|
FAI 500 km - iz Postojne
Sredi marca smo, pa je še zmeraj mrtva sezona. Očitno imam abstinenčno krizo. V prostem času mrzlično pregledujem, kje se kaj dogaja v jadralnem letenju. Nekateri so si privoščili letenje v Afriki, mi sirotki pa lahko sedaj samo premlevamo, kako smo leteli v preteklosti. Ker lani nisem letel prav veliko, bi vam rad dneve brez letenja skrajšal z opisom, kolikor vem še vedno najdaljšega leta v trikotniku FAI, ki ima svoj zaačetek in konec na letališču v Postojni. Spomladi leta 2011 smo, zaradi ugodnih vremenskih razmer, v AK Postojna bili jadralci zelo dejavni. Po uspešnih letalnih dneh kar nismo mogli domov (pa saj doma že vse poznamo), v prijetni družbi smo razpredali o svojih hotenjih, željah, sanjah. Boštjan mi je povedal, da si je zamislil FAI trikotnik, velik 500 km, s startom v Postojni, za prvo obratno točko je določil Mauterndorf v Avstriji, sledi Sillian in povratek v Postojno. Te obratne točke so mi ostale v spominu, vendar pa želja in načrtov za takšen let nisem imel. Vendar sem, po naključju, že nekaj dni za tem zagrabil priložnost in jo tudi uresničil. Vremenska napoved za 22. april je bila dobra. Luka me je prepričeval naj grem z njim v Lesce, češ, da je boljše izhodišče od Postojne in tudi vrnitev v poznih urah je mnogo bolj preprosta. Toda jaz sem imel svojega Laka v Postojni in ni se mi ljubilo voziti iz Logatca v Postojno po letalo, potem pa še v Lesce. Škoda časa se, sicer pa, tako kot imam dolg jezik, sem Luko dražil, da je več vreden dolg let iz Postojne kot pa iz Lesc. “Preletaška mafija” iz Lesc ne zna drugega kot po Ziljski dolini na zahod in nazaj, skoraj že miže. Tako sem se neobremenjen odločil za Postojno, kjer so se kolegi že mrzlično pripravljali za letenje. Hitro sem sestavil letalo, ga potisnil na start za smer 02 in nestrpno čakal na vzlet.
Kazala so se že znamenja jugozahodnika, vendar je bilo hrbtne komponente vetra zelo malo, tako da smo vzleteli brez težav. Po obiranju obronkov hribov nad Postojnsko jamo se je vlečno letalo obrnilo proti Prestranku. Zahodno od jadralne zone sva se zapeljala v dviganje, kjer se nisem mogel zadržati da ne bi odpel na višini približno 470 m (QFE). Dviganje ni bilo najboljše vendar solidno za dokaj zgodno uro (11.56), od 2 do 2.5 m/sek do višine 1450 m. Potipal sem na jugovzhod, nekje nad gradom pri Prestranku in pridobil še 100 m. Zdelo se mi dovolj, da jo mahnem proti Alpam. Naslednje dviganje sem, glede na veter, pričakoval v zajedi Nanosa, na vzhodnem robu. Vzgornik je res delal solidno, vse do višine 1650 m. Letel sem kar naravnost proti Čavnu. Smer leta sem izbiral tako, da mi je južni veter nad grbeni pomagal vsaj z majšim padanjem, če že ni bilo dviganja. Na Čaven sem priletel tik nad grebenom in skušal sem nekaj zavrteti, a se mi ni zdelo smiselno, zato sem nadaljujeval proti Lijaku. Pred Lijakom sicer naletim na dviganje, a je bilo slabo, s 750 m uspem splezat na slabih 950 m in poizkusil sem srečo bolj proti Čepovanu. Dosežem zahodni rob Čepovanske zajede, a s te višine ne upam poizkusiti do Tolmina. Na 750 m višine se obrnem nazaj proti Ajdovščini, dokler sem še toliko visok, da lahko pridem vsaj prek roba pri Vitovljah. K sreči mi ni bilo potrebno povsem nazaj, saj že na vzhodnem robu Čepovanske zajede najdem dviganje in z gosposkimi 1.6 m/sek splezam na neverjetno višino 1250 m. Po plazenju v krošnjah dreves se mi to zdi dovolj za poizkus preskoka do Tolmina. Tako se privlečem do vzletišča padalcev nad Tolminom na 557m, kar pomeni, da sem precej pod vrhom hriba. Nekaj padalcev je nad menoj, a ne njim in ne meni ne gre prav dobro navzgor. Muke trajajo vsaj četrt ure in končno sem uspel zlesti nad greben tako, da sem lahko varno zavrtel celoten krog in uspel izkoristiti dviganje, ki na trenutke doseže tudi 3,5 m/sek. Znova sem zlezel na 1250 m. Odpravim se proti Krnu, ves čas ob hribu izkoriščam pobočni vzgornik, preskočim z grebena Vršiča mimo Javorščka na Svinjak. Če že nisem visok sem pa vsaj na terenu, kjer vem za vsako skalo, za vsak greben, kjer vem, kje bo delalo in kako se moram peljati. Na grebenu Svinjaka s solidnim povprečjem 2.5 m/sek zlezem na 1750 m. Preskočim na Krnico in po njenem grebenu nadaljujem proti Jalovcu in Mangartu, ga obletim malo nad sedlom in poizkusim srečo nad plazom.
