aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Valovi nad Primorsko
(Opensoaring, 26. februarja 2008, Matija Kodrič, AK E. Rusjana, N. Gorica)

Vznemirljivi večerni lentikularis nad Ilirsko Bistrico

Matija Kodrič (57) je v jadralnem letenju že od 15. leta, torej od takrat, ko je možno začeti leteti. Seveda je imel v starejšem bratu Ivu veliko spodbudo, še posebno na začetku svoje jadralne poti, ki je v resnici ni nikoli zapustil. Imel je obdobja, ko je letel manj, a nikoli ni niti pomislil, da bi z letenjem prenehal. Tudi takrat ne, ko sta se nad obronki Pohorja, v bližini slovenjgraškega letališča, preveč tesno srečala z Mariborčanom Borisom Robarjem in sta oba morala za varno pot do zemlje uporabiti reševalno padalo.

Matija govori o višinskih letih kot jadralec, ki ga zanimajo vse možnosti letenja, a ni zaletav, tako zelo, da bi svoja dejanja pripeljal na skrajni rob tveganja.
Pri dr. Branetu Brodniku se je dobro pozanimal, kaj pomeni letenje v velikih višinah in kakšne nevarnosti prežijo na jadralca. O dobrem načrtovanju dosežka govori zgodba o transponderju, brez katerega najbrž ni varnega posega v višino, kjer križarijo velika potniška letala. Segel je v žep in kot eden prvih v Sloveniji za kakšnih 3000 eurov opremil svoje letalo z napravo, ki omogoča dober stik z nadzorom letenja in seveda z letali v bližini. Že na zemlji je imel povsem jasen cilj: vzpon do zamišljene točke in niti metra višje. Koliko je jadralcev v Sloveniji bi ravnalo tako kot Matija?
»Po opravljenem rekordnem letu sem dobival veliko čestitk, poleg tega pa vselej tudi vprašanje, če bom skušal leteti še višje in še večkrat, še posebno, ker je bilo vreme za doseganje velikih višin ugodno vsaj še dva dni po mojem rekordnem letu. A svojo željo in radovednost sem takrat potešil, štafetno palico tega izziva sem predal kolegom. Seveda sem se po rekordnem letu še nekajkrat lotil letenja na valovih, vendar so bile razmere slabše kot leta 2003. Letos (2008) so bile možnosti za višinske lete že v začetku februarja. Z letalskim prijateljem Albinom Luinom pripravljava najino novo letalo DG-808 B za nove poizkuse jadranj na valovih. Morda odpremo kakšno novo poglavje v tej valovni zgodbi,« pravi Matija.       

Nova obzorja za Matijo in Albina

7004 m nad Postojno
Ko sem si pred leti umislil svoje prvo letalo DG-400 s pomožnim motorjem, sem moral zanj najprej poiskati primerno domovanje. Na mojo prošnjo so me vzeli za podnajemnika letalci aerokluba v Postojni in mi dovolili, da sem letalo obesil pod strop klubskega hangarja ter mi tako omogočili preprost dostop do letala.
Ob prvih letih iz Postojne sem menil, da so meteorološke razmere podobne tistim na matičnem letališču v Ajdovščini. Kmalu sem ugotovil, koliko je ura.. Največja prednost letališča v Postojni se pokaže, ko potegne sever. V Ajdovščini je vzletanje ob severnem vetru težavno ali celo nemogoče, v Postojni pa lahko letiš normalno in izkoristiš najboljše možnosti za jadranje in prelete. O teh razlikah smo večkrat razglabljali v Avio pubu, največ je o tem povedal Matjaž Novak. Pokazal mi je več fotografij z lečastimi valovnimi oblaki in rotorji, ki jih je opazoval iz svojega doma na Knežaku. Marsikaj je povezal z meteorološkimi razmerami ob njihovem nastanku. Takrat sem pomislil, da bi z jadranjem na valovih končno izpolnil vse pogoje za zlato C značko s tremi diamanti. Tu se začne zgodba o mojih jadranjih na valovih.
V današnjih časih najboljši jadralci izkoriščajo valove predvsem za doseganje rekordnih daljav pri preletih. Sam sem se glede na svoje znanje in želje osredotočil na raziskovanje možnosti za valovno jadranje na Notranjskem. Vesel bom, če bo kdo spoznanja koristno uporabil pri načrtovanju in izpeljavi pravih preletov.

