aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Denis Štrbenc, LD Lentikularis
Med klubskim razredom in jadralno komisijo 
(OPENSOARING, 15. oktobra 2009, pripravil Niko Slana)

Denis Štrbenc (47) je slovenskim jadralcem znan predvsem kot predsednik Jadralne komisije pri Letalski zvezi Slovenije. Nedavno je ustanovil svoj klub LDL (Letalsko društvo Lentikularis). Z letenjem je začel leta 1980, s preletenimi kilometri pa bi lahko obkrožil zemljo, kar je za novomeške razmere nenavadno veliko. Inženir strojništva ima za seboj približno 2000 ur jadralnega letenja in prav toliko štartov, je prvi dolenjski jadralec, ki je opravil FAI trikotnik 500 km s štartom iz Novega mesta. Prvega že leta 2001, drugič pa je 500 km iz Novega mesta preletel letos (2008). Od letos leti z DG 300 s tekmovalno oznako AT. Doslej je že nastopil na nekaj mednarodnih tekmovanjih, leta 2002, ko je bil v najboljši formi, se je v Bekeščabi udeležil EP v standardnem razredu. Na letošnjem državnem prvenstvu v Murski Soboti je letel v klubskem razredu, ki je veljalo kot neuradno državno prvenstvo. Bil je najuspešnejši in zato mu lahko pripišemo naslov državnega prvaka v klubskem razredu.

Denis je s svojim zgledom pokazal, da je lahko klubski razred tudi dobra izbira. A večina se je, sledeč svojim ambicijam, raje podala v neenako tekmo, čeprav bi v klubskem razredu najbrž doživeli več zadovoljstva. Denis je bil s svojo odločitvijo kar zadovoljen: »Fantje s klubskimi letali so me razočarali, ker niso prišli ali pa so se izognili klubskemu razredu. Konkurenca je bila zato slaba. Najbrž bi moralo biti tekmovanje v klubskem razredu ločeno od standardnega razreda. A o tem je lažje razmišljati, kot pa namero o dveh tekmovanjih uresničiti.«

Od kdaj je prisotna zamisel, da bi izpeljali tekmovanje v klubskem razredu?
»Gregor Petrovič je prvi sprožil to idejo, dokončno se je izoblikovala lani na Ptuju, kjer so jo podprli tudi drugi. Ker je uvajanje novega razreda lahko problematično, smo se odločili za poskusno tekmo v sklopu državnega prvenstva.«
 
Se imaš za državnega prvaka ali prvaka pokala Codex?
»Nedavno ko smo imeli sestanek jadralne komisije, so me fantje spraševali, če bo klubsko državno tekmovanje 2009, češ, da bi moral vedeti, ker sem prvi državni prvak v tem razredu. Ponovil sem jim, da tega ne vem, pa so me takoj v šali obdolžili, da bi bil rad prvi in edini državni prvak v klubskem razredu. Druga zgodbica pa je povezana s podelitvijo priznanj. V odprtem in standardnem razredu sta najboljša  dobila medalje, jaz pa »kuvertiranega« odojka. Veliko bolje. 
Kar zadeva moje letenje, sem vedel, da moram biti v tisti konkurenci med prvimi tremi, sicer svojega letenja ne bi mogel dojeti niti kot povprečno dobrega. Toliko ambicij že imam, da si ne bi dovolil, da bi bil med fanti, ki še nikoli niso tekmovali, nekje na repu. Če pomislim, da sem tekmovanje dojel kot počitnice, ker sem vedel, da pokal nikjer ne šteje, sem bil zelo zadovoljen. To pa je najbrž najbolj pomembno. Navadno sem dokaj hitro šel na disciplino in se tudi dokaj hitro vrnil. Do takrat, ko so prileteli še drugi iz klubskega razreda, sem že pospravil kosilo. Discipline so bile razmeroma lahke. Vzel sem si tudi en teden časa za trening. Razen enega dneva, v katerem je letel moj pomočnik, sem vsak dan letel. Ja, dobiti pomočnika je velika loterija. Zame je bilo državno prvenstvo 14-dnevni dopust. Tekmovalno letenje mi je všeč, že petnajst let sem v tem in vsaj enkrat letno moraš nujno tekmovati, če želiš napredovati. Če letiš doma, se ravnaš po oblakih. Na tekmi pa je treba izpeljati neko nalogo, na koncu pa lahko svoj dosežek še primerjaš. Ni pa bila to tekma, denimo, kot državno prvenstvo, na katerem bi gledal na vsako točko. Letel sem dokaj sproščeno.«

