aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

28. oktobra 2009

Vetrovno jutro, 13. oktobra 2009
(OPENSOARING, 28. oktobra, Aleš Fink, Avgust Potušek, Miha Peperko,
foto: Miha Peperko)

Vetrovni dan so doživljali Aleš, Miha in Avgust

Priprave
(af) Da bo pihal močan severni veter smo po napovedih videli  v soboto. Po kratki koordinaciji smo se za drugi poizkus to sezono  z zgodnjim startom na severnem vetru odločili Avgust Potušek, Aleš Fink in Tadej Krevh, ki pa je zaradi bolezni kasneje udeležbo odpovedal.

Naši zdaj že utečeni jutranji lansirni ekipi (Avgust Mithans in Milan Hribernik) se je tokrat pridružil še Peter Koren. Zbrali smo se v ponedeljek popoldne, sestavili jadralna letala, pripravili opremo ter opravili brifing o vremenu. Pri tem so nam pomagale tudi dodatne meteorološke informacije, ki nam ji je po telefonu nesebično zaupal Boris Žorž. Prav tako je omenil namen jutranjega vzleta iz Lesc, kjer naj bi sodelovali on, Andrej Kolar in Grega Urbančič.

Sončni vzhod v Celju

Vleka ob osmih in dolge jutranje sence

Jutranji prihod
Na letališče smo prišli ob 6. uri. Presenetili so nas sunki vetra na stezi, ampak po prvih ocenah smo si bili enotni, da je še v sprejemljivih mejah. Takoj smo pričeli s pripravami, saj je bil vzlet načrtovan za 7. uro. Pred pol sedmo uro je poklical Boris in dejal, da z Gregorjem ne moreta iz avta, ker so sunki v Lescah premočni. Zanimalo ga je, kako je pri nas, v ozadju najinega pogovora pa sem slišal tudi Gregorja, ki je predlagal, da gremo v zrak v Murski Soboti, kjer manj piha. Humorja ni nikoli preveč in s smehom smo se poslovili, dogovorili pa smo se, da se slišimo v zraku.

Že čez deset minut dobim Borisov povratni klic, kjer je opisal, kaj se je zgodilo z letali pred njihovim hangarjem in pa seveda, da je z njihovimi letalskimi akcijami za ta dan konec.

Obir in prvi kumulusi

Ko se zdi Triglav tako blizu, veš, da je vidljivost odlična

Novica je povzročila nekaj vznemirjenja in spremembo načrta, saj smo se odločili počakati 20 minut, da se zdani, takrat pa bomo znova ocenili položaj in se dokončno dogovorili, ali bomo vzleteli. Ko se je zdanilo, smo se vsi strinjali, da vetra  ni preveč, zato je bila odločitev soglasna: GREMO!

Vzlet in prelet
Prvi je vzletel Avgust Potušek, ki se je s severno situacijo spoprijel prvič. Avgust Mithans -Gustl ga je potegnil na Uršljo Goro, med  tem ko sem se jaz namestil v kabino. Peter, ki mi je pomagal pri pripravi opreme, me opozoril, da je nad Velenjem še ena aerozaprega. Ali so to Celjani? Takoj sem poklical na celjski frekvenci, oglasil se je Erazem, ki je pravkar odpel. Na kratko pove, da je vetra že čez 100 km/h in da leti proti Uršlji Gori. Zdelo se mi je, da sva bila oba vesela, da sva se slišala ob tej uri.

Proti zahodu

Letalski dan se je začel. Kmalu vzletim še jaz. Odpnem na prvem grebenu Uršlje gore in s prvim dviganjem dosežem bazo oblakov. Hitro je postalo jasno, da je veter bolj zahodne smeri, kot sem pričakoval. Sledi preskok in pobiranje na Peci, ki je bila na spodnjih grebenih v bistveno slabšem zahodnem vetru, zato sem se odločil, da se bom skušal pobrati na zahodni strani gore, kar mi po nekaj minutah neučinkovitega kroženja tudi uspe. Kolegi so imeli vsak svojo varianto, saj smo krožili po celotnem grebenu, vsak na svoji lokaciji. Peca je bila to jutro (ob 9. uri) bogato obljudena z jadralnimi letali.

