aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Retrospektiva želja in dosežkov
(OPENSOARING, 16. decembra, besedilo Aleš Krusič 4A)

7. aprila 2014 je bil pravi dan za dolg let in v to sem prepričan še danes. Nočem začeti stavka z vendar, kajti, ko nekaj ne gre po načrtu so gotovo krivi mnogi zunanji dejavniki. Saj sami veste, ko se jadralni pilot pripravi na daljše jadranje, mora zjutraj vse teči kot po maslu. Drugače dosežka ni. In prav to, to malo “vraževerje”, če lahko temu tako rečem, drži in pogreva, vsaj mene, že dan prej in vse dokler ne sedem v letalo. Tako sem dan pred letom pregledal vremenske razmere, smer vetrov, prekrivanje na predvidenih področjih in še vse ostalo, kar si jadralni pilot pogleda pred ...

Po analizi vsega, dan prej, je odločitev padla, 7. aprila 2014 je bil dan za trikotnik 750 km FAI. Obratne točke so bile: Čaven (med Čavnom in letališčem Ajdovščina, točka AJDOVS01), Triben (greben nad Tribnom, točka ADMONT1), Sluderno (zahodno od Merana, točka SLUDERN2). To je 751.8 km FAI trikotnik, katerega točke sem že dosegel, vendar vsako posebej. Torej so dosegljive.

Naloga in leta na Googleovi satelitski sliki

Letalo je že bilo pripravljeno za sestavljanje, baterije so bile polne, v dlančniku sem aktiviral nalogo, ki je bila pripravljena že dalj časa, pomočnike sem obvestil, da lahko pričakujejo intervencijo, narava je pripravila severno situacijo, ki daje v Alpah najboljše vreme, prav tako so bili pripravljeni grelci za čevlje, termo škornji in vse, kar spade k letenju v takem letnem času. Vsega ne bom našteval, saj je tega kar precej.

Naj se vrnem k zastavljeni nalogi. Zakaj tako obrnjena in zakaj te točke. Postavil sem jih glede na smeri grebenov in dolin, da mi med letom ni treba pogosto preskakovati iz doline v dolino. Pri nas v Ajdovščini je tega dne pihala burja. Kaj to pomeni? Upravnik letališča ni bil najbolj vesel, da bo moral vleči s CUB-om na pobočje Čavna. Kajti edino tam je možen štart na nalogo v Alpe pri takšnem vetru. Ker pa je bil veter nekoliko močnejši v zgodnjih urah, sem moral čakati na štart do 11:20. To je že bilo znamenje, da z FAI trikotnikom 750 danes ne bo nič.

Po odklopu na pobočju Čavna, na približno 1050 m QNH, sem se lepo dvignil na 1670 m in ob 11:45 nadaljeval let v Alpe. Nisem šel skozi štartni sektor naloge, saj mi je bilo jasno, da je na razpolago premalo časa. Oblaki so sicer bili, vendar mi noben ni ponudil vsaj malo upanja, da bi se lahko brezskrbno odpravil naprej. Po petnajstih minutah sem se znašel nad Banjško planoto na 1380 m (za tiste, ki ne poznajo področja, to je približno 600 m nad terenom). Zagledam lepo nastajajoč kumulus, šele prva feca, kakor rečemo, in zapeljem se pod njo in že zagledam dve padali, ki se mi pridružita spodaj. Najbrž sta bila brata Valič, saj se le ona dva podata v takem vremenu s “pelerinami”, tako smo včasih imenovali jadralne padalce ali novejše plankton (z malo heca) v luft. Zelo hitro sta me dohitevala. Normalno, da se nisem pustil. Po radiu sem slišal tudi Leščane in Celjane, vsi so bili že v Ziljski dolini, jaz pa daleč vstran. Zato sem se odločil za drugo, hitrejšo, vendar bolj zahrbtno variant: po pobočju Stola, do Lopiča, mimo Enemonza, Treh vrhov (Tre cime) proti Kronplatzu, na konec doline proti Vipitenu. Ta del je delal dobro, ne prav odlično, saj sem imel tudi tukaj nekaj manjših zapletov, ki so se končali po predvidevanjih.

