aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Moje jadralsko videnje 17. maja 2012
(OPENSOARING, 21. maja, besedilo Tadej Krevh, foto Aleš Rudl)

Minilo je že skoraj štiri leta od mojih prvih dveh poizkusov obleteti slovenski  trikotnik 500 km.
Da bo 17. maja 2012 dober letalni dan je wetter jetzt napovedoval že nekaj dni. Ta četrtek sem vstal kmalu po 6. uri in še enkrat preveril napoved. Zunaj je bilo jasno in sončno. s kristalno vidljivostjo. Sodelavcem sem poslal e-pošto, da me ne bo na delo, vzel sem baterije, poskrbel sem za toplo obleko in se odpravil na letališče. Ob 8:20 so v Celju že sestavljali Erazmovega ventusa 2cx, iz hangarja smo potegnili discusa 2c za Miho Peperka, nato smo sestavili še Željkovega ventusa in mojega discusa. Pravo malo srečanje dveh rodov Schempp-Hirthovih letal – 18 m proti 15 m. S pripravami smo hiteli, saj so kumulusi že oznanjali termična dviganja.

Erazem in Miha sta načrtovala let na zahod, z Željkom pa sva bila bolj za trikotnik. Slovenski. Tavelik. Vsak v svoji smeri. Vzlet. Erazem prvi, Miha drugi, ob 10:17 sem se odlepil od tal, za menoj pa še Željko. Po odklopu nisem imel takšne sreče kot kolega pred menoj in sem potreboval nekaj časa, da sem prišel na višino s katere bi lahko štartal. Takoj, ko sem bil dovolj visoko, sem se odpeljal do štarta nad celjskim letališčem in štartal na načrtovano pot - proti Črnomlju. Erazem in Miha sta že bila v hribih, Željko pa je krenil najprej proti Hodošu.

Prvo dviganje je bilo dobro in kmalu sem bil pod bazo, na začetku kumulusne ceste. Od Celjske koče do Novega mesta se je vlekel z vetrom poravnan niz oblakov. Do Novega mesta je šlo super, z vsega dvema ali tremi zavoji, držal sem se visoko, tik pod bazami. Tudi po Črnomlju je šlo kar dobro nazaj. Z Željkom sva se srečala v bližini Boča, ko se je on že odpravljal proti Vinici na jugozahod. Mariborska kontrola je dobro sodelovala, in je tako tudi do Mostja pri Lendavi šlo tekoče. Druge točke sem se dotaknil ob 13:40, pred menoj je bila najdaljša kateta proti zadnji obratni točki, na drugi strani Slovenije. Vreme je bilo še zmeraj izvrstno, dviganja pa okoli 2 m/sek. In tako sem dobro napredoval v ravni črti na zahod. Imel sem že dobro zastavljeno pot prek severnega dela Pohorja, od tam pa naravnost na Uršljo goro, pa ...

Žal se tudi najboljši načrti včasih ne izidejo. Mariborska kontrola, ki je do takrat dobro sodelovala, hvala še enkrat, me žal ni spustila prek MB letališča na Pohorje. Moral sem obrniti iz Veržeja južno proti Moškanjcem, približno 70° iz smeri. Povrh je bila tam še manjša termična luknja, pa še »dol je šlo« po 3 do 4 m/sek. Končno sem med Ormožem in Ptujem našel dviganje, tako da sem se znova dvignil na primernejšo višino. Zaradi močnega severnega vetra sem se želel držati čim višje. Spodaj je bilo raztrgano in težje je bilo najti dobro dviganje. Dviganje nekaj nad 1 m/sek sem zapustil na 1500 m in se spustil do naslednjega bolj obetajočega kumulusa, ki me je potegnil do baze na 2000 m, z 2 m/sek. Naprej proti Boču je sicer bilo videti solidno, ampak noben kumulus ni dal omembe vrednega dviganja, višina pa se je vztrajno topila, tako da sem zavil severno in se rešil pod nastajajočimi oblački nad Pragerskim. Nad Pohorjem je bilo super vreme, a bilo je predaleč iz smeri. Tako sem nadaljeval južno od Pohorja in potem končno prispel do konkretnih kumulusov v bližini Zreč. Tam je znova potegnilo do baze in odlična dviganja so se do Smrekovca kar vrstila. Tam pa je bilo spet malo bolj zapleteno zaradi vetra (premalo ga je bilo za jadranje po pobočju, več kot dovolj pa za mo(u)čna spuščanja v zavetrju).