Ekipa AT 2008 na DP v Murski Soboti – Tadej Marinčič in Denis Štrbenc

Kako dojemaš jadralno letenje?
»Jadralno letenje je kompleksen šport, zahteva teoretične priprave, nekaj tehničnega znanja, psihofizično pripravljenost, veliko moraš leteti, letenje pa je drago. Z jadralnim letenjem se ne moreš ukvarjati mimogrede, kot da greš po službi na kavo. Treba si je vzeti čas, če imaš družino je že težje. Skratka, za jadralno letenje moraš biti velik entuziast. Ne trdim, da v Sloveniji ni navdušencev, a so preredki.«    

Boš svojo Letalsko društvo Lentikularis še razvijal?
»Šolanja jadralnih naraščajnikov nimam v mislih, ker je to zahteven projekt. Imamo pa drugo zamisel. Omenil sem že, da je v okolici Novega mesta nekaj zasebnih klubov, ki so nastali zaradi razmer v novomeškem klubu. Razmišljamo, kako združiti svoje moči. Zdaj imamo skupaj že šest jadralnih letal (st. cirrus, DG 200, DG 300, LAK 12, twin astir, bonus s pomožnim motorjem), to pa je že zanimiva flota. Smo dobri kolegi, dobro se poznamo. Če ne letim sam, je moje letalo na razpolago ljudem, ki jim zaupam. In tako je tudi z drugimi letali. Za prihodnje leto smo že zmenjeni, da gre ena ekipa v Osijek na Hrvaško, druga pa v Ečko. Tam smo spoznali hrvaške in srbske jadralce in ker so »fejst« fantje, se bo druženje nadaljevalo na akcijah. Sam si bom najbrž zagotovil kakšen dan letenja, da bom občutil okolico. Letos sem si sposodil, denimo, dvosedežnega astirja, v zameno pa bom z veseljem odstopil svoje letalo. Tudi vsa druga letala iz zasebne flote sem letel, nazadnje v začetku oktobra. Sodelovanje med nami ne temelji na denarju.«

Kateri so ti majhni klubi, poleg tvojega, ki jih omenjaš?
»Avis je klub z LAK 12, Letalski klub Novo mesto ima Twin Astirja, v DLC Trebnje sta DG 200 in kmalu st. cirrus, sodelujemo pa še z Lojzetom Novakom, ki ima nekdanjega postojnskega std. cirrusa, kolega iz Brežic pa ima motoriziranega UL Bonusa.«      

DLC Trebnje - Janez Podpadec

Praviš, da organizatorjev v Sloveniji skorajda ni.
»Po odzivih na razpis za državno prvenstvo 2009 sodeč to drži. Nedavno smo se sestali na jadralni komisiji in Marko Lepetič je vprašal, če imamo organizatorje za dvoje jadralnih tekmovanj, ki bi jih razpisali. Doslej se ni javil še nihče. Slišal sem, da bi tekmovanje radi izpeljali v Lescah, ampak samo, če bodo imeli stezo. Strinjam se, da bi bilo bolje imeti dvoje tekmovanj kot samo eno. S tem se strinjajo tudi člani jadralne komisije, a resničnost je povsem drugačna. Problem vidim v prenizkem številu ljudi, ki so prepričani jadralci in so povsem vpeti v jadralni šport. Mimogrede, na jadralni komisiji sem vprašal, če lahko tekmovanje organizira klub, ki ni član LZS, v mislih sem imel svoj klub. LDL ni član LZS, ker tega blagoslova za zdaj ne potrebujem in ker je včlanjevanje zapleteno in drago. Odgovora nisem dobil. Za prvenstvo 2009 bo treba počakati, da bomo videli, kako se bodo zadeve razvijale.«

Termin državnega prvenstva je bil neugoden zaradi drugih tekmovanj?
»Ja, to drži in zavedamo se, da je to slabo. FAI ima termine svojih tekmovanj prve in druge kategorije znane vsaj že dve leti vnaprej. Ampak organizatorji so pri nas tako redki, da ne moremo postavljati še terminskih pogojev. Če bi želeli pridobiti kakšne tuje tekmovalce, s čimer bi si povečali ugled, bi se pač morali ravnati po evropskih merilih in tekmovanje najaviti dovolj zgodaj in v ustreznem terminu. Fantje iz Novega mesta so šli raje v Srbijo na ravnino, tudi s pokalom Flatland se je križalo državno prvenstvo, pa s svetovnim v Berlinu. Seveda poskušam prek znanstev še kaj spremeniti, a ker je državno prvenstvo velika organizacijo, odloča večina v klubu organizatorja. Prav zato je bilo letošnje državno prvenstvo s prek štiridesetimi tekmovalci nekaj posebnega.«    