Dolge priprave
6. novembra 2002 sem nad Ilirsko Bistrico posnel fotografijo, ki je po elektronski pošti obkrožila slovensko jadralsko srenjo in požela navdušenje. Še najbolj slikovit je bil Andrej Kolar – Ciko, češ, da je oblak enakovreden tistim v Argentini. Na fotografiji je pokazal mesta, kjer naj bi bila po njegovem mnenju dviganja. To me je spodbudilo, da sem naslednje leto intenzivno zbiral informacije o meteoroloških razmerah, teoriji letenja na valovih, zanimala me je oprema za jadranje na velikih višinah itd. Pozimi sem svoje jadralno letalo opremil z obveznimi dodatki za jadranje na valovih – z opremo za kisik, transponderjem in čakal ...

Prvi resni poskus jadranja na valovih sem opravil 17. marca 2003, ko me je zmerno valovanje odneslo do 5000 m, višje pa mi nadzor letenja ni dovolil zaradi zračnih zapor južno od Postojne. Fotografija lepo kaže lego valov v smeri Snežnika in naprej proti Velebitu.

6. novembra 2003 sem drugič poletel proti lepo označenim lečastim oblakom, do višine 5100 m. Višje se nisem mogel ali pa nisem znal povzpeti.

»V tretje gre rado,« sem si dejal mesec dni kasneje, ko smo si z Andrejem in Borisom mrzlično izmenjavali podatke o napovedanem severnem prodoru. Slovenijo je hladna fronta hitro prešla v noči iz sobote na nedeljo. Ob napovedi močne burje na Primorskem za nedeljo sem se odločil, da ta dan prepustim navdušencem v Lescah, sam pa sem se odločil za ponedeljkovo jutro 8. decembra.

Grafični prikaz temperature na sondaži se je zelo ujemal s tistim pred mesecem, pomaknjen je bil le nekoliko v levo. Tudi smer vetra se je ujemala, izmerjene hitrosti pa so bile bistveno večje, kar je bilo obetavno.

Proti Snežniku

Dan D
Dan prej sem se dogovoril z Marjanom Jančičem, da mi pomaga povleči letalo iz hangarja. Žrtvoval je najslajše ure jutranjega  spanca. Ob 7.30 sva že odprla vrata postojnskega letalskega hrama in postavila KM na start. Pogled na jutranje nebo ni bil posebno vzpodbuden, saj nikjer ni bilo lečastih oblakov, samo nekaj »feck« se je kazalo na nebu. A napoved je bila vzpodbudna.
Oblekel sem se,  kot se za višinsko letenje v zimskih razmerah spodobi. Poleg različnih nogavic, dolgih spodnjic, majic, podkap in kap sem si med nogavico in podplat zalepil blazinico – kemični grelec za podplate. Med letom se je izkazalo, da  grelec, ki deluje na temelju kemične reakcije s kisikom, ni najboljša rešitev. Kisika v višini ni na pretek, nekaj pa so prispevale tudi nizke temperature.

Vžgal sem pomožni motor in v razmeroma mirnem NE vetru vzletel. Že na 20 m višine se je mirno vzletanje končalo. Prestavljalo me je v vse možne smeri, razmere za letalo s pomožnim rotaxovim motorjem so bile na meji obvladljivega. Vse do  500 m nad letališčem je rotor kazal svoje zobe, potem pa se je ozračje umirilo. Začetno dviganje se je umirilo na 3 m/s do višine 4000 m. Postopoma se je zmanjšalo na slabih 0,5 m/s, zato sem na višini 4200 m začel iskati boljše dviganje.

Kmalu sem padel na 2000 m, poslovil sem se od prijazne kontrolorke v LJ-INFO in se lotil naključnega iskanja dviganja med Pivko in Postojno.
Končno sem ugotovil, da sem zadnjih dvajset minut letel na istem mestu, nekajkrat sem se celo premaknil nazaj. Hitrost vetra je bila namreč krepko prek 100 km/h. Pogled, kako to dogajanje prikazuje See You v animaciji, je prav smešen.

