aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

19. septembra 2010

Vikend tekma – Postojna 2010
(OPENSOARING, 19. septembra, besedilo in foto: Aleš Kovač, AK Celje)

Aeroklub Postojna je 4. in 5. septembra organiziral I. vikend tekmovanje v jadralnem letenju, ki smo se ga iz celjskega kluba udeležili Miha Peperko, Ivo Peperko, Aleš Kovač in Rok Marin. Z Miho sva letela v duo discusu. Ob odločitvi za tekmovanje sva se veselila ogleda še nepoznanega dela Slovenije, doživela pa sva še veliko več.

Vreme je pripravilo dobrodošlico
Da bi spoznala bližnjo okolico letališča sva  želela v zrak že v petek, a sva zaradi slabih vremenskih razmer pač ostala na tleh. Prvi štart sva tako opravila šele na tekmi. Kolikor sem lahko ocenil iz pogovorov s piloti, ki tukaj še niso leteli, smo bili zaradi nepoznavanja terena vsi prežeti s pozitivnim strahom, češ, tam spodaj ni veliko terenov za zunajletališke pristanke. Vendar nam je primorsko vreme pripravilo pravo dobrodošlico, tako da so se vsi zadržki razblinili. A preskočiti sva morala prvo zadrego pri vzletu. Glede na to, da je postojnska steza kratka, in da je avtocesta prva ovira, sva se s CG postavilo povsem na začetek steze. Vzlet s citabrio je bil zelo športen, in bila sva samo še kakšno sekundo oddaljena od odločitve, da odpneva in prekineva vzlet.  Zadnji trenutek sva le odlepila in dogodivščina se je začela.

Po vzletu, tik nad avtocesto
Prepustil sem se užitkom, občudoval sem čudovito naravo, tako da se palice v vsem letu nisem niti dotaknil. Vendar pa sem imel polne roke dela s fotografiranjem in ob tem užival, kot bi letel sam. Od tekme nismo pričakovali ničesar drugega kot jadranje nad primorskimi letališči, da uresničimo željo in si iz zraka ogledamo tudi morje, vendar se je na koncu izšlo tudi z dobrim dosežkom. Tekmovalni let je potekal brez stresa, ob čudovitih pogledih na Kras in notranjske gozdove med Gorico in Snežnikom. Severno od te črte se je zapiralo in tudi deževalo, medtem ko je južni del postregel z izjemnim vremenom. Tekmovalno nalogo sva letela v paru s FIM, in tukaj se prične opis leta.

Prvo dviganje po odpenjanju je postreglo z 1.7 m/s, ki je na koncu naraslo na 2.3 m/s, kar se nama je zdelo izjemno glede na letni čas. Odločili smo se za štart v prvi minuti, kar se je izkazalo kot pravilna odločitev. Miha in Ivo sta pred štartom, ob oblaku, potrpežljivo nabrala dobrih 1300 m nad letališčem, potem pa se je začela akcija.

Gosto posajeni kumulusi so nam omogočali letenje z zelo malo vrtenja, višino smo nabirali samo toliko, da smo se obdržali pod bazami oblakov. Do konca prvega cilindra je šlo kot po maslu, in takoj sva preračunala, da bi s takšnim tempom z nalogo opravila do skrajnih meja cilindra, še pred iztekom dveh ur, kot je določala naloga AAT.

Vstop v prvi cilinder, katerega skrajna meja se je končala malo pred Snežnikom

Obrat proti drugemu cilindru, vreme v smeri Velebita je zgleda fantastično

Prvič zagledamo hrvaško morje

Skrajna meja drugega cilindra je bila postavljena tako, da smo leteli nekaj kilometrov v Italijo (točka Vitovlje R= 15 km, se nahaja približno 10 km vzhodno od Gorice).

Naravnost prek letališča Postojna smo nato leteli proti Nanosu, ki je za jadralce pravi magnet, predvsem zato, ker se pogosto vozimo proti morju in občudujemo lepotca, predvsem pa si zmeraj znova predstavljamo, kako lepo bi bilo tod jadrati na jugozahodnem vetru proti Italiji.

Lepa kumulusna cesta proti Nanosu

FIM preleti Nanos nad anteno, iz CG pa ga opazujeva od spodaj

Po preletu čudovitega Nanosa smo se odločili, da gremo po sredini vipavsko-ajdovske doline. Še prej pa smo do baze oblakov vrteli od 1- do 1,5-metrsko dviganje, toliko da smo obdržali stik z bazami oblakov. Veriga hribov nad Ajdovščino ni delovala tako obetavno, zato smo se odločili za pot, ki je šla skoraj naravnost po začrtani poti.

Pogled na vreme, severno od smeri

Pogled na vreme, južno od smeri. Tu sva prvič občudovala pogled na slovensko morje

Do konca drugega cilindra smo vrteli še trikrat, kjer smo pridobili od 200 do 300 m,  sicer pa je do roba cilindra prevladoval delfinji let.    