Na vzhodnem sedlu med Raduho in Olševo sem vrtel do baze, potem pa hop, na Košuto, ki je bila brez termične dejavnosti. Na koncu Košute se nisem mogel odločit ali nadaljevati po severni ali južni strani. Kazalo je okoli 10 km/h vetra iz severa, in v upanju, da ne bo prehudih zavetrnih spuščanj, sem se zapeljal na južno stran Begunjščice in kmalu ugotovil, kakšno napako sem naredil. Padal sem od 3 do 4 m/sek in zadnja rešitev je bila meglica nad vznožjem Stola. Še zdaj ne vem ali je bil rotor ali termika. Ni potegnilo visoko, bilo je nemirno in neenakomerno dviganje. Uspel sem se pobrati, ampak proti zahodu je kazalo slabo. Veter je pihal iz smeri 280, s hitrostjo 35 km/h. Do točke sem bil oddaljen še približno 30 km. Še enkrat sem skušal skočiti na Karavanke, pa je spet začelo močno požirati, tako da sem se moral zanesti na Mežaklo. Pobiral sem »drobtinice«, da sem vzdrževal višino in prilezel nad Mojstrano, kjer sem se uspel dvigniti še nekoliko višje. Medtem se je začelo kondenzirati nad Kurjim vrhom, ki je bil takrat optimalno obrnjen v veter in sonce, zato sem se takoj zapeljal tja in bil nagrajen z lepim dviganjem, v katerem sem nabral višino, ki sem jo potreboval za naskok na zadnjo obratno točko - Peč. Ker Kravanke, razen Kurjega vrha, niso sodelovala, sem po 3. obratni točki sklenil poizkusiti še Julijce, pa, žal, ni bilo pravega dviganja. Ura je bila nekaj čez peto popoldan. Prvič sem bil tako zahodno ob tej uri. Nazaj grede je spet slabo kazalo, prvi kumulusi so bili šele pri Stolu / Begunjščici.

Sem pa imel vsaj nekaj - veter v hrbet. Na srečo je bil na poti nazaj Kurji vrh spet radodaren z močnim in razgibanim dviganjem. Priletel sem do Storžiča,  potem je šlo brez težav. Na Storžiču sem imel sicer solidno višino, ampak mi je manjkalo še nekaj sto metrov za let do Celja.

Na južni strani Storžiča so bili zametki kumulusa, ampak ko sem prišel na južno stran je spet šlo dol, od 3 do 4 m/sek. Višina se je hitro topila, nebo naprej proti vzhodu pa je izgledalo precej mrtvo. Ura je bila že skoraj šest. Na južni strani Krvavca je bil sicer zametek oblaka, ki je nakazovala dviganje, a v to past sem padel že dvakrat, in sem si rekel, da moram najti drugo rešitev. Ta se je ponudila v obliki lepo obsijanih skal, severno od Krvavca, tja sem priletel tik nad gozdno mejo in z zadovoljstvom ugotovil, da stena dobro »diha« in sem se začel ob pobočju pobirati v osmicah. Na 2300 m sem imel že dovolj višine za let do Celja, vendar sem ob 18:20 nad Veliko planino naletel še na dviganje s 3 m/sek. Seveda sem ga s pridom izkoristil za sproščujoč let do Celja in še za kakšen dodaten kilometer na OLC. Nad Vranskim sem se vtaknil še en kumulus, kjer je bilo ob 18:30 zagotovo  dviganja še najmanj za 2 m/s. Kakšen dan!

Odvečno višino sem še pokuril v smeri proti vzhodu in malo pred 19. uro pristal. Let je trajal 8 ur in 42 min, OLC pravi 588 km. Moj osebni rekord v dolžini in trajanju. V 5. poizkusu je padel »tavelik« slovenski trikotnik.

Erazem in Miha sta v okolici Siliana obrnila proti Vinici, vendar jima je popoldan v ravnini zmanjkalo vremena za trikotnik. Željko je obleteti 733 km po OLC in 676 km za trikotnik FAI.

Svojih fotografij  žal nimam. S seboj sem imel HD kamero, katera bi naj posnela prvi dve uri leta, vendar sem ob prihodu domov ugotovil, da posnetka ni. Prilagam nekaj fotografij tega dne z dovoljenjem kolega iz Maribora (Aleš Rudl), ki je ta dan prav tako  skušal obleteti »tavelikega«.

na vrh strani