Na jadralni komisiji tekmovanja v klubskem razredu za leto 2009 niste postavili niti kot možnost pridruženega pokalnega tekmovanja tako kot v Murski Soboti.
»Večina članov jadralne komisije se je strinjala, da je kakovost slovenskega državnega prvenstva, žal, še vedno prenizka in da zato trenutno ni smiselno uvajati še klubskega razreda. Prav tako ne bi bilo smiselno uvajati te tekme v nekem drugem terminu, saj imamo težave že s sedanjimi razredi in organizatorji. Klubski razred je za zdaj  na čakanju. Leta 2009 tega tekmovanja uradno ne bo.«

Ne glede na kakovost državnega prvenstva bi bilo smiselno dati možnost pilotom klubskega razreda. Samo tako je možen razvoj, poleg tega pa je tudi veliko bolje, če imamo enega pilota več z naslovom državnega prvaka. To bi jadralnemu letenju samo koristilo. Treba se je ozreti po drugih športih, kjer mrgoli disciplin in tudi državnih prvakov. To ni nič slabega, predvsem pa to zahteva demokratičen pogled na šport. Obstaja razlog, da bi bilo pri jadralnem letenju drugače?
»Na začetku sem bil navdušen nad omenjeno idejo. Pod težo argumentov pa sem se moral kot predsednik jadralne komisije ukloniti temu, kar je najbolje za slovenski jadralni šport v tekmovalnem smislu. Jadralna komisija je pač demokratično odločila v skladu s trenutnimi dejstvi.

Puške v koruzo pa ni za vreči, menim, da so tudi druge poti za dosego cilja. Kot smo že mnogokrat modrovali, je LX pokal lep primer, da se da dirko narediti tudi z malo navdušenja in z dobro idejo. V tem pogledu občudujem Črta in ekipo, ki je naredila LX pokal. To je dober primer, kako bi  lahko začeli s klubskim razredom. Tudi v novomeškem okolju se fantje bolj navdušujejo za neformalne tekme in prav zato hodijo v Zrenjanin, Osijek ...