Peca: ob 9. uri

Ko sem se pobral, sem nadaljeval proti zahodu. Na Obirju sta me dohitela tudi Erazem in Miha, nato pa smo skupaj nadaljevali do Kepe, kjer  smo se, glede na obseg snežnih ploh pri Noechu, odločili, da se obrnemo nazaj. Letenje skozi rahlo snežno ploho, in kasneje ob privetrnem robu oblakov do Pece, je bilo očarljivo. Ko sem zapustil Obir, se je oglasil še Avgust, in mi sporočil, da je moral pristati pod Peco. Njegov poskus pobiranja je bil neuspešen.

Ob prihodu na Peco sem ujel val, seveda sem se takoj odločil, da ga izkoristim. V valu je ostal tudi Miha. Kontrola v Celovcu je bila zelo kooperativna in je dvig odobrila takoj, nato pa sva počasi splezala do 3300 m QNH. Pogovarjal sem se na frekvenci Klagenfurt approach 126,825. Ker je Peca na meji zračnega prostora, kjer pogosto spuščamo prihode čez točko KLAGY, za pristanek v Celovcu, je to najbolj smiselno. Ko se pomakneš proti Uršlji gori, se pa javiš na tej višini Ljubljani INFO na 118,475.

Med dviganjem sem opazil, da se je hitrost vetra z višino močno povečala, temperatura pa močno znižala. Ko se je dviganje končalo, sem se Celovcu zahvalil za sodelovanje in nadaljeval proti vzhodu. Nadaljevati sem nameraval do Mariborskega Pohorja, vendar sem se nad Ribniškimi jezeri odločil, da bom prelet prekinil in pristal. Mraz mi je po štirih urah prišel do kosti. Pristal sem nekaj minut čez pol eno, preletel pa sem 239  kilometrov.

AS in snežinke

Oktobrska Izkušnja na severnem vetru zame ni bila prva, saj smo v Slovenj Gradcu nekaj srednje dolgih letov opravili že v devetdesetih, takoj po 1000 km letu Boštjana Pristavca, aprila 1996, ko je vzletel in pristal pri nas v SG. Pogovori o zgodnjem startu po vzoru Leščanov in kolegov iz Borovelj ter Noecha so potekali že nekaj let,  vendar smo se organizirali komaj letos. Naši cilji in želje  so sedaj jasni, zato se naslednjega poizkusa že zelo veselimo.

Avgust Potušek:
Bila je zanimiva izkušnja

(ap) Ob prihodu na letališče ob 6. uri sem imel mešane občutke, saj je na stezi pihal severni veter vsaj z hitrostjo 10 m/s. Ko sva z Alešem dobila informacije z Lesc, kjer so bile razmere še bistveno hujše, sem začel optimistične načrte za ta dan ocenjevati bolj skeptično. Glede na to, da še nikoli nisem letel v takšnih razmerah, sem se seveda ravnal po nasvetih Aleša in Gustlna.

Skozi sneg in proti vzhodu

Kot prvi sem vzletel ob 7:42, predvsem zato, ker je bilo logično, da bom počasnejši od Aleša. Vleka je bila proti pričakovanju zelo mirna, tako da sem na višini 1100 m AGL odpel. Kmalu po sem na flarmu opazil, da imam družbo. Bili so Celjani. Ko se mi je pridružil še Aleš, smo vsi skupaj prešli na njihovo frekvenco. Po dobre pol ure, ko sem se malo privadil na posebnosti letenja, sem pričel razmišljati o nadaljevanju leta. Načrtoval sem let do konca Ziljske doline, kar je približno 160 do 170 km od SG.

Za preskok sem se odločil z višine 1600 m QNH. Po Aleševem nasvetu sem se odpeljal v malenkost v veter in se približno nad Poljano usmeril proti Peci. Že na Uršlji gori je bilo jasno, da je veter precej bolj zahodne smeri, kot smo predvidevali. Celjani so sporočali, da zahodna stran Pece sploh ne deluje, in da se pobirajo bolj na vzhodu, kar je bilo zanimivo, saj mi je Aleš posredoval informacijo, da je na 900 m in se pobira na zahodni strani. Pobočje Pece sem dosegel približno na višini 1100 m, na spodnjem delu smučišča. Nekaj časa sem se trudil v jami, zahodno od smučišča, saj mi je nekaj upanja dalo jadralno letalo, ki je bilo morda 150 m nad menoj. Po določenem času, ko sem uvidel, da je ves trud in premetavanje v rotorjih zaman, sem se premaknil povsem na zahodno stran Pece v »jamo«. Tam sem začel v zelo mirnem dviganju pridobivati višino, tako da sem splezal do vrha jame.

