aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Dnevnik AJ (007)
Nekaj zadnjih vtisov
(OPENSOARING, 1. aprila 2016, besedilo Avgust Potušek, fotografije Niko Slana, video Pavel Jiranek, fotografije Niko Slana, video uredil Milan Korbar)

Priprava na letenje v Lescah

Razveselil sem se novice na Opensoaringu, da je letališče v Lescah obiskala velika ekipa jadralcev iz Češke, pa čeprav so leteli samo nekaj dni, pa še vreme jim ni bilo naklonjeno. A očitno so bili zadovoljni, kar sklepam po tem, da so članek na Opensoaring postavili tudi na svojo klubsko stran LKTO Aeroklub Toužim, Pavel Jiranek pa je o svojem obisku naredil zanimiv video in ga objavil na You tube.


| © 2016 Pavel Jiranek | Gliding in Lesce – 2016 |

Pravzaprav sem zmeraj vesel, ko pridejo tuji jadralci v Slovenijo. Prav tisti čas so bili pri nas v Slovenjem Gradcu nemški jadralci, med njimi je bil tudi Hans Fitterer (LSC Schliersee), ki je pravzaprav že naš prijatelj, saj se z njimi in s skupino, katere sestavni del je, srečujemo v Livnu, Lescah in seveda pri nas doma. Hans me je navdušil s svojim letom (554 km, OLC 29. 3. 2016), tudi za to, ker sem bil tega dne tudi sam v zraku in vem, da jadralne razmere v niso bile preproste. Če priznamo ali ne nas jadralci, ki prihajajo na naša letališča, vselej tudi kaj naučijo. Hans je zanimiv gospod, ki je svoje življenje podredil jadralnemu letenju. Nedavno je dobil jadralno letalo Antares z električnim pogonom na katerega je čakal tri leta. Leti iz Slovenj Gradca so bili za njegovo letalo najbrž med prvimi. Tudi to nekaj pove o njegovem dojemanju alpskega sveta v Sloveniji in Slovenije nasploh.


Sestavljanje letala DG-500/22 ELAN

V enem prejšnjih svojih zapisih sem omenjal, da letalo navadno sestavim sam, s pomočjo sestavljivega sistema, ki ga vsi poznate. Med enim svojih zadnjih letov, ob razstavljanju letala, pa sem imel velike težave v dokaj močnem vetru. Še dobro, da nisem poškodoval letala. Skratka, spoznal sem, da je treba pri takšnem sestavljanju in razstavljanju misliti tudi na to.



Sicer pa se veselim obeh bližnjih tekmovanj za GP ali VN (velika nagrada), ki bosta v Vareseju (It- od 14. do 21. maja) in Niederöblarnu (A, od 18. do 25. junija), seveda predvsem zaradi udeležbe slovenskih jadralcev. Medtem ko Luka Žnidaršič nima težav z iskanjem primernega letala, pa sem v LX nav, ki ga včasih obiščem in uživam v njihovi usklajeni ekipi, zvedel, da bo z njihovim letalom JS1 najbrž tekmoval Boštjan Pristavec. Tekmovanje za GP bo tako postalo veliko bolj zanimivo, če pa si kdo od naših zagotovi še mesto v finalu, pa bi bilo sploh super. Sicer pa čestitam jadralcem v Nitri na tekmovanju za Pokal Pribina za uspešen dan, posebno obema zmagovalcema Šibancu in Pristavcu.


Let Hansa Fittererja 554 km, na OLC z dne 29. 3. 2016

na vrh strani

Planica, Planica ...

Ko sem v sobotnem dnevu skakalnega delirija (19. 3. 2016) jadral nad Planico sem s telefonom naredil nekaj posnetkov. Na FB sem zasledil, da brez foto posnetka ni mogel mimo doline skakalnic niti Boris Žorž, le da je šaljivo pripisal, da je pač prevelik škrt, da bi plačal vstopnico. Ja, vstopnico. Organizatorji planiškega dogodka, vsaj tako se mi dozdeva, so z vstopnicami nedvomno pretiravali, saj so nekaj dni po radiu sporočali ljubiteljem smučarskih skokov, da bodo avtomobile, v katerih bodo koga našli brez vstopnice, poslali na parkirni prostor karavanškega predora. Ali ni povsem jasno, da brez plačane vstopnice ne gre, zato ne razumem, zakaj so morali to poudarjati še po radiu. Poleg tega pa ali ni v naravi mladih, ki so brez cvenka, da skušajo najti kakšno skrivno pot na prizorišče brez vstopnice. Zmeraj je bilo tako in zmeraj bo, še posebno na prireditvah na prostem, kjer ni mogoče postaviti ograje. Tudi za mlade gledalce, ki si tega dogodka ne morejo privoščiti, mora biti kakšen izziv. Ali pa smo že vsi skupaj pozabili, da smo bili nekoč mladi in da je zdaj edino merilo le še denar.


Avgostov let z dne 19. 3. 2016

V zvezi s Planico se mi je utrnila še ena misel. Le kako je smučarskih skakalcem uspelo narediti tako veliko prireditev svetovnih razsežnosti, slovenski jadralni letalci pa ostajamo zaplankani na svojih letališčih in tudi ene same mednarodne tekme ne spravimo več skupaj. Naši slovanski sosedi imajo izjemno množična tekmovanja v Nitri, Prievidzi, Zbraslovicah in še kje, ki so postala zakon za jadralno letenje. Mi pa smo zadovoljni, če se jih lahko udeležimo in če pride spomladi nekaj tujcev na naša letališča, je naše zadovoljstvo popolno. Od časa do časa pa naredimo še kaj, da bi jih ja odgnali.

Res je, da so imeli skakalci na svoji strani inž. Stanka Bloudka, Ivana Rožmana, Josa Gorca in druge vizionarje, ampak saj je bil Bloudek tudi vpet v letalstvo, pa je od tega njegovega obdobja ostala le bleda sled. Naj mi nekdo razloži, v čem je pravzaprav ves hec. Tudi LX pokal v Szatymazu postaja vse večje tekmovanje, letališče se razvija in je že nekaj časa vzor pravega letališča za jadralce, na katerega pride tudi sto pilotov in spremljevalcev. Nova možnost so tekmovanja za VN, organizatorji pa so pred našim nosom – v Niederoblarnu. Očitno tam živijo bolj prodorni ljudje in vedo, kaj je turizem. Pri nas še zmeraj ni letališča, na katerem bi se vedelo, da je na njem doma jadralno letenje.



Daniel Rodić mi je v JAR povedal, da so imeli južnoafriški jadralci tabor, ki je bil namenjen hitremu letenju, meni pa se dozdeva, da zadnje časa poslušam samo še predavanja o zračnem prostoru. Ja, Ciko pravi, da tu ni velike filozofije, palico je treba pač pritisniti naprej. Seveda razmišljam o hitrosti, ki je temelj vsakega daljšega preleta, a nikakor se ne morem pobotati z mac creadyjem. Letim po občutku in varno. Ko začutim, da je izjemno vreme, takrat letalo pritisnem bolj na nos. Mac cready se do zavesti jadralca prerine predvsem v ravnini, v hribih pa ga najbrž nihče ne upošteva kaj prida. Tu pride bolj do izraza Ferencov sistem, da se daleč pride tudi tako, da pobiraš dviganja, letiš čim bolj naravnost itd – in se izogibaš kontroliranemu zračnemu prostoru.

na vrh strani

Aleša Maraž v nimbusu

Da ne bi kdo pomislil, da včasih ne sedem pred TV in si ne pogledam kakšen dober športni dogodek, denimo, nogometne tekme med Bayernom in Juventusom, vmes pa preklapljam še na Barcelono in Arsenal. Pa nisem velik ljubitelj nogometa, toda prizorišče, ki ga ustvarjajo igralci, gledalci s spodbujanjem svojih in stadion, ki je kot kotel, v katerem se kuha nogometna juha, je nekaj veličastnega. Najbrž bom na tekočem tudi s Planico, še bolj pa bi bil vesel, če bi si jo lahko osebno ogledal – iz zraka. V kolikor morda naša kontrola ne bo prepovedala vseh letov na tem področju, a malo bolj širok zavoj tam prek pa bi si že lahko privoščil, morda celo v znanstvene namene – torej zaradi črnega ogljika (čevapčiči, pleskavice in podobno meso na žaru in v kotlu in mnoga gorišča), preizkusil pa še lahko ali imajo alkoholni hlapi kakšen vpliv na termiko.


Maražev let z dne 30. 7. 2015

Sicer pa se, vsaj podzavestno, neprestano vračam k jadralnemu letenju. Pa ne kar tako na splošno, zagrabi me kakšen let in o njem razmišljam, še posebno, če je moral imeti pilot jajca, da si je upal odleteti takšen ali drugačen let, ki doslej ni padel še nikomur na misel. Zdaj pa imam v mislih povsem konkreten let, to je Maražev (30. 7. 2015 -904,7 km), ko je iz Sinja, s svojim nimbusom 3, letel skoraj do Albanije, se obrnil na jug do Skadarskega jezera, nato pa se je vrnil brez ene same zadrege do Sinja. In da bi ne bilo zamere, je še nad hrvaškim teritorijem, torej nad Lepo njihovo, opravil kratko pentljo, ki jo je sicer zašpičil v Bosni, se vrgel čez Kamešnico in pristal. Primerjam ga lahko samo s simfonijo in to Mozartovo. Zavrtite si ta let na SeeYou in videli boste, da ne pretiravam.



Viri ne govorijo ali mu je pomočnik ali pomočnica prinesla na mesto pristanka pločevinko hladnega piva, še preden se je odvezal in stopil iz kabine. Pa saj sploh ni mogla vedeti, kje se je Aleš potikal. Iz nezanesljivih virov in v slogu »rekla – kazala« (ker se je to dogajalo tam spodaj), so domačini rahlo znoreli, ko so naknadno izvedeli, kje vse je primorski jadralec raztegoval svoja krila.

Ja, povsem v Aleševem slogu, ko najprej zgleda, da se je jadralnemu letenju odpovedal, potem pa nenadoma stopi s svojo taktirko pred mater naravo in se nato nekaj debelih ur sprehaja po njenih lepotah, seveda zračnih. Prepričan sem, da nas bo tudi letos razveselil s čem podobnim ali pa še bolj »izklopljenim«, ker pač zmeraj najde pot do skrajnih točk, predvsem pa ga ima v malem prstu tudi vse kar je vzhodno od Mostarja . Če ni na svojem delovnem mestu v pilotski kabini Adriinega letala, pa zagotovo tudi on podzavestno premleva, kako bi zapisal note kakšne nove simfonije. V veselje sebi in nam in morda tudi komu za vzklik nezadovoljstva.


Maražev let z dne 29. 7. 2015

In ko smo že pri tistih, ki bi morda lahko bili nezadovoljni - v pravilih za tekmovanje za Pokal Sinja 2016 sem pogrešal podatek, kje bodo lahko jadralci leteli. Skrbi me za Aleša Maraža, oziroma, da si niso morda jadralci iz Sinja umislili svoj pokal prav zato, da mu nebi nikoli več kaj takega prišlo iz misli na pilotsko palico njegovega jadralnega letala. Ampak, saj ga je za razumeti, on je vendarle prometni pilot.

na vrh strani

Rekorder Jože Verdev

OLC je fantastična zadeva, tudi zato, ker lahko človek pregleda lete drugih pilotov za veliko let nazaj. Tako jih tudi sam večkrat gledam in rečem lahko, da poznam skoraj na pamet večino krasnih dosežkov svojih jadralskih kolegov. Tako mi je, denimo, ostal najbolj v spominu datum 12. maj 2008. Imel sem že prek sto ur naleta, kar po klubskem pravilniku že dovoljuje jadranje s potnikom. Povabil sem sodelavca na jadranje z DG 500. Šele danes se zavedam kako čudovit dan je bil. Previdno sva, prek Uršlje in Smrekovca, priletela do Raduhe. Tam sva se povzpela na višino 3100 m. Kljub ogromni količini mojega naleta tam pozneje nisem bil nikoli več tako visoko. Previdno sva priletela Jezersko in se podala na začetek Košute, od koder sem prvič zagledal Blejsko jezero iz zraka. Tam sva se tudi obrnila. Na povratku sva padla na približno 2500 m in že se nisem počutil najbolje. Nato sva še nekaj ur jadrala med Krvavcem in Uršljo goro.