Nerazumljivo je, da slovenski jadralci na svetovnem prvenstvu 2008 nastopijo prav v klubskem razredu, jadralcev, ki so ocenjevalci kakovosti slovenskega jadralnega letenja, pa ni toliko v hlačah, da bi se udeležili svetovnega prvenstva v standardnem razredu. Svojo moč izkazujejo na domačem dvorišču nad letali, ki spadajo v nižji kakovostni razred. Se ti ne zdi, da stvari tu niso postavljene tako, kot bi morale biti?
»Na prvi pogled je videti tako. Prav tako ni posebnega odpora v jadralni komisiji. So le praktični razlogi in položaj jadralnega letenja v Sloveniji. Večina predstavnikov klubov je na seji jadralne komisije odločila, kar je menila, da je za tekmovalno letenje v Sloveniji najbolje. V nekaj besedah je težko pojasniti položaj. Dejstvo ostaja, da s šestimi tekmovalci ni kakovostnega tekmovanja. Sicer je bila tekma za veliko nagrado (GP – Grand Prix) s skromno udeležbo približno desetih tekmovalcev izvedena, vendar na klasičnih dirkah dobiš pravi občutek šele, če na njej sodeluje petdeset tekmovalcev v razredu. Tudi s trideset tekmovalci je že dober občutek.
Kaj, denimo, dojemam kot slovensko posebnost? Če gre Slovenec na EP ali SP, ga to stane najmanj pet povprečnih plač, tujca iz jadralnih velesil pa samo ali komaj eno. Tako preprosto ni mogoče konkurirati. Prav tako ni zanemarljivo, da tuji nacionalni klubi svojim reprezentantom plačajo marsikateri strošek. Fantje, ki so letos leteli v Rietiju, so dokazali, da je tudi to možno, a z veliko odrekanja. Žal pa so to izjeme, ki potrjujejo pravilo. Tudi sam sem se tako pripravljal na EP, zbiral sem denar pri sponzorjih, bil sem nabrušen, zadovoljen s tekmo in letenjem, dosežek pa ni bil pravi. Z DG 300 in brez HC faktorja pač nimaš kaj iskati. Pridobil sem občutek in znanja, ki jih drugje ne moreš dobiti. Na EP 2002 v Bekeščabi nas je bilo osem iz Slovenije. Vsi, razen BP, smo ugotovili, da je ta šport preprosto preveč profesionaliziran, da bi taki amaterji, kakršni po večini smo, na velikih tekmah razmetavali denar. BP, ki ima verjetno največ tekmovalnih izkušenj z EP in SP, je že nekajkrat omenil, da če želiš kaj narediti v svetovnem merilu, potem je treba za uspeh tudi garati, zgolj nadarjenost ne zadostuje. Delati je treba v smislu vrhunskega športa, to pa pomeni veliko treninga v celem letu, obisk več tekem FAI kategorije prve stopnje, dejavnosti v celem letu (južna polobla) itd. Vse to pa stane. 
Drug vidik pa je čas. Če imaš bogatega strica, tako službo ali dobre zveze, imaš že precej pomoči ali pa ... in se nekaj od naštetega sešteje, potem imaš možnosti. Če pa teh sinergij ni, je to mission impossible. V tej luči so dosežki Anžeta, Andreja, Borisa, Boštjana, Aleša in drugih toliko več vredni. Ne strinjam se, da fantje nimajo poguma. Vseeno menim, da moraš biti malo čez les, da se primerjaš na svetovnem prvenstvu glede na obstoječe razmere. Če pa to počneš, je razumljivo, da z letalom, ki ga največ letiš in najbolje poznaš. To je samo nekaj kamenčkov v mozaiku. V Sloveniji ni veliko jadralcev, ki imajo nekaj možnosti in so dovolj čez les, da mečejo denar v zrak. Mogoče je tole preveč realno pesimistično, vendar lahko po dolgoletnem ukvarjanju s to problematiko rečem, da so mi zadeve zelo jasne.«

Na cilju v Matkopusti

Ali se ti ne zdi, da imajo piloti klubskega razreda enako pravico do državnega prvenstva kot piloti v drugih razredih, ne glede na to, da gre nekaterim v nos njihova hitrost na tekmovanjih? V čem pa je razlika med pilotoma, ki opravita z disciplino z 80 km/h in 120 km/h ali hitreje? Zadovoljstvo pilota v boljšem letalu ne more temeljiti na tej razliki. Mar nimajo piloti v klubskem razredu pravice leteti in uživati med sebi enakimi?
»Seveda jo imajo. Razlike med pilotoma ni, če sta se trudila in iz dneva, letala in  naloge potegnila maksimum. Hitrost ni pomembna. Mogoče je še lepše napredovati z 80 kot s 120 km/h, saj imaš več časa za vreme, naravo in lepote med letom. Me pa to vprašanje jezi, saj sem že dvakrat omenil, da ni problem pri jadralni komisiji. Problem je v tem, da če želimo kakovost in s tem stik s svetovnim vrhom, potem ne moremo podpirati dirk s šestimi letali. To ni napredek. Če pa kdo želi klubsko dirko za užitek, potem naj si najde somišljenike, naj zadevo organizira in če se bo prijela in bo imela značilnosti prave tekme, sploh ne bom videl problema, da je ne bi legalizirali. Dokler pa bomo  tradicionalno organizirali državna prvenstva v zadnjem hipu (Dunajsko Novo mesto, Szeged) le z navdušenci, ki ne želijo, da tekmovanja izginejo, toliko časa pač ni smiselno teh štirideset tekmovalcev v Sloveniji drobiti na štiri razrede, ker namesto močne dirke ne bomo dobili ničesar. Kot predsednik jadralne komisije razumem člane JK, da ne podpirajo turizma. Želimo šport in to čim kakovostnejši.

Vendar pa ne nasprotujem klubskemu razredu. V tem položaju so v Sloveniji pač vsa letala t. i. standardnega razreda, razen dveh discusov 2, dveh LS 8 in laka19. Vse drugo spada v klubski razred, torej imamo lepo floto za klubski razred. In kaj bomo naredili z vrhunskimi letali standardnega razreda? Spet smo pri dejstvu, da en LS 8 ni konkurenca 18-metrskemu ventusu, in s tem na začetku. Če povzamem, naredili smo poskusno tekmo, zanimanje je bilo premajhno, pokazale so se slabosti, zanimanja, da bi obdržali vsaj poskusno dirko, pa skoraj ni bilo.