Ura je kazala 14:04, zato sem obrnil prvo nepredvideno točko. Po severnih grebenih nad Anterselvo (svetovna biatlonska in tekaška prvenstva) proti vzhodu je letelo tako, da res nisem mislil na pristanek. S 135 km/h in 9% kroženja je bil to gotovo najhitrejši del leta. Preskakoval sem grebene proti Maunterndorfu kot za šalo, ni bilo dviganja, ki ni prijelo, če sem si le zamislil, da mora. Imel sem primerno raven leta in tako sem 20 km vzhodno od Mauntrndorfa obrnil, saj je ura kazala že 15:30.

Naprej proti vzhodu se je vse podiralo in odločitev je padla. Da bi skrajšal pot domov, sem se usmeril direktno proti Dobraču. A ne zaman. Takrat so se začele težave. Noben greben, nobeno smučišče, noben oblak ni hotel več sodelovati. Izgubljal sem višino, celo po lastni krivdi. Bil sem vse nižje in kazalo mi je slabo. Po glavi so mi rojile misli: ”Zakaj nisi šel zahodno, od koder si prišel, poglej, še sedaj so tam kumulusi itn”. Reševanje iz te zanke je zahtevalo vse moje zmožnosti. Ventus je moral leteti z najboljšo fineso, SeeYou mobile je moral izračunati vedno pozitivne doletne višine, integrator variametra je moral kazati vedno vsaj 0 in teren se je moral oddaljevati od letala, ne pa približevati.

Slika leta v SeeYou

Nad viadukti avtoceste iz severne strain, proti Špitalu, sem uspel zadržati samo še 600 m nad terenom, kajti južni, čelni veter, me je nenormalno sezuval. Izbral sem si teren za pristanek, čeprav mi je izračun kazal, da lahko priletim tudi do starega letališča. Vendar se nisem ukvarjal z iskanjem letališča, raje sem se posvetil koordiniranemu in zelo natančnemu letenju. Ko sem se uspel prisloniti na jugozahodne grebene, so inštrumenti začeli kazati pozitivne vrednosti. Kar oddahnil sem se, čeprav so na tem območju padalci in zmajarji leteli ob grebenu kakih 300 m više. Pridobil sem si nekaj višine, pa se je znova zapletlo. Dosegel sem najnižjo točko 1280 m QNH, to je približno 300 m nad terenom. Teren za pristajanje sem izbral že prej, saj se nisem premaknil niti za dva kilometra, ura pa je bila že 16:22.

Uf, še zadnja termika. Hvala soncu, da še dela in oblakom, da so se umaknili. Povzpnem se s približno 2 m/s do 1700 m QNH in se odpravim naprej. Rešen sem. Toda do Ajdovščine bo potrebno nabrati še kar precej višine.

V naslednjem dviganju sem ujel vzgornik z močjo 1,3 m/s, vse do 2600 m QNH, kar je bilo že dovolj za brezskrben preskok do Dobrača. Na Dobraški avtocesti zopet do 2600 m in že sem se videl doma, pa čeprav je bila ura že 17.

Letenje po stari utrjeni poti mimo Bovca, Krna in Tolmina do Lijaka ni ustvarjalo nepredvidenih napetosti. Ker je bil drsni let v tem delu razmerno dolg, sem med tem malo izračunal razdalje in opazil, da bi se dalo skleniti jadralno avanturo s trikotnikom FAI 500 km ali s 580 km dolgim letom za OLC. Podaljšal sem še do standardne točke Nanos in pod Kuclom obrnil na 650 m za dolet do letališča Ajdovščina. Pristal sem ob 18:20, dovolj izmučen in dovolj izšolan za naslednje jadranje.

Slika leta na OLC


Barogram leta

Pobiranje od 15:45 do 16:45 mi ni odneslo niti kilometra dnevnega leta, saj sem napako naredil na pobočjih vzhodno od Maunterndorfa. Ta napaka mi je pobrala kar lep del energije in dnevnega izkupička kilometrov. Naj bo še mnogo takšnih jadranj tudi v prihodnji jadralni sezoni.

Že 8. maja 2014 mi je narava podarila še lepše in daljše jadranje, dolgo kar 730 km, čeprav je bil štart prav tako problematičen in pozen.