aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

1000 kilometrov z jadralnim letalom iz Slovenj Gradca
(KAS, 9. decembra 2014, Lucija Fink)

V sredo 14. maja 2014 je bil za Koroški aeroklub Slovenj Gradec prav poseben dan, saj je bila prvič v zgodovini Koroškega aerokluba presežena tisoč kilometrska meja prostega preleta z jadralnim letalom. Ta prelet je odleten z domačega letališča, zato je v očeh članov aerokluba in poznavalcev jadralnega letenja vreden še toliko več.

Vremenska napoved je obetala močan severni veter med 50 in 100 km/h, ki naj bi pihal že od zgodnjega jutra in trajal čez cel dan, zato so se priprave na letenje začele že dva dni prej. Pilota Koroškega aerokluba Avgust Potušek In Aleš Fink sta že večer prej pripravila jadralni letali DG 808 C in DG 300 in si zagotovila zgodnji vzlet ob sončnem vzhodu. Prav tako se je pripravila zemeljska ekipa Milan Hribernik in pilot vlečnega letala Jože Černič.

Napovedana naloga je bila 1000 kilometrski prelet. To je let o katerem so se v aeroklubu pogovarjali in sanjali že vsaj od aprila 1996, ko je prvih slovenskih 1000 km preletel s slovenjgraškega letališča Boštjan Pristavec, član Alpskega letalskega Centra Lesce.

Večerne priprave

Oblačno jutro

Ob prihodu na letališče je bilo jutranje nebo nad Slovenj Gradcem pokrito z nizko oblačnostjo in ni omogočalo vzleta ob sončnem vzhodu. Tako je bilo potrebno počakati, da se oblačnost umakne. Čakajoč na izboljšanje vremena so, ob jutranjih kavi, pokramljali o svežih vremenskih podatkih, predvsem na območju Pece in Celovške kotline, kjer je bila predviden začetek preleta. Nizka oblačnost je vztrajala tudi tam. Dodatne informacije so pridobili po jutranjem posvetu s celjsko ekipo in ekipo iz Lesc, kjer so se prav tako pripravljali na jutranji vzlet.

Jutranji pogled na Uršljo

Na Uršljo Goro

Naposled težko pričakovani start ob 8. uri in 6 minut in vzlet na Uršljo goro. Prvi je vzletel Aleš Fink, takoj za njim še Avgust Potušek. Na pobočju Uršlje gore so ju pričakali štirje celjski piloti, ki so zaradi boljšega vremena na celjskem letališču vzleteli prej.

Negotov start z Uršlje gore je obdal pilote z mešanimi občutki, saj je nad Pliberškim poljem vztrajala nizka oblačnost in bi bil morebitni zasilni pristanek v okolici Pliberka nemogoč. Dodatno je oblak zakrival vrh Pece, tako, da je bila edina možnost za iskanje dviganja na severnem pobočju na privetrni strani. To so potrjevale tudi prve informacije celjskih pilotov, ki so bili nekaj kilometrov spredaj.

Pokrito pliberško polje in Peca

Nadaljevanje proti zahodu je potekalo po južni strani celovške kotline prek Obirja, mimo Borovelj, Golice in Kepe. Časovni načrt se je izhajal in ob 9:45 se je let nadaljeval v Ziljsko dolino. Preskok doline je bilo potrebno izpeljati s Tromeje (Slovenja, Avstrija, Italija), ki predstavlja konec uporabnega grebena ob severnem vetru, zelo previdno in z rezervo višine, saj podatka o moči vetra v Ziljski dolini piloti niso imeli. Na Tromeji sta se naša pilota odločila za ločeni poti. Aleš se je odločil za južni greben Ziljske doline, Avgust pa za severni greben, kar je bila pri tej moči severnega vetra in turbulence zelo pogumna odločitev.

Ziljska dolina

Preskok na južno stran doline se je izkazal za neverjetno elegantnega, zato je lahko Aleš pospešil in nadaljeval let po Karnijskih Alpah mimo Mokrin (Nassfeld), proti dolini Lesachtal, ki je na južni strani Lienzer Dolomitov. Pred vstopom v dolino Lesachtal je ujel valovno dviganje, ki ga je poneslo na višino 3400 metrov. Oblačnost se je v predvideni smeri leta zgostila, zato je valovno dviganje zapustil in nadaljeval s pobočnim letenjem po južnih grebenih. Ti so ob severnem vetru v zavetrju Lienzer Dolomitov, zato je bilo potrebno nadaljevati z malo več rezerve v višini. Jadral je vse do Silliana, kjer se je zaradi snežnih ploh obrnil nazaj proti vzhodu.

Južna stran Lesachtala

Sillian

Avgust je med tem, na severni strani Ziljske doline, javljal močno turbulenco in s tem povezane težave. Zaradi tega je njegov let potekal počasneje, vse dokler se ni na začetku grebena Lienzer Dolomitov odločil, da nadaljuje let na južni strani Ziljske doline. Preskok doline je bi adrenalinski, saj je za deset kilometrov preletene razdalje porabil veliko višine. Znašel se je na samo 700 metrov nad dolino, na južnem grebenu nad krajem Koetchach, kar je pomenilo, da je bil v teh vremenskih razmerah zasilni pristanek oddaljen le nekaj minut. Izkušen pilot je vendarle našel dviganje, ki ga je poneslo na 2600 metrov višine in lahko je brez težav nadaljeval svoj let.

Snežne plohe

Aleš je med tem že jadral proti vzhodu in ujel zelo dober interval, saj je za razdaljo Ojstrnik Peca – Ojstrnik, ki znaša 200 km, potreboval le eno uro in petdeset minut, s povprečno hitrostjo 119 km/h. Vreme se je v tem delu dneva razvilo v kombinacijo vetra in termike, ki je imelo samo eno slabost: turbulenca je na trenutke močno preizkušala konstrukcijo jadralnih letal. V tem plesu vetra in termike je narava poskrbela za čudovite podobe, saj so se snežne grive vile več deset metrov nad pobočji gora.

Pod oblakom

Ponoven vstop v dolino Lesachtal je postregel z novim presenečenjem, saj je veter delno obrnil smer in je pihal po dolini iz bolj severo-zahodne smeri. Termika je bila še bolj raztrgana kot prej, precej več je bilo tudi rotorjev, zato je bilo potrebno nadaljevati previdneje. Kako zahtevne so bile razmere priča zgodba dveh celjskih pilotov Tonija Šibanca in Uroša Krašovica, ki sta se znašla v istem rotornem dviganju, na enaki višini v istem trenutku. Eden je dviganje ujel, drugi, ki je bil v neposredni bližini, pa ne, zato se je moral zaradi hitre izgube višine vrniti po dolini nazaj. Spuščanje zraka je presegalo 10 m/s, v zelo kratkem času je izgubil 1000 metrov in se znašel 400 metrov nad dolino.

V tem času je v dolino priletel tudi Avgust. Aleševa informacija o spremembi in trenutnem vremenskem položaju je prišla, žal, prepozno, tako da je Avgust v tem delu prav tako zelo hitro izgubil veliko višine in se, podobno kot prej Uroš, znašel nizko nad dolino. Zopet izziv za izkušenega pilota, ki se je izvlekel iz ne povsem preprostega položaja.

Karavanke

V naslednjih urah sta se oba trudila obdržati kar se da visoko hitrost, ter se tako držati znotraj urnika, ki je še omogočal končanje zadanega podviga 1000 km.

Let je potekal nazaj do mariborskega Pohorja, kjer je Aleš obrnil točko severno od Rogle. Avgust pa je nadaljeval do Areha. Sledil je preskok Mislinjske dolina nazaj na Uršljo goro, kjer je ob 17. uri že postajalo jasno, da se želena naloga izhaja. Po devetih urah letenja v strupenem mrazu in močnem vetru sta oba pilota že čutila utrujenost, tako, da je bilo v sklepnem delu leta potrebno paziti tudi na pasti, ki jih utrujenost prinaša tudi izkušenim letalcem.

Tako sta z vso vnemo, po svojih najboljših močeh, let nadaljevala, Aleš do Korenskega sedla, Avgust pa do Kepe. Zadnji del poti je potekal mirno in brez presenečenj. Zavedanje, da je prelet uspel, je pilotoma risal na obraz velik nasmeh.

Aleš je na poti čez Peco in proti letališču z veseljem opazoval, kako se na navigacijskem instrumentu oudiju kilometri pomikajo proti tisoč. Avgust je med tem po radijski zvezi že javil ekipi na zemlji o poteku preleta, kar je vsem dvignilo razpoloženje.

Na 999 kilometru in v trenutku, ko je letel čez slovenjgraško letališče, je Aleša na mobilnik poklical klubski kolega Igor Krištofelc, ki ga je zanimalo letenje in dogajanje tistega dne v zraku. Zadovoljno in z veseljem mu je pojasnil, kaj se je ravnokar zgodilo in tudi, da se je številka kilometra obrnila nad 1000. Sledila je prva čestitka in veliko smeha.

Pristanek na domačem letališču po preletu je za jadralnega pilota vedno največja nagrada. V tem času so se na ploščadi letališča že zbirali ostali člani Koroškega aerokluba s predsednikom aerokluba Danijem Kotnikom na čelu.

Peca

Končna statistika preletov:

Ta dan sta to bila tretji in deseti prelet v Sloveniji ter deveti in dvaindvajseti v Evropi.

Za nami je zelo zanimiv in vzpodbuden dan, ki je še enkrat potrdil, da ima letališče Slovenj Gradec izvrstno lego za jadralne dosežke. 14. maj 2014 je bil označen za zgodovinski dan v slovenskem jadralnem letenju, predvsem zaradi uspehov slovenskih jadralnih pilotov. Tisoč kilometrska razdalja je bila preletena kar šestkrat, štirikrat v Celju, enkrat iz Lesc in enkrat iz Slovenj Gradca. Prav tako so se pokazali tudi pozitivni učinki medklubskega sodelovanja, saj v zraku nihče ni skoparil s koristnimi informacijami.

Potek leta

»1000«

Aleš Fink

Avgust Potušek