Ker sem se v zadnjih dviganjih razvadil nisem bil zadovoljen in se kar s 1630 m zapodim proti Dobraču. Preden sem zapustil Julijce sem na koncu grebena našel še malo dviganja, se povzpel še za 200 m in vesel, da sem naredil že lep kos poti (ura je 13.40), pokličem Luko. Dobra radijska povezava kaže, da sva si precej blizu. Seveda ga zanima, kje sem. Povem mu, da prihajam proti Dobraču, sam pa sem bil presenečen, da je šele na Kepi. Jamra, da v Lescah ni bilo pilota za vlečno letalo in tako naprej ... “Te bom že ujel,” mi pravi. Iz Lesc do Kepe le malo več kot pol ure, a vseeno se mi zdi zelo počasen, oziroma mi potrjuje, da je vožnja do Lesc samo izguba časa. Zato ga podražim, kako me ne bo mogel ujeti in v glavi se mi porodi ideja za smer proti Mauterndorfu. Dobrač me je pričakal z “norcem” v zajedi, prijel me je na višini 1530 m in me izstreli na 2200 m, s povprečjem 4 m/sek. Zapodim se proti severu, kakšnih 15 stopinj bolj na vzhod, preletim dolino, ki se vleče proti Spitallu, na levi vidim jezero in na prvem hribu, na višini dobrih 2000 m, mi prime s 3.2 m/sek, vse do višine 2460 m. Nadaljujem po občutku. Na dlančniku skušam najti Mauterndorf, a zaradi odseva sonca v ekranu ne vidim natančno, katera točka je, kje natančno se nahaja, glede na hribe, po katerih prvič letim, pa tudi ne vem. Nekako najdem neko točko na dlančniku, kjer razločim le, da se začne na M in ne da bi preveril (snel dlančnik z nosilca in se prepričal, kaj piše ) kliknem navedeno točko. Po nekaj kilometrih opazim spremembo smeri, za kar 45 stopinj proti zahodu. Ne sekiram se kaj dosti in si mislim, da sem Mauterndorf videl približno 10 km bolj vzhodno od točke, kjer sem obrnil. Kar pa seveda ni bilo res. Vnesem novo točko, odločil sem se za Lienz, ki ga dobro razločim na ekranu, od tam naprej pa pot proti zahodu poznam. Ko preletim Špitalsko dolino nad Kreutz-gruppe vidim nadaljevanje po južni strani grebenov. Hribi zelo dobro delajo in poslužujem se tudi markacij planktona, kateri je v glavnem višje od mene, čeprav tudi jaz ne letim prav nizko. V povprečju se držim od 2000 do 2500 m in tako pridem skoraj do Lienza. Tu pa se mi oglasi Luka in pove svoj položaj - severno od Lienza. Razmišljam, kje naj preletim dolino. Odločim se preskočiti na južno stran Lienških Dolomitov, saj ta del dobro poznam. Ko jih prečkam, pa se polg mene pojavi Luka in skupaj preskočiva dolino na sever, v visoke Alpe, malo pred Silianom. V dvoje je mnogo lažje in tako nadaljujeva skoraj od Brunica.