Dobro, ne bomo več napenjali tega vprašanja. Če trije dirkači nočejo natakniti 18-metrskih kril, naj pač tekmujejo v konkurenci s klubskimi letali. Mar ne?
»Ni povsem tako. Letali discus 2 in LS 8 sta po razpoložljivih podatkih z 18-metrskimi krili drugačni kot s 15-metrskimi. V 15-metrski različici sta v standardnem razredu špica, z 18 metri pa se niti ne pojavljata na mednarodnih tekmah prve kategorije, kjer kraljujejo ventusi in novejša letala. Klubski razred je letel brez vode, discipline so bile identične. Ko sem primerjal dosežke, v klubskem razredu sploh nismo veliko zaostajali. Discipline so bile res nekoliko krajše. Zase sem preračunal rezultate in v standardnem razredu bi se uvrstil na 6. mesto. Znanstvena fantastika na forumu, na katerem je bil poizkusno narejen izračun vseh letal iz vseh razredov, kaže, da ni bistven razred. Torej še en argument proti preveč tekmovalnim razredom!«

Flota letal v klubskem razredu se širi tudi v Sloveniji. Nedavno je Maks Berčič kompletiral st. cirrusa, v Slovenj Gradcu so fantje kupili febusa ...
»Ja, vesel bom, ko bom lahko tekmoval med primerljivimi letali. Presenetljivo je, kako aktualno tekmovalno letalo je postal st. cirrus, to je pokazalo tudi svetovno prvenstvo v Rietiju. Sploh pa je zanimivo, da se je razmeroma hitro uveljavila ideja Šveda Pera Oberga, očeta klubskega razreda, ki ima zasluge za prvo evropsko prvenstvo  leta 1979 na Švedskem. Oberga je že zdavnaj dojel, da se bo klubski razred razširil zaradi letal, ki ne morejo več konkurirati najnovejšim in so tudi dostopnejša …«  

Nekaj jadralcev z 18-metrskimi letali se dogovarja za enotedensko tekmo na Madžarskem, takoj po LX pokalu. Na to srečanje povabili še pilote klubskega razreda.
»Zasebna pobuda je očitno edina možnost za uresničenje nekaterih pobud. Če bo druženje zaživelo, sem prepričan, da ga bomo kmalu tudi uradno sprejeli. Sicer pa morajo iti vse uradne akcije, še posebno če so v povezavi z FAI, preko Letalske zveze Slovenije. Kako tam delujejo, vemo. Že dolgo je vse odvisno od  pobude nekaj navdušencev, ki delamo zastonj. Poznamo zgodbo o državnih in svetovnih rekordih. Če nekega dosežka najprej tudi uradno ne potrdimo kot državni rekord prek LZS, ga tudi za svetovnega ne moremo. Ljudje, ki nas grajajo, ne vedo, da vse delo poteka prostovoljno. V športni sekciji jadralne komisije, ki skrbi za njene rekorde, značke in birokracijo, bi omenil še Andreja Fijavža, Borisa Žorža in Gregorja Petroviča. Nedavno je potekala razprava o plačevanju za priznanje državnega rekorda. Mnogi so se oglašali, a večina ne ve, da proračunske postavke ni in da je LZS v prekršku, če želi nakazati pristojbino za svetovni rekord, ki jo zahteva FAI. Kje naj torej dobimo ta denar? Menim, da imam velike zasluge, da smo vendarle uveljavili načelo, po katerem jadralci ne plačujejo taks za prijavo državnega rekorda, in to sistemsko na ravni LZS, za vse letalske športe in posledično za svetovne rekorde.«  

Pomanjkanje organizatorjev kaže na položaj jadralnega letenja v Sloveniji.
»Jadralno letenje je življenjski slog, ki ni poceni. Če si odtrgaš ure in ure za neprecenljive užitke, potem pač zmanjka časa za druge dejavnosti. Če si s težavo vzameš čas za letenje, najbrž ne boš našel še časa za organizacijo in vodenje dirke. Ljudi, ki bi hoteli sodelovati pri organizaciji, je težko najti, najbrž manjkata tudi volja in znanje. Tranzicija je, žal, prinesla to, kar imamo. V Sloveniji še nismo našli recepta, kako se bolje organizirati. Imam sicer ideje, časa pa ne.«     

DP 2008 Murska Sobota

Kako ti je uspelo priti tako daleč, da si nastopil celo na evropskem prvenstvu? Zadnji jadralec iz Novega mesta, ki je segel do reprezentance, je bil Jože Uhan. Od takrat so minila desetletja.
»Res, v novomeškem klubu ni pravega posluha za jadralno letenje in ljudi, ki vodijo klub, jadralno letenje ne zanima. Prav zato smo nekateri člani ustanovili svoj klub. V Novem mestu sem se naučili leteti okoli letališča in po šolskem krogu. Edini, ki mi je kaj povedal o jadranju, je bil Jože Uhan, sicer pa sem samouk. Nekaj let sem se podrejal restriktivnemu letenju v dosegu letališča in avtoritarnemu vodenju kluba. Leta 1992 sem imel jadranja okoli letališča dovolj. Že Kum, ki je samo 30 km oddaljen od letališča, je spadal v nek drug svet, prijadrati do tja je bil že velik dosežek. Odločil sem se, da sta samo še dve možnosti – ali bom nehal z letenjem ali pa bom hodil na prelete. In res sem se kmalu zapodil proti Gorenjski. Še danes se čudim tistemu podvigu, še sanjalo se mi ni, kako varno priti do Krvavca in kako leteti v hribih. V Subotici sem sicer že opravil 300 km, teh 200 km pa je bilo moje prvo resno srečanje z letenjem po Sloveniji. Spomnim se, da sem v hribih srečal jadralca, ki me je vodil po hribih, nekako do Kepe. Z višine 2500 m, to je bila zame astronomska višina, sem brez težav priletel v Novo mesto. Reakcija v klubu je bila še kar pozitivna, ampak sistem se ni spremenil. Odvisen sem bil od lastne pobude.«     

Trikotnik 500 km iz Novega mesta?
»Zadeti takšno vreme v Novem mestu je velika sreča.«

In kakšne so želje?
»Želja je veliko, mnoge nimajo temeljev v resničnem življenju, vsaj trenutno ne. Želel bi opraviti dve ali tri tekme na leto, rad jadral na južni polobli, sanjam, da bi DG 300 opremil z reaktivnim motorjem. Resničnost pa je taka, da bom moral najprej v celoti poravnati kupnino za letalo. To pomeni, da bom vse podredil pridobitvi denarja in tako najbrž ne bo dovolj časa za letenje. Cilj pa so tudi daljši  preleti, od 600 do 750 km iz Novega mesta, kakšen državni rekord, če pa bo priložnost tudi 1000 km, verjetno v južni polobli.«

Kaj pa jet motor? Lahko poveš kaj več o tem?
»Začel sem kot modelar. Še zmeraj sem v teh krogih, mnogi moji kolegi so celo v svetovnem modelarskem vrhu, denimo, Damjan Žulič, Damijan Terlep. Pred nekaj leti so se pojavili jet motorji na modelih. Opazovali smo tiste naprave, medtem pa so takšen motor, kolikor vem, vgradili že v jadralno letalo. Zanimiv je, ker je majhen in lahek, pa tudi vzdrževanje je preprosto. Velika poraba goriva je njegova največja znana hiba. Mika me, da bi se lotil projekta z enim od naših, ki ima reference, da kaj takega počne. Morda je prihodnost prav v teh motorjih.«

Na cilju

Koliko mladih jadralcev ste letos izšolali v Novem mestu?
»Dva, ampak od tega je samo eden mlajši in je tudi zelo zagnan. Menim, da ima klub slabo politiko plačevanja naleta, saj zaračunava vsako minuto letenja. Ne samo za vleko, tudi za jadranje. Za mlade pilote, ki se šele učijo in so brez denarja, je to zelo drag in nespodbuden sistem. Lani je šlo iz kluba nekaj učiteljev jadralnega letenja in prav zato ne verjamem, da bo v prihodnjih desetih letih iz Novega mesta prišel kakšen jadralni pilot, ki bo toliko napredoval, da bi se lahko udeležil kakšnega tekmovanja.«   

Kaj pa prihodnost?
»Zagotovo se bom udeležil »vašega« srečanja 18-metrskega razreda ali LX pokala in državnega prvenstva. V okviru Jadralne komisije pa je velik projekt knjiga Jadralno letenje. Radi bi jo posodobili in izdali.«

na vrh strani