aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Boštjan Fidler ob letalu DG-101 ELAN

Torej, da bo pihnil »pravi« sever v četrtek in petek, po prehodu hladne fronte, smo vedeli že v torek. Z Žigo sva spremljala napovedi, če bi slučajno prišlo do sprememb, pa ni … na srečo, glede smeri in moči vetra in žal, glede temperatur in temperaturnega gradienta. Mraz je bil tudi glavni vzrok, za nizko udeležbo . V četrtek zjutraj, po nekaj sneženja, se je okoli poldneva zjasnilo in zapihal je lep severni veter, približno iz smeri 360. V četrtek zvečer sva se odločila, da poizkusiva.



Poklical sem Nika Brumna, »dežurnega« vlečnega pilota in se zmenil za osmo uro. Zjutraj se z Žigo še posvetujeva glede naloge. Pri izbiri je bilo ključno, da je več kot 300 km, zaradi klubskih pogojev za Dua, ne dlje od Korenskega sedla, ker ne veva, če bo in kako bo sever delal še naprej proti zahodu. Ostati sva torej nameravala na visokih hribih in navsezadnje tudi ne predolgo, ker bo mrzlo. Poligon na tri točke s 400 km »dobre vage«, se je zdel dobra izbira za opisane razmere.
Ob pol desetih sva imela letali na štartu. Žiga je vzletel prvi, malo pred deseto in po odpenjanju mi je javil dviganje 4 m/s in hitrost vetra približno 60 km/h…. Pohorje torej dela.
Sam vzletim naslednji in po odpenjanju na 750 m sprva ne dobim dviganja, ker sem bil prenizko, nato je šlo navzgor, vendar ne tako, kot sem pričakoval. Počasi sem lezel proti Arehu in nabiral višino. Nekajkrat sva še obrnila proti Bellevue-ju, da sva nabrala nekaj višine, vendar več kot 1300 QFE nisva dobila. Čutila sva nelagodje, saj sva vedela, da s Kop na Uršljo ne greva pod 1800m QFE.


Pogled na Triglav v daljavi

Zaradi obilice vlage so nama ledenela krila in meni tudi kabina. Umikala sva se manjšim ploham snega in skušala doseči bazo oblakov. Ker sem imel manjše težave z Oudijem, sem moral dvakrat na štart. Žiga je medtem že tipal teren v smeri proti Kopam. Odjavila sva se z MB frekvence in se pognala proti Kopam. Do Kop je potekalo dokaj gladko, pa tudi oblačnosti je bilo čedalje manj in sonce je odtalilo najina krila. Ribniška je delala in naju oskrbela s potrebnimi metri, tako da sva na Kope priletela z gosposkimi +1800 m na višinomeru. Zdaj ni bilo več kaj čakat, odpeljala sva se dalje.

Nosove najinih DG-jev sva obrnila proti Dravogradu in počasi grizla v sever. Ko sva ocenila, da sva dovolj spredaj, počasi oddrsiva proti Uršlji. Pretiranega padanja ni bilo, vse je bilo v redu. Žiga mi je panoramsko sledil 200 m za repom. Na greben Uršlje pridem malo pod vrhom, ko je vario ponovno oživel. Pustil sem, da mi hitrost naraste na 160km/h in ko priletim v zajedo pod vrhom, me nad vrh v zavoju katapultira dviganje 5m+.



Po radiu slišim: «Lubi Jezus!« Tega nismo pisali Božičku, a se vseeno zahvaliva. Tri, štiri osmice in sva na delovni 2200 m in s polnim plinom proti Peci … Ne sprejme naju najbolje, no na njeni severni strani pa le uspeva nabrati višino. Spet nekaj osmic in naprej na Obir. Tu se ponovi ista zgodba. Proti Kepi letiva s 120 do 140 km/h.

Avstrija je, tako kot Slovenija te dni, kot bi ju nekdo posipal s sladkorjem v prahu in pihnil. Nekaj beline, da se vidi, da je zima. Njive so pripravljene na novo sezono in gladke, vsaj z višine 2000+ metrov. »Worse case scenario« je bil, če ne prime Uršlja, greva pristat v SG, če bi imela težave še bolj proti zahodu, pa ostajajo njive v Avstriji, letališče v Borovljah ali pa Noetsch. Nič od tega nama ni bilo treba, ker je vse delalo, tudi mraz, ki je počasi in vztrajno prebijal najina oblačila in predvsem obuvala.



Do grebena Karavank sva prišla malo pred Golico in potem naprej do Korenskega sedla. Tudi do tod brez posebnosti. Veter ni kazal popuščanja, tako da bi se verjetno dalo še dalje. No, treba je bilo dalje po najini načrtovani nalogi. Odločil sem se za povratek mimo Stola in jo kasneje tudi obžaloval. Za Stolom, preden sva preskočila na greben Košute, naju je pretreslo kot vžigalice v škatli, zaradi česar sva zmanjšala hitrost, pa še okoli sva šla, zunaj direktne linije. Zato pa se je Košuta odkupila z močnim in mirnim dviganjem, ki naju je izstrelilo na 2600 m. Res, carsko, če ne bi bilo tako prekleto mrzlo. Preskok na Peco v zavetrju Obirja je potekal brez posebnosti. Peca mi je dala vetra in to v obeh pomenih besede. Hriberšek, ki mi je posodil Oudie, je točko Peca postavil 1 km na jug, kar je pomenilo, da je treba na največjo višino in potem zavoj na jug, z veliko hitrostjo skozi spuščajoči zrak, »liznit« cilinder in »šