Decembrska kljukica
(OPENSOARING, 30. decembra 2016, besedilo, video in fotografije Boris Žorž)
Ko imaš na telefonu nekaj zgrešenih klicev ptujskih kolegov, to običajno pomeni, da je potrebno preveriti, če bo pihal severni veter Tako je bilo tudi tokrat. Situacija je bila malo bolj zakomplicirana kot običajno, na vzhodu naj bi bilo več vlage, tudi padavine ter ne najbolj ugodna smer vetra, 320 do 330 stopinj. Pri nas naj bi bilo bolje, vendar z nadpovprečno močnim vetrom, kar lahko pomeni težave, ter s smerjo, ki ne bo idealna.
Običajno je že med visoko jadralsko sezono problem z organizacijo letenja, to pa je še toliko bolj izrazito v letnem času, s katerim jadralnega letenja ne povezujemo najbolj. Večina torka je tako potekala na telefonu in e-pošti, pa smo se vseeno uspeli organizirati in zvečer sestavili DG-500 in Cirrusa. Hvala Alešu za pomoč.
Naslednji dan, 28.12., smo z rahlo zamudo pripravili letali. Z E6 sta letela Tone in Matjaž. Ob 8.45 sem se zapodil v zrak in po 20 minutah že uspešno pristal. Po dolini močno piha, vetra je 50-60 km/h, vendar ne najdem uporabnega rotorja. Tone in Matjaž se mučita na Mežakli, zato se odločim, da poskusim srečo na severni strani Dobrče. V grozni turbulenci uspem prileteti na približno 2000 m, in ker s to višino v takem vetru ne morem na severno stran hribov, dolina pa še vedno izgleda slabo, odletim proti vzhodu. Na Storžiču se prebijem na 2800 m, vendar je tu vetra že 100 km/h. Zgrozim se nad mislijo, kako bo izgledal preskok do Košute v takem čelnem vetru. Zaradi vlage imam skoraj popolnoma zamrznjeno kabino in zelo slabo vidim ven.
S cikcakanjem med rotorji v višini oblakov mi precej elegantno uspe doseči Košuto. Največji problem je tako rešen. Z zavistjo pomislim, koliko manj težav bi imel s startom iz Slovenj Gradca. Nadaljevanje po Karavankah je preprosto, vsepovsod drži. Običajno problem nastane v Karnijskih Alpah, ker nimajo najlepše oblike za letenje na vetru. Vzamem si čas in v Gornjesavski dolini uspem najti val. Nadaljujem po valu v Ziljsko dolino in se izognem običajnim težavam. To sem poskusil že večkrat, vendar mi je zdaj to uspelo prvič. Zelo sem zadovoljen. Ker je oblakov vse manj, se ne uspem obdržati na valu in poiskati moram nov priključek.
V bližini Ploeckenpassa mi to uspe in začne se najboljši del. Valovi so lepo označeni, užitek je leteti v takih razmerah. Nekaj preglavic mi povzroča veter, ki na trenutke piha skoraj 140 km/h. Kakšna nepazljiva osmica in že si kak km predaleč z vetrom, potem pa traaaaja, preden uspeš spet prileteti na privetrno stran vala. Občasno motijo oblaki, zato zelo pomaga, če si dovolj visoko. Nadaljujem v smeri Brunica v višini, ki mi jo odobrijo kontrolorji. Na 170 km od doma se oblaki posušijo, in ker sem tudi nazaj želel odleteti po valu, opustim idejo, da bi letel dlje na zahod. Velika višina in letenje po valu omogočijo visoko potovalno hitrost in 180 km opravim s 145 km/h. Ni slabo.
Brez zavoja odletim do Pece. Nad Pohorjem imajo oblaki obliko, ki nakazuje, da bi se dalo odleteti, ampak pri tleh je precej nizke oblačnosti, prav tako v Celjski kotlini. Odločim se, da se raje obrnem, in še dobro, ker se je veter obrnil na 320 stopinj, kar je pomenilo, da utegnem imeti precej težav zaradi čelnega vetra. Nekako se mi uspe prebiti do Obirja na privetrno stran in težava je rešena. V Gornjesavski dolini spet splezam na val, vendar tu ni več nobenega oblaka in ob letenju na zahod se ne uspem obdržati na njem. Do sončnega zahoda je še 45 minut, zato ne tvegam z nadaljevanjem in se obrnem proti domu. Ker vse lepo drži, se zapeljem še do Košute, 'pofočkam' Bled in pristanem. To ni bilo enostavno, ker je običajno rotor ravno nad letališčem. Najprej me pozdravi 9 m/s spuščanja nad letališčem, potem pa do pristanka izmenično ne vem, ali bom prišel do letališča, ali pa če se bom sploh uspel dotakniti tal do konca steze. Z zavorami letim digitalno: polne ali nič… Pristanek se konča uspešno, pri tleh je še vedno 50 km/h vetra.
Super let, ki dokazuje, da se marsikaj da doseči tudi izven klasične jadralske sezone, če so primerni vremenski pogoji. Je pa res, da tako vreme ni pogosto, mogoče na vsakih nekaj let.
In zakaj kljukica? Pred leti smo za hec rekli, da bi bilo zanimivo, če bi v vsakem mesecu odleteli 500 km prelet iz Lesc. Zdaj manjka samo še januar, pa tudi tu s 480 km nismo daleč
Ostale povezave
Tako je bilo tudi tokrat. Situacija je bila malo bolj zakomplicirana kot običajno, na vzhodu naj bi bilo več vlage, tudi padavine ter ne najbolj ugodna smer vetra, 320 do 330 stopinj. Pri nas naj bi bilo bolje, vendar z nadpovprečno močnim vetrom, kar lahko pomeni težave, ter s smerjo, ki ne bo idealna.
