Opensoaring.com

aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

24. avgust 2008

Valovi nad Koroško
(OPENSOARING, 10. septembra, Aleš Fink)

Podatki o letu, ki se je dogajal 24. avgusta 2004 nad slovenjgraškim letališčem: vzlet: 12.27 UTC, pristanek: 17.37 UTC, trajanje: 5 ur, največja dosežena višina: 4100 m QNH, pridobljena višina od najnižje točke po odpenjanju do najvišje točke: 3600 m, jadralno letalo: DG -100, S5- 3026, E1.

Za let sem se odločil po napovedi močnega jugozahodnega vetra v popoldanskih urah. Vesel sem bil napovedi, da se bo veter krepil z višino. To mi je vlilo optimizem in spodbudilo željo, da dosežem diamantno višino. S seboj sem vzel tudi fotoaparat.

Prihod na letališče je bil zgoden. Po jutranjem šolanju začetnikov sem začel s pripravo jadralnega letala. Z velikim zanimanjem sem opazoval nebo in našo vetrno klobaso, ki pa še ni dajala pozitivnih znamenj. Nebo je bilo pokrito s cirusno oblačnostjo, a je počasi izginjala. Okoli 13. ure, ko sem že dvomil o koristnosti čakanja, je bilo na letališču še zmeraj mirno in brez vetra. Ko sem razočaran že razmišljal o odhodu domov, pa je klobasa, kot bi nekdo pritisnil na gumb, dobila pravo obliko in smer. Na jugozahodu so se že videli obrisi lentikularisov.

Ker je večina že zapustila letališče, sem moral po telefonu priklicati dežurnega pilota vlečnega letala ter Bogdana, ki mi je obljubil, da se bo vrnil in spustil krilo. Tako smo bili na pragu steze 14 šele ob 14.30 po lokalnem času, veter pa je že pihal z več kot 30 km/h. Po kratkem posvetu tik pred vzletom je sledila zelo razburkana vleka proti Pohorju. Odpel sem 500 metrov nad letališčem. Turbulentno vzpenjanje po pobočju Pohorja me je sililo k čimprejšnjem dviganju nad vrhom grebena in iskanju že znanih priključkov na val nad Mislinjsko dolino.

Priključek sem presenetljivo ujel v prvem poizkusu, na višini 1650 m QFE. Vzpostavil sem komunikacijo z Ljubljana INFO in pridobil dovoljenje za dvig do višine 3500 m QNH, do katere sem napredoval brez težav, nato pa sem izgubil dviganje in začel z iskanjem novega priključka. Dobil sem ga 750 m nižje nad dolino. Dviganje je bilo obetavno, prav tako lentikularis nad glavo. Ljubljana INFO mi je dovolila dvig na 4500 m QNH z opozorilom, da pričakujejo promet čez 20 minut in da bom moral takrat zapustiti to višino ... To mi je seveda pokvarilo načrt, da bi ostal čim višje in ujel priključek na val, ki bi me ponesel do diamantne višine. Izkušnje kažejo, da je potrebno višino pridobivati v vsaj dveh delih. Prvi val se je ponavadi končal nekje med 3500 m in 4000 m, potem smo nad letališčem v smeri proti jugozahodu (glede na trenutni položaj lentikularisov) iskali priključek v »zgornje nadstropje«.

Počasi sem se uspel dvigniti na 4100 m QNH in iskal želeni priključek tako dolgo, dokler mi kolegi na LJ INFO niso sporočili, da se moram spustiti na 3500 QNH in kasneje še nižje, na 2000 m QNH. Tako sem bil spet na začetku, od diamantne višine pa sem se poslovil.

V tem času se je cirusna oblačnost umaknila in dolino je obsijalo sonce. Nad Slovenj Gradcem sta začela vidno nastajati lentikularisa v »obeh nadstropjih«. Takoj sem obrnil tja in fotografiral, kolikor je bilo mogoče. Stik sem zadel takoj in na veliko veselje sem pridobival višino. Od LJ INFO sem dobil dovoljenje za dvig do 3500 m QNH in kasneje do 4000 QNH. Fotografiral sem kot po tekočem traku. Kmalu sem se zbal, da bom prehitro izpraznil baterijo na fotoaparatu. Moral sem izbirati posnetke, čeprav je bila skušnjava res velika. Na največji dovoljeni višini sem se zadržal toliko časa, da sem lahko v miru opazoval igro svetlobe med oblaki, lomljenje žarkov ter spuščanje sonca proti horizontu. Barve so me začarale, nekako sem izgubil občutek za čas in prostor. Ob pogledu navzdol je bilo jasno, da sonca v dolini ni več in da je čas za spust. Izvlekel sem zavore. Spuščanje je trajalo 20 minut, pristal pa sem 10 minut pred sončnim zahodom, še vedno v močnem jugozahodnem vetru. Pristanek v tem vetru je zaradi posebnosti okolja letališča Slovenj Gradec svojevrsten izziv.

Čeprav cilja nisem dosegel, sem bil zadovoljen. Baterija v fotoaparatu je prenehala delovati šele tik pred pristankom in tako sem lahko vseskozi slikal svoje vtise. Čez nekaj dni, ko smo s kolegi v aeroklubu gledali posnetke, je Avgust Mithans – Gustl, ki valove nad Koroško izkorišča že več kot deset let, najbolje opisal v povedih: »To je bila klasična situacija nad Slovenj Gradcem v jugozahodnem vetru, ki pa je bila sedaj prvič dokumentirana v zraku. Tudi to je korak naprej!«