Željko Roškar

Zvečer sem pogledal na OLC in kaj vidim. Miha Thaler je odletel malo manj kot 1000 km. Avgust Mithans, pokojna legenda KAS, je opravil slovenski trikotnik 500 km, kot zadnji manjkajoči diamant. Slišala sva se, ko je bil na Dolenjskem. Željko Roškar je vpisal severni trikotnik 500 km iz Maribora. Mislim, da je bil to takrat državni rekord v trikotniku, ki ga je kasneje izboljšal Ciko. Sladica tega dneva pa je bil še danes veljaven rekord Jožeta Verdeva cilj-povratek 750 km.

Pa sem imel dovolj načrtov za naslednja leta. Lahko rečem, da sem večino že obletel, manjka mi še Verdevov let, ki bi ga lahko odletel predlanskim, a si na startu nisem vnesel naloge. V Lescah sva se srečala z Boštjanom in Petkom, skupaj smo leteli do Sterzinga, kjer sem se obrnil in pot nadaljeval proti Niederoblarnu in nato domov. Zvečer sem ugotovil, da sta letela natančno čez mojo točko in še naprej.


Boris Žorž

Poznam npr. čudovite trikotnike 750 km od Borisa, Toneta, Luke in Cika. Še posebno mi je všeč Borisov trikotnik prek 800 km, kot razširjen slovenski 500 km, ki ga je opravil že leta 2003. Tudi čudovitih Šimetovih 1000 km in Maražev let iz Ajdovščine do Livna in nazaj. O izvrstnih Boštjanovih dosežkih pa tako ni potrebno govoriti.


Znameniti Borisov let iz leta 2003

Uvodoma se navdušujem nad OLC. Žal ima vsaka dobra stvar tudi slabe strani. Včasih so piloti po letenju sedeli za mizo in še dolgo v noč podoživljali lete. Ne samo, da so si izmenjevali izkušnje, ampak so krepili prijateljstvo in klubsko pripadnost. Danes gredo domov in do računalnika, da vzpostavijo stik z OLC. Najbolj je to opazno v Južni Afriki, kjer jadralci na hitro pospravijo letala, njihova prva pot je do računalnika.
Pa se vprašajmo, kdaj je bilo lepše?


Rekordni let Jožeta Verdeva 12. 5. 2008


Thalerjevih skoraj 1000 km daljnega 12. 5. 2008


Mariborski sevrni 500 kilometrski trikotnik

na vrh strani

AJ pripravljen na vikend tekmo

Izgleda, da sem rahlo cepljen za letenje. Četrtega marca (petek) se mi je zdelo, da se bo naredilo vreme, tudi napoved ni bila čisto zanič in seveda sem se spravil v zrak. Doživel sem približno uro in pol jadranja v slabih razmerah, vmes sem moral enkrat prižgati motor, da sem podaljšal svoj let. Tudi dobro - za vajo. Visoka oblačnost je zadušila termiko. Začutil pa sem, da sem se v letošnjih petih letih ravno prav ogrel za kakšno bolj resno jadranje. Lani sem 14. marca prvič vzletel v Lescah in v dokaj lepem vremenu opravil prek 450 km. Hitro se bliža začetek pomladanskega obdobja in zdi se mi, da vselej tudi hitro mine, še posebno, če se lepo vreme izmenjuje z deževnim. Moram ga izkoristiti.



Včeraj me je zanimalo, koliko časa bom porabil za sestavljanjem letala s pripomočkom, ki omogoča enemu samemu človeku, da opravi vse sam. Mnogi jadralci že imajo ta sestavljalni pribor, eni ga uporabljajo, drugi pa še zmeraj bolj zaupajo roki. Nisem hitel, kar je eno od pravil, če želiš biti uspešen, to pomeni, da bo letalo sestavljeno brez neljubih zapletov. Porabil sem natančno 25 minut.



