aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Matjaž Zupan, na zadnjem sedežu DG-500

V soboto popoldan, med zimskim vzdrževanjem jadralnih letal, me je poklical Boris. Naslednji dan naj bi namreč pihal okrepljen severni veter, kar bi bilo smiselno izkoristiti. V Lescah že več kot desetletje poteka projekt, katerega cilj je odleteti 500 km v vsakem od mesecev v letu, vendar nam, kljub večletnemu trudu, januarja to še ni uspelo. Obema se je to zdela idealna priložnost za osvojitev tega cilja.


DG-500 v jutranjem sijaju

Od vseh prisotnih tisti dan sem se za letenje javil jaz, zato smo se Boris, jaz in pomočniki Jernej, Milan in Aleš naslednji dan že ob 8. uri dobili na letališču ter sestavili DG-500. Kasneje se nam je pridružil tudi Janez, predsednik aerokluba in vlečni pilot v eni osebi. Ker je zaradi zračenja na prednjem sedežu hladneje, kot na zadnjem, jaz pa za razliko od Borisa nisem imel električnih grelnikov za čevlje, sem si izbral zadnji sedež. Na 3000 m je bila napovedana temperatura -20°C, zato sem se temu primerno tudi opremil in sicer s tremi pari nogavic, dvojnimi hlačami, dvema puloverjema, smučarsko bundo in varovalniki za noge, Na koncu sem se počutil skoraj kot v skafandru. Vseeno pa niti en del te opreme ni bil odveč, saj so se temperature med letom ves čas gibale med -12 in -19°C.



Razledenitev kril in repa je pomemben del priprave na vsak let v mrzlem zraku

Ker se napovedan severni veter ni želel obnašati po napovedih, sva z Borisom načrtovan vzlet prestavila na 11. uro. Po vzletu ob 10.50 sva odpela na 700 m QFE, vendar naju je prvi rotor po pridobljenih 50 metrih pustil na cedilu, pa tudi ostali rotorji se niso izkazali, zato sva bila primorana, kljub vztrajnemu boju z naravo, kmalu pristati. Sva pa bila soglasna, da bova poizkusila še enkrat, saj se je višje začelo kazati na izboljšanje razmer.


Vlivanje posadke v letalo (V ozadju skrajno levo je Triglav)

Naslednji poskus z vleko na 1100 m QFE je bil bolj uspešen in po pridobljenih 200 metrih sva se prestavila proti vzhodu, proti bolj razvitemu vremenu nad Kriško goro, kjer se je Boris pričel boriti z brutalnimi rotorji, iz katerih pa se je vseeno dalo izvleči dovolj višine za napredovanje, še posebno zato, ker je na vrhu rotorjev čakal val, ki pa ga zaradi letalskega prometa ni bilo možno polno izkoristiti. Odločila sva se za direkten preskok na severno stran Košute, saj se zaradi vse bolj nasilnih rotorjev okrog Storžiča in zaradi neprijetne izkušnje, ko sem pred leti, v podobnem položaju nad dolino Kokre, naletel na spuščanje blizu - 10 m/s, poskus preboja v Kamniške Alpe ni zdel najboljša ideja.


Le urno za pawneejem

Košuta je po pričakovanju delovala in z nekaj nasveti s prednjega sedeža sem "petstotko" kmalu pripeljal pred Peco, ki pa se, zaradi tisti trenutek neznane smeri vetra iz severozahoda, ni obnašala povsem po pričakovanjih. Vseeno sva se prebila do Uršlje gore, za nadaljevanje dlje proti vzhodu pa se, zaradi odsotnosti vetra in snežne plohe na Pohorju, nisva odločila. Na poti nazaj proti zahodu se je veter okrepil in pridobivanje višine je postalo lažje, s tem pa tudi izbira možnosti. Žal pa je od Trupeja dalje veter zopet začel slabeti, pa tudi Karnijske Alpe niso prinesle pričakovanega - sem pa tam vseeno uspel napraskati nekaj višine, kar je olajšalo vrnitev proti vzhodu.



Del Karavank, od Tromeje do konca Košute, je bil vremensko najugodnejši, saj se je višina gibala med 2400 in 2600 m QNH, kar je prineslo tudi visoke hitrosti. Žal pa je kombinacija ponesrečenega prvega štarta, boja z rotorji, manj ugodnega vetra v bližini Pece in v Karnijskih Alpah, nekaj ne najbolj posrečenih taktičnih odločitev in na trenutke moje preveč previdno letenje, povzročila, da se je dan iztekel še pred preletenimi 500 km. Cilj bi bil dosegljiv, če bi letela do konca dneva, torej do pol ure po sončnem zahodu, vendar za prvi let v sezoni nisva želela preveč tvegati. Kljub temu pa sva v petih urah in pol preletela skoraj 480 km, kar je, glede na letni čas, vsekakor odličen dosežek.




Sezona 2016 se je torej že pričela in to uspešno. Poleg tega pa je posadka DG-500 od tega leta zagotovo potegnila nekaj uporabnih naukov, ki bodo zagotovo koristili pri nadaljnjih preletih. Pa tudi »naloga nemogoče« v obliki 500 km preleta v vsakem mesecu v letu se zdi bistveno bližje … Morda pa nam kmalu uspe?

na vrh strani