aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Tudi Sinj postaja zanimiv
(OPENSOARING, 11. avgusta 2016, besedilo Niko Slana, uredil Milan Korbar)

Sinj kot ga vidijo ptice

Medtem ko se je Livnu že približeval dež, saj so se na severu razrasli nevihtni oblaki, smo pospravili letala in učvrstili šotore in čvekali. Eden od slovenskih jadralcev je nekomu razlagal svojo teorijo o valovih nad Kamešnico in mrtvilu nad njenim zahodnim pobočjem in zato sem v prvem zapisu navrgel nekaj o Kožuhovih izkušnjah prav nad zahodnim pobočjem mejne gore med Hrvaško in BiH. Res, zelo malo je jadralcev, ki bi imel izkušnje z valovnim jadranjem na hrvaški strani.


Olimpija vzleta

Na dan smrti Otta Lilienthala, pionirja letalstva, pa po naključju, k vedenju o valovih na zahodni strani Kamešnice, dodajamo še en kamenček spoznanja. V akciji je bil znova Boris Kožuh.


Visoko na modrem nebu

»Vzletel sem v popolnoma brezupno nebo. Sicer ni bil dan za letenje, a ker je to bil moj zadnji dan v Sinju, nisem zdržal na zemlji. Vlek je bil izjemno težaven zaradi razburkanega zraka. Po burji je v Sinju vedno prvih sto metrov višine zelo turbulentno, a tokrat je bilo izjemno. Sreča, da ima Olimpija tako oblikovan pokrov kabine, da se zagozdiš z ramami ob ožji del kabine veliko preden bi udaril z glavo v pleksi. Sicer bi ga zagotovo razbil z glavo.
Odpel sem na pobočju, saj je vendarle smer vetra dajala nekaj upanja. Prvih nekaj obletov po pobočju je pokazalo, da ne bo nič. Zato sem od vrha Visoke (to je hrib nad mestom - zahodno od letališča) letel nad mesto Sinj, saj je tam bilo edino upanje za dviganje. Našel sem dviganje 4 m/s in se zelo hitro dvignil na malo manj kot dva tisoč metrov. Ker nimam prav veliko izkušenj z letenjem na valovih, sem ubral takšnole taktiko: ko sem imel dobro dviganje, sem obrnil Olimpijo proti vetru in zmanjšal hitrost na minimalno. Tako je Olimpija stala na istem mestu (glede na zemljo) in nabirala višino. Po zemlji sem ugotovil da pravzaprav stojim na mestu. Tako sem bil stalno v dviganju. Na srečo je Olimpija tako dobro letalo, da je letela z manj kot 25 vozli popolnoma stabilno, čeprav ima minimalno hitrost 27 vozlov. Odletel sem v smeri Svilaje in tam našel 6,5 m/s dviganja in se vzpenjal vse višje in višje. Pod menoj so bili oblaki od rotorjev (na okoli 1500) a tudi prvo nadstropje lentikularisov. Ker nisem imel kisika si nisem upal previsoko (pa tudi smel nisem).

Gremo na val
Za menoj je vzletel še poljski jadralec Miroslaw, a ni našel valovnega dviganja. Sicer sem mu po radiu povedal, kam naj krene, a ni razumel, da so to valovi, zato se je zadovoljil s pobočnim jadranjem. Všeč mu je bilo, ker je bilo zanj to »ekstremno jadranje«. Namreč, do sedaj ni letel v takšnih hribih in ob takšnem vetru, zato ni poznal tako turbulentnega ozračja in jadranja. Bil je ponosen nase, da je to zdržal. Mene pa je najbolj začudilo, da pilot vlečnega letala po mojem vleku ni odnehal, temveč je potegnil v zrak še njega. Jaz sem sicer vajen vsega mogočega, a sem kljub vsemu med vlekom pomislil za hip ali je bilo sploh pametno leteti na takšen dan. V dežju sva razstavila najini letali in se pripravila na potovanje.« Tako Boris.


Priprava za pot domov

Ja, zanimivo jadralsko izhodišče postaja tudi Sinj.

na vrh strani