Danes sem se spraševal ali naj sploh nadaljujem s pisanjem dnevnika. Zdi se mi kar zahtevna naloga, a najbrž je tudi s pisanjem tako kot z letenjem ali sestavljanjem letala. Nekaj časa bo treba vztrajat, potem pa se bom najbrž že nekoliko utiril.



Občutek imam, da bi moral pojasniti, kako je z mojim položajem na letališču v Slovenjem Gradcu. Odkar je vodstvo letališča prevzela nova ekipa, nimam težav. Nasprotno, zdi se mi, da so zainteresirani, da je moj UL stalno parkiran na letališču, cene pa so, v primerjavi s Cehnerjevimi, spustili vsaj za tretjino. To je za uporabnike zagotovo dobra novica. Morda je to znamenje, da se bomo na letališču v Slovenjem Gradcu znova začeli pogovarjati in dogovarjati za sodelovanje. Upam, da se ne motim. Sicer pa bom tudi letos spomladanski del sezone preživel na Gorenjskem in v družbi z jadralskimi kolegi na letališču AK ALC Lesce. Tega se že veselim, saj je samote tudi kmalu dovolj, čeprav sem se v svojem prejšnjem zapisu že hvalil, da me prazno letališče ne moti. Ugotavljam, da pa najbrž bolj moti upravljavce. Če je res tako, se stvari postavljajo na svoje mesto. Še posebno, ker sem pred kakšnim mesecem ujel glasove, da si v Slovenj Gradcu znova želijo tujih jadralcev in da bodo v ta namen oglaševali v eno od revij z nemškega govornega področja. Nisem spraševal, ali so svojo namero uresničili.

na vrh strani

Matija Kodrič ob prvem zagonu motorja na Lescah 6. 10. 2001

Veliko je znamenj, ki mi vsako leto znova povedo, da je leto naokoli. Ne govorim o koledarskem letu. Letni pregled jadralnega letala je že takšen dogodek. Takrat se mi za trenutek prižge rdeča signalna luč, morda tam nekje v malih možganih, ampak tako kot se pojavi, tudi izgine. Rdeča luč? Seveda, vsak normalen človek bi pomislil, da skoraj deset ur vožnje s prikolico in jadralnim letalom do Bruchsala v Nemčiji in prav toliko nazaj, tokrat, denimo, po dežju in snegu, ne bi mogel spraviti v noben okvir normalnega razmišljanja. Dvajset ur vožnje za en pregled letala …



Ampak, za tem pregledom, ki ga opravljata Alwin Güntert & Jürgen Kohlmentz, ne stoji samo psihologija, pač pa filozofija človeške in tehniške kulture. Natančno ob 8. uri že čakajo pred vrati svoje delavnice, z nasmehom na obrazu, predvsem pa znajo ponuditi roko v pozdrav. In potem ne iščejo napak, s katerimi bi te morda želel postaviti v nelagoden položaj, ampak imaš občutek, da tipajo letalo in motor, kot bi prišlo k zdravniku. Vse kar se jim zdi, da bi moral vedeti, mi prijazno razložijo in takoj tudi popravijo, če je potrebno. Ob zadnjem pregledu so mi zamenjali gumo na zadnjem kolesu, saj je bila že precej izrabljena. Zanjo sem plačal dvajset evrov, ampak, če samo pomislim, koliko časa in živcev bi izgubil, da bi zamenjavo izpeljal sam in v Sloveniji. Zato se ne čudim, da hodijo h Güntert&Kohlmenz tudi FIM team Peperko, pa ekipa Luin&Kodrič in najbrž še kdo. Natančno delo in prijaznost odtehtajo vsakoletno vožnjo na sever Nemčije in 360 evrov, ki jih odštejem za pregled.



