiju in Lüsseju, to je najbrž dobro znamenje za slovensko jadralno letenje?
»Prvenstvi sta bili različni, dosežki pa so res lahko dobro znamenje za naše jadralno letenje. Ampak slabo je, da v Rietiju nismo imeli nikogar v standardnem razredu, v Lüsseju pa nikogar v 18-metrskem razredu, še posebno, ker imamo konkurenčna letala. Osebno mi je bilo žal, da nisem mogel leteti v Rietiju. Letalo, ki sem ga imel na voljo, me je odpeljalo na svetovno prvenstvo v odprti razred.«

Kakšno je bilo razmerje po številu udeležencev in kakovosti na SP v Berlinu?
»V zadnjem času je postal najmočnejši 18-metrski razred, tudi po kakovosti. Menim, da je načel primat standardnega razreda. Še nedavno je bilo prepričanje, da je standardni razred najmočnejši. Ampak kakovost in množičnost sta se zdaj obrnila na stran 18-metrskega  razreda. Izjemno izenačen in močan je bil v Berlinu 15-metrski razred. Razlike v točkah med 2. in 15. mestom so bile majhne. V 15-metrskem razredu je bil najbolj suveren Madžar György Gulyas. Prvenstvo je osvojil prepričljivo, pa čeprav je letel v zelo močni konkurenci.
V odprtem razredu sta imela veliko prednost domačina Michael Sommer in Tasillo Bode. Letita skupaj in dobro sta poznala področje. Dvakrat sem nekaj kilometrov letel z njima in videlo se je, da sta poznavalca terena, tako kot mi v hribih. Dobro sta vedela, kje lahko pritisneta do skrajnih meja, ker ju bo na koncu čakalo dobro dviganje. Če bi zmagal kdo drug, ne bi bilo najbolj pravično. Proti koncu dirke je bil vse bolj prodoren še tretji nemški jadralec Holger Karow, klasičen »solist« in izjemno hiter jadralec. Navadno ima težave v slabem vremenu, ko soliranje ni smiselno. Na nevtralnem terenu, ob solidnem vremenu, bi stavil na Karowa.«

Torej ni slabo, da slovenski jadralci zadnje čase veliko letijo nad Madžarsko?
»Ne, to je že dobro. Slabo je to, da se pogosteje ne udeležujemo velikih tekmovanj. Naj mi ne zamerijo kolegi, če rečem, da državno prvenstvo ni dirka, ki bi jo lahko postavil ob bok velikim tekmam. Tam čutim povsem drug pristop, drugo kemijo. Ne trdim, da naša tekmovanja niso prijetna za letenje in za druženje, a tekmovalno ozračje je na mednarodnih tekmovanju precej drugačno. Tam je treba dobiti občutek za tekmo. Verjamem, da so tudi naravni talenti in srečne okoliščine, ampak neko stalnost si zagotoviš s tem, da letiš na močnih tekmovanjih.
Kar pa zadeva slovenska državna prvenstva je kakovost tekmovanja bolj pomembna od oblikovanja razredov. Ne glede na to, kje je tekmovanje, bi bilo koristno, če bi tekmovali še s kom drugim. Če bo prvenstvo v Sloveniji, je pač treba povabiti še koga iz tujine, sicer pa se je v tujini dobro komu pridružiti.«     

Nekaj zmede je okoli oznak letala s katerim si letel. Praviš, da si letel novega EB 28, na uradnem seznamu pa je zapisan ASH 25 MB ?
»Stara oznaka ASH 25MB se drži Binderjevega starega letala, ki ga zadnjih dvajset let nenehno spreminjajo. Od prvotnega letala je ostalo le še približno 75%  trupa, medtem ko so bila krila in rep večkrat povsem spremenjena. Najprej so dobila nove zunanje dele in povečanim razponom od 26 na 28 metrov. Takih letal z imenom ASH 25 EB 28 m so izdelali sedem. Sledila je predelava kril, trup pa so podaljšali spredaj. Skoraj novo letalo, ki je letos junija dobilo tudi homologacijo EASA-e, nosi ime EB 28. Na svetovnem prvenstvu sem letel z delavniškim prototipom novega EB 28.«

Reportaža na Valu 202 (mp3)

na vrh strani