Pogled na uro pravi, da se moram obrniti, saj je že skoraj četrta popoldan. Na višini 3000 m se obrnem proti domu. Luka me vpraša, če ne mislim iti vsaj do Sterzinga. Ja, misel je mikavna, a ker moram priti še domov v Postojno, se vendarle obrnem in hitim nazaj. Navadno je pot nazaj hitrejša in tudi sedaj se držim visoko in kar hitro napredujem proti Lienzu. Na zadnjem grebenu pred mestom je dežurno dviganje, ki dobro dela in me izstreli na 2800 m, tako da grem kar prek Lienških Dolomitov v Ziljsko dolino. Gre kar dobro in dokler sem visoko se niti ne jezim, ker ni vmes ne najdem pravega dviganja. Šele ko že z Ritk (ta del hribov je Janez Pintar uspel poimenovati Ritke) preskočim naprej na greben, ki se nadaljuje severno od Šmohorja, najdem na višini 1400 m dviganje, ki mi da 1900 m višine. Nadaljujem proti vzhodu. Če nisem dovolj visok ne upam nazaj v Julijce, drugje kot prek Predela, pa še za to potrebujem višino vsaj malo pod vrhom Višarij (približno1600 m). Tako vzhodno od Šmohorja navrtim na dobrih 2000 m in se usmerim naravnost prek Višarij in Predela na Svinjak, kjer na začetku Bavškega Grintavca najdem dviganje. Uspem splezat na 1900 m in računam na Krn in dobro zalogo višine. Pa iz te moke ni bilo kruha. Na Krnu sem pridobil nekaj metrov, vendar je škoda časa in nadaljujem tako, da se do Plav držim desnega grebena nad Sočo. Pri Plavah navadno celo malo dela, potem pa se prek jezera na Avčah usmerim proti Vitovljam. Višine se mi še kar izhajajo in seveda upam, da bo Vipavska dolina še kaj dala. Tako pridem do Čavna na višini 750 m, kar je malo pod grebenom. Naslonim se na breg in se skušam peljati naprej z najboljšo hitrostjo. Dviganj skorajda ni. Preskočim na Kovk nad Hublom. Doleta v Postojno še nimam, saj sem visok le 570 m. Nad Kovkom naredim zavoj, a je le izguba višine. Preskočim na Nanos pri Vipavi. Upam, da bom dobil še kaj višine pri cerkvici sv. Hieronima. A tja pridem pod 400 m in cerkvico gledam navzgor. Pri mcreadyju 1.8 še nimam doleta. Poizkušam pridobiti višino. Nekaj brca, a ker je že pozna ura (17.57) ni niti za pričakovati, da bo kaj več.
Pridobim še nekaj višine, mc prestavim na 0.5 in pokaže se dolet na +40 m, torej skoraj brez rezerve. Razmišljam - če ne gre gor, tudi dol ne gre. Odločim se in povečam hitrost na 180 km/h in z višino 360 m zapustim Nanos. Tako kot zmeraj jo mahnem na grebene pri kamnolomu, a sem nizek. Kako vegasta je Postojnska kotlina vidiš šele, ko si v podnu. Upam, da bom pri Hruševju imel še višino za let po grebenu, saj bi umik z grebena pomeni let v zavetrju hriba, kjer je vzdolnik. Pri Hruševju pa na greben niti ne morem, saj imam samo še 200 m. No nekaj višine imam še v hitrosti, saj še vedno letim s 150 km/ uro. Jokam po radiu, kako prihajam iz smeri Nanosa in da sem namenjen na pristanek brez šolskega kroga v smer 20. Odobrijo mi, saj k sreči ni prometa. Dilema je, kako prek gozdička. Odločim se za avtocesto, saj se na začetku gozdička začne spuščati proti Postojni in daljnovod je nad njo nizko v dolinici. Res se teren v useku kar dobro spusti tako, da tudi občutek ni pretirano nizek. Ko preletim daljnovod (Jaka me je po radiu prijazno opozoril nanj) vidim, da se bo v redu izšlo. Zmanjšam hitrost (takoj dobim 30 m) izvlečem podvozje, nastavim zakrilca na L in po zavoju, na kar solidni višini (nad 50 m), normalno pristanem v 20 in se ustavim skoraj pri prikolicah. Skoraj vsi so že na tleh. Srečen sem zaradi uspešnega povratka, pa čeprav je bil nizek. Potem ko me je bilo pošteno strah, sem se seveda počutil kot petelin na gnoju. Takoj sem odhitel prijateljem povedat, kje vse sem bil, posnamem še let s kolibrija ... Pri pregledovanju leta smo ugotovili, da sem ta dan preletel skupno 551.6 km v 6/10 ure oz. FAI trikotnik 504.3 km v 6/04 ure. Moram priznati , da nisem računal na FAI 500 trikotnik, saj sem pri prvi obratni točki kar precej zašel iz smeri. Če bi se na takšen let pripravljal, pa je vprašanje ali bi uspel, saj ne bi bil tako sproščen.
Upam, da sem s tem opisom razveselil vsaj koga v letalski abstinenčni krizi. Se vidimo v zraku. Zulumike - Matija Žnidaršič
|
Fotolet 17: Zimsko letenje na vetru Fotolet 15: Slovensko-hrvaški trikotnik 500 km Fotolet 14: FAI 500 km - iz Postojne
|
|
Ostale povezave