Gorica, v tej točki je FIM zavil proti severu, midva pa sva v družbi Italijanskega blanika vrtela nad mestom in nato krenila proti zahodnemu robu cilindra.

Nazaj grede, proti zadnjem cilindru (Divača R=12 km), smo se spet našli s FIM-om, in skupaj leteli do Nanosa. Interval dobrega vremena se je v tem času znova sprožil po hribih, severno od črte Gorica – Ajdovščina – Nanos. Povprečno hitrost letenja smo nekoliko povečali in leteli tik ob skalah, vse do padalskega štarta SV od ajdovskega letališča. Nenavaden je bil pogled na višinomer, kjer smo bili v okolici Gorice nekaj nad 600 m, pa vendar še zmeraj razmeroma visoko na ravninskim delom in okoliškimi hribi - seveda zato, ker je postojnsko letališče na nadmorski višini 530 m.

Nazaj smo se vračali v skupini z Mariborčani

Dviganje nad padalskim štartom  v Ajdovščini (+2 do +2.4m/s)

Čudovit pogled proti Nanosu

Zanimivo je bilo opazovati Aleša Krušiča, ki je vse od Gorice pa do Nanosa iz naše perspektive dejansko plužil pod nami, pa vendar smo na koncu Nanos zapustili z majhno razliko 100 ali 200 m. Ni kaj, domačin pozna svoj teren in je suvereno letel ob skalah pod hribom, kljub temu, da JZ ni bil vreden omembe.

Severno od Ajdovščine pa se že zbirajo nevihtni oblaki.

Še drugič - Nanos

Na severu se je Iz minute v minuto vse bolj temnilo, zato je bil zgoden štart prava odločitev

Dobrih 200 m sva v solidnem dviganju zvrtela še na koncu, zahodno od antene na Nanosu, od koder sva krenila v zadnji cilinder. Že sva imela dolet do doma, a vprašanje je bilo, do kje bova raztegnila zadnjo točko. Nisva letela do skrajne meje, obrnila sva na točki, kjer sva imela dovolj rezerve za varen dolet do doma in do varne točke 300 m nad letališčem, ki jo je določil organizator.

V ozadju sta lepo vidna Vremščica in Nanos. Od juga se je vse posušilo, na severu pa smo opazovali močno zapiranje in nevihtni oblaki, ki so nas prepričali, da bo treba letala takoj po pristanku pospravili v vozove.

Dolet na letališče - dežela medveda ni samo Kočevje

V šolskem krogu, FIM je že parkiran

Finale za stezo 02, v ozadju se že pripravlja nevihta

Zemeljska ekipa že v akciji, pilot FIM-a je bil najin pomočnik, zato je moral pristati pred nama, da naju je potegnil do prikolice

Po pristanku je sledilo hitro razstavljanje letal, iz prostora za piknik pa je že dišalo po čevapčičih. Ja, to je prava vikend tekma, kajti ozračje je bilo čudovito, predvsem na račun sproščenosti tekmovalcev, dobre organizacije in gostoljubja domačinov.

Veseli me, da je bila prva vikend tekma izpeljana v terminu, ko večina slovenskih  jadralcev ni verjela, da ima takšno tekmovanje sploh smisel. Pa vendar smo imeli čudovito vreme v soboto, ko je v večini Slovenije deževalo ali je bila prekrita z gosto oblačnostjo, nad Primorsko pa smo doživeli čudovit termičen dan. Upam, da bodo v prihodnje, vikend tekme postale praksa, in da bo še več klubov sledilo zgledu Postojne. Izpeljali bi lahko celo ligaško vikend tekmovanje, saj bi se poleg Postojne lahko med organizatorje vpisali še Celje, Murska Sobota, Maribor, Ptuj, Novo mesto, Lesce, Ajdovščina, Slovenj Gradec in Velenje. Torej deset tekem s po dva- do tremi tekmovalnimi dnevi. Tudi če bi se za organizacijo odločilo, denimo, samo šest klubov in če bi vsak pilot za ligo štel samo po štiri najboljše dosežke, bi imelo takšno  tekmovanje zagotovo svojo težo. Kaj bi prineslo takšno tekmovanje za jadralno letenje v Sloveniji? Predvsem kakovosten trening pred udeležbo DJP in drugih mednarodnih tekmah, spoznavanje celotnega teritorija Slovenije, druženje in izmenjavo izkušenj. Prepričan sem, da bi se ligi pridružili tudi tisti, ki sicer ne obiskujejo tekmovanj, zagotovo pa bi na vikend tekmi dobili vzpodbudo za udeležbo na večjih tekmovanjih.

Zato še enkrat vse pohvale Aeroklubu Postojna, organizatorju prve tekme. Na drugih slovenskih klubih pa je, da ta izziv sprejmejo, tudi za razvoj tega čudovitega športa.

na vrh strani