Prišel sem do dragocenega spoznanja: šele ko sem potisnil palico naprej, sem se pričel premikati, dosegel sem področje s solidnim dviganjem in se povzel do višine 5500 m. Za takšno višino sem zaprosil LJ-INFO. Dviganje je bilo stabilno, oprema za dovajanje kisika je delovala normalno, moje počutje je bilo dobro, lahko sem nadaljeval! Nosne cevke sem zamenjal z masko, kontrolo sem zaprosil za let do 7000 m, kar sem si že pred vzletom postavil kot zgornjo mejo, da katere bi tokrat šel … Kontrolor je prošnji ugodil, skrbelo ga je, ali me bo zeblo … Kasneje sem izvedel, da so tistega jutra preusmerili več potniških letal, da sem se lahko v miru posvetil valovom ...

Kvarner je pod menoj, kot na dlani

Glede mraza je imel kontrolor prav! Kljub temu da se je od nedelje na ponedeljek zrak v višinah ogrel, je termometer na višini 6.700 m že kazal spodobnih –27 stopinj Celzija. Pri tej temperaturi moraš ventilirati kabino! Na srečo je bil zrak zelo suh, tako da se mi ni ponovila prigoda preteklega meseca, ko sem postrgal ivje z notranje strani kabine, da bi videl, kam me je zanesel veter.

Čudovit je pogled na Slovenijo
Instrument je kazal 7000 m. Ozrl sem se naokrog in si vtisnil čudovit pogled na Slovenijo tik pod menoj. Pričel sem se spuščati.
Nizke temperature in visoke hitrosti so lahko nevarne za lak in strukturo letala, zato sem med spuščanjem uporabil le polovico zavor in zmerno hitrost. Kljub temu je bila hitrost glede na zemljo tudi več kot 300 km/h. Neverjetno, kako visoko je 7000 m. Pot navzdol je trajala kar 15 minut, čeprav sem se spuščal med 6 in 8 m/s. Na 600 m me je ponovno pričakal rotor z njegovimi značilnostmi. Razmišljal sem, kako bo s pristankom, če se bo rodeo nadaljeval do tal ... Teorija, da zrak ne ponikne v zemljo, me je nekoliko tolažila. Pristajal sem z rezervno višino, prečno na stezo in brez težav sem se dotaknil tal.

Letenje s kisikom

Ko sem odprl kabino, sem si oddahnil, bil sem nadvse zadovoljen. Bilo je nepozabno, trud in priprave so bile poplačane. See You je pokazal, da sem nad točko odklopa dosegel 5625 m višine, najvišje sem bil 7004 m. Z Marjanom sva pospravila letalo pod strop in se odpeljala proti domu in v službo.

Svoj višinski let sem se odločil prijaviti Jadralni komisiji LZS v kategoriji višinski rekord, in sicer kot dokaz, da je v Sloveniji možno dosegati velike višine, in kot izziv drugim jadralcem. Nedvomno je možno na valovih ob severnem prodoru poleteti še višje! Ugodne razmere za valovna jadranja niso tako redke, kot si morda mislimo. Naslednji dan je bilo nebo nad Primorsko prekrito z lečastimi oblaki, s prav takšnimi, ki so me dvignili visoko pod nebo.

Ciko nariše teorijo – najti je treba plavo območje	Poskrbim za kisik in transponder	Poskrbim za kisik in transponder
Poskrbim za kisik in transponder	Zgodaj zjutraj, pred službo	Štiristotica pred startom
Lepi lečasti oblaki nad menoj	Vlaga se nabira na pleksiju	Med iskanjem dviganja
Dolg lečasti oblak – kot v Argentini	Pri -27 stopinjah Celzija se samo še dvigam	Pogled na instrumente – kmalu se bo treba vrniti
	Asistent višinskega leta, sicer jadralni poznavalec Notranjske - Marjan Jančič

na vrh strani