Zadeva me je opogumila tako, da sem se ob rahlem dviganju, tik ob pobočju, zapeljal nazaj proti vzhodu, v prepričanju, da ko bom obrnil nazaj na zahod, bo zadeva rešena.

Serbus

Žal ni bilo tako. Izgubil sem toliko višine, da ni bilo več mogoče nadaljevati proti zahodnemu delu pobočja. Višina se je manjšala tako hitro, da sem pričel razmišljati o pristanku. Glede na smer vetra sem najprej poskušal poiskati pristajalni teren, ki bi bil vzporedno s pobočjem. Ugotovil pa sem, da je večina terenov ob vznožju nagnjenih, obenem pa je okoli vasi Pirkdorf veliko električne napeljave. Nato sem, žal, ugotovil še to, da so njive primerne za pristanek, orientirane sever - jug. To je pomenilo, da bom pristajal z dokaj močni bočnim vetrom. Poleg tega večino koruze še ni bila požete, pa še težko je bilo ločiti požeti del od nepožetega. Vse je bilo nedoločene rjave barve. Zato sem izbral zeleno njivo.

Ker je višine zmanjkovalo bolj hitro, kot sem pričakoval, nisem pristajal iz šolskega kroga, ampak sem iz tretjega zavoja obrnil v finale. Kljub vetru nisem imel težav. Pristal sem okoli desete ure. Po pristanku sem ugotavljal, da mi je veter s hitrostjo vsaj 10 m/s pihal iz smeri Košute, v smeri 270 do 290 stopinj. »moja« njiva je bila posejana s približno 40 cm visoko lucerno.

Let je bil, kljub pristanku, zelo zanimiva izkušnja, saj pri tako močnem vetru, na  zelo znanem terenu, vse poteka precej drugače.

Miha Peperko:
Pomemben korak za AK Celje

Torkova akcija je bil moj prvi let v zares močnem severu. Vse skupaj se je odvilo z izjemno hitrostjo. Okoli poldneva, ko je prišla informacija, da bo zapihal super sever, sem začel spremljati napovedi. Erazem je že zgodaj dopoldne organiziral akcijo na letališču, jaz pa sem si popoldne rezerviral tristoko. Ko sem dal na polnjenje akumolatorje in pripravil loger ter dlančnik in pregledal še zadnjo napoved, je že bila ura prava za nekaj ur spanca.

Nad oblaki zmeraj sije sonce

Zjutraj me je, minuto pred budilko, zbudil močan piš vetra. ko sem odprl okno in potisnil nos na zrak, me je v trenutku zbudilo. »Fiju,« sem pomislil, danes pa bo. Čez slabo uro, ko je sonce vzhajalo nad Celjem, smo že bili na štartu, pripravljeni za let. Odpenjanje ob osmih, ob desetih pa že peglam na Kepi. Samo 2400 m višine in snežne nevihte zahodno od Noetscha so nas ustavile. V rahlem snežnem metežu smo se obrnili proti vzhodu. Na Peci mi je uspelo splezati do 3300 m, kjer je kazal instrument neverjetnih 120 km/h. Okoli pol enajstih so se naredili lepi oblaki in dviganja so bila kot v normalnem spomladanskem bum vremenu. Zato sem let raztegnil po severni strani Pohorja do Belvija in obrnil še enkrat nazaj do Uršlje. Pristal sem ob enih, s 360-kilometrskim letom.

Pohorje in FIM v termičnem maksimumu

Ta dan mi bo ostal v spominu, ne samo zaradi odličnega vremena, ampak tudi zato, ker je bil to pomemben korak za izpeljavo dolgih letov tudi iz celjskega letališča. Veliko se je o tem govorilo, odločnost za takšne podvige pa je zdaj samo na naši strani. Menim, da se bo v prihodnje kaj takega tudi uresničilo.  

na vrh strani