Da mi ni bilo dolgčas me je spremljal letalski kolega Jože Knap, ki mi tudi sicer veliko pomaga pri vzdrževanju letala. Lani mi je naredil 25-urni servis na motorju in ko sva letalo peljala pokazat, so nama čestitali: »Boljše nista mogla narediti,« so naju je razveselil.



Ko letalo pripeljem s servisa, si ne morem kaj, da ga ne bi preizkusil na domačem letališču. V letalsko knjižico sem si tako 2. marca zabeležil jadranje, ki je trajalo dve uri in pol. Vremenske razmere so bile slabe, upal sem, da bo dal kaj od sebe pobočni veter nad Pohorjem, a to je bila samo moja želja. No, zdaj sem znova miren za eno leto, seveda, če ne pride kaj vmes. Koledarsko leto je lahko tudi dolgo in pogosto je treba kaj postoriti, še posebno, če imaš jadralno letalo s pomožnim motorjem. Motor na jadralnem letalu je čudovita zadeva, ampak nikoli dokončana zgodba, ko bi lahko dejal, da boš imel nekaj časa z njim mirno spanje.

na vrh strani

Avgust Potušek - AJ

V nekem pogovoru z Matevžem Lenarčičem, ki se zdaj že tretjič odpravlja na pot okoli sveta, sem prebral, da se je mu je zazdelo, da je samo letenje z ULN vendarle nekoliko premalo in iz tega njegovega dojemanja letalstva smo Slovenci dobili izjemne knjige in fotografije, povezal se je z znanostjo, ki opazuje okolje. Predvsem pa je dal je veljavo UL letalom in pokazal, da so enakovredna tistim v generalnem letalstvu ter da lahko z njimi celo potuješ okoli sveta, letiš prek Everesta, na Velikonočni otok, prek Severnega tečaja itd. Seveda, če se zadeve lotiš dovolj zavzeto. Lenarčiča cenim, ker sem tudi sam včasih pilot UL letala, a moje ambicije niso tako velike. Sam bi rad od časa do časa kaj zapisal, čeprav moje letenje ni tekmovalno. Pogosto se na tem ali onem preletu na enem mestu zadržim dalj časa in uživam ob nenavadno lepih in zanimivih pogledih.



Takšen je bil moj letošnji četrti februarski jadralni štart. Kaj je bilo izjemno? Vse, od močnih dviganj do doživetja jadranja, ki bi ga lahko ocenil za enega svojih bolj zanimivih v zadnjem času. Če k temu dodam še srečanje z dvema velikima orloma na Svinjo planino, oba sta imela čez krila zagotovo več kot meter, ena od ptic je, med kroženjem v nasprotno smer, kazala precej zanimanja za jadralno letalo. Kaj bi si lahko želel še več? Skušal sem napraviti posnetek, a s fotografiranjem v zraku nimam dovolj izkušenj. Pa saj je bolj pomembno notranje zadovoljstvo. Ne vem, če bi ga lahko s slabim fotografskim posnetkom, pri katerem bi orla splašil, še utrdil. Ne bom razlagal, da je v hribih še trda zima, sam pa sem se trudil, da ne bi zlezel pod 1900 m, s čemer nisem imel težav. Na trenutke, ko sem bil pod oblaki, je bilo tudi mrzlo, a kabina DG-jev je narejena tako, da sonce v trenutku opravi svoje.



Če me je včasih še motilo, da sem bil na letališču v Slovenj Gradcu povsem sam, sem se na ta občutek navadil, pravzaprav mi postaja zmeraj bolj všeč. Samota in mir na letališču, pa čeprav to ni naravno stanje za letališče, me pomirjata in zato tudi ne pogrešam nikogar. Celo uživam. Seveda sem vselej vesel, ko srečam koga od znancev ali prijateljev. Morda še to - slovenski jadralci bi se morali zbuditi precej bolj zgodaj, kot smo navajeni. Spominjam se, da smo v Slovenjem Gradcu včasih jadralna letala opremili z vsemi zavarovanji za sezono šele aprila. Najbrž je to prepozno. Pobuda za dnevnik je nastala tudi zato, da bi jadralske kolege spodbudil za »zimsko« oziroma za zgodnje spomladansko letenje.

na vrh strani