Opensoaring.com

aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

jlet
soaringspot
lzs-zveza
miha thaler
womensoaring
soaringcroatia

ostale povezave

Avgust Mithans – Gustl
300 km z Vrabčkom
(OPENSOARING, 20. maja, N. Slana)

Avgust Mithans – Gustl, poklicni pilot v pokoju, bo 10. julija letos praznoval 40-letnico svojega prvega štarta z jadralnim letalom. 13. maja letos je z DG 300 opravil še 500-kilometrski let in tako po treh desetletjih in enem letu zaokrožil svoja prizadevanja za diamantim C. Toda Gustl je vzbudil več pozornosti s 300-kilometrskim letom z vrabčkom (L-Spatz 55), ki ga je opravil 8. maja. Pravzaprav je njegov let nekaj posebnega, saj gre za jadralno letalo, ki že spada med starodobnike, z drsnim kotom 1:29 je nekoliko slabše od blanika, sogovornik pa ocenjuje, da je to drsno razmerje preveč optimistično. Gustl, sicer znani šaljivec, pravi: »Vrabec je mlajši od mene, narejen je bil leta 1959, zgleda pa bolje.«

Kako ste v Slovenj Gradcu prišli do vrabca?
»Zgodba je zanimiva, skoraj neverjetna. Z nekim avstrijskim jadralcem so se kolegi za novo leto pred več kot desetletjem zabavali v restavraciji na letališču. Možakar je povedal, da ima v hangarju v Wolfsbergu pod streho staro jadralno letalo, ki ga ne uporablja, predvsem pa brez pomena plačuje streho. Ponudil nam ga je in ga naslednji dan že pripeljal pokazat. Bil sem navdušen, saj je bilo staro letalo zanimivo. Vrabec, ki nam ga je odstopil Avstrijec, je bilo iz nemškega registra jadralnih letal, s popolno dokumentacijo, kljub vsemu pa smo potrebovali več kot eno, da smo ga registrirali v Sloveniji.

Za Vrabca smo postavili posebne pogoje. Lahko ga letijo vsi učitelji in tisti, za katere menimo, da so dovolj vestni, da ga bodo na zemljo pripeljali, kot se spodobi. Dogovorili smo se, da ga ne bomo leteli hitreje od 130 km/h. Za Vrabca ni posebne vrste, z njim letim v glavnem kar sam, doslej sem opravil že 120 ur. Druge jadralce bolj zanima plastika. Letalo je bilo obnovljeno, prvi let z njim smo opravili 13. maja leta 1998. Slovenski trikotnik sem torej opravil skoraj natančno po desetih letih, odkar je dobil slovensko oznako S5-2000.«

Kot da ste načrtovali nekaj posebnega za obletnico?
»Tako nekako zgleda, ampak načrtovali nismo ničesar, pa tudi nihče ni vedel za moje načrte. Moram pa priznati, da sem si uspešnega leta po slovenskem trikotniku želel že zelo dolgo. Slutil sem, da bo 8. maja pravo vreme za takšen dosežek, zato sem let načrtoval, vnesel sem ga v kolibri, v edini sodobni inštrument na letalu. Začetek poleta je bil bolj klavrn. Sašo me je potegnil in ker si v AK Slovenj Gradec že dolgo prizadevamo, da bi dosegli svetovni rekord v nizkem odpenjanju, sem se tudi sam odpel na 300 m. Dvajset minut sem se skušal pobrati, a brez uspeha. Pa sem pristal, sedel v vrabčkovo senco, povabil poleg še Saša, enega sva prismodila in nato poletela še drugič. Slovenski trikotnik se je začel odvijati z višine 600 m.«

Let je sicer mogoče videti na OLC, ampak pilotova doživetja so nekaj drugega, kajne?
»Prvi del poti nisem imel težav, s kontrolo na mariborskem letališču sem se pogovarjal kar preko prenosne radijske postaje, saj v Vrabcu ni stalne radijske postaje. Nato sem zavil do Pikčijevega travnika v Konjicah in preko Celja proti Novemu mestu. V bližini Laškega sem si že zagotovil veliko lepo njivo, a sem se zbral in pobral. Na poti proti Novemu mestu, v Radečah, me je z zemlje videl naš Sonc. Kasneje mi je telefoniral, saj ni verjel, da je Vrabca videl v zraku, tako daleč od Slovenj Gradca. Tudi ko sem mu povedal, da sem letel po slovenskem trikotniku, se je čudil. Drugič sem bil v krizi v bližini Mokronoga. Mislil sem že, da bom tam »restant«. Zemljo sem bolj od blizu gledal še vzhodno od Litije. Od tam sem jo potegnil čez Tuhinjsko dolino in naprej proti Lescam brez težav. Proti domu sem še zadnjič vrtel nad Veliko planino, povzpel sem se na 2000 m in šel preko Golt v dolet. Na cilj v Slovenj Gradec sem priletel na višini 500 m.«

Omenili ste kolibri. Kaj vse je še v kabini Vrabca?
»Samo najpotrebnejši inštrumeti. Poleg kompasa, ki zmeraj kaže enak položaj, je bil pred leti čudovit variometer z enometrskim razponom, a se je pokvaril. Zaman smo si prizadevali, da bi ga popravili. Na njegovem mestu je zdaj 5-metrski variometer iz Aera 3. Poleg je še brzinomer in višinomer, to pa je tudi vse. Kolibri sem dodal, da bi lahko opravil kakšen let bolj natančno in za predstavitev na OLC. Tudi radijska postaja je ročna. No, posebnost je še trimer na palici, ki pa je v resnici navadna gumica, ki pilotu pomaga prenašati pritisk na palico. Gumico je treba kar po občutku, premikati gor in dol, v ta namen pa so na palici tudi posebne zareze. Tudi sedež ni več originalen, saj je bil za večino pilotov previsok.«

Let z Vrabcem te je navdušil, da si 12. maja znova štartal še na 500 km, a z DG 300.
»Res, na 500 km sem štartal pod vtisom poleta z Vrabcem. Mislil sem si, da bom z levo roko to naredil, ampak ni bilo tako. Bilo je veliko težje in dokler nisem pristal v Slovenj Gradcu, nisem verjel, da se bom vrnil na letališče. Dolet je bil tako na tesno, da sem na tleh še nekaj časa sedel v kabini in se tresel od tesnobe, ki sem jo doživljal v zadnjih minutah leta.«

In sledile so čestitke kolegov …
»Seveda, zmeraj smo veseli, ko komu uspe. Vrabček je naša klubska ikona, čeprav jadralci v drugih klubih komajda vedo, da ga imamo. No, meni se je dobro zdelo, ko je Miha Thaler na forumu jlet-a zapisal, da je pristal na našem letališču, da bi mi čestital.«

P. S.
Mimogrede, Avgust Mithans je 19. maja praznoval rojstni dan. Čestitamo, za RD in za vse, kar se je še nabralo. Gustl zagotavlja, da bo do prihodnjega leta naštudiral še kakšno lepo turo z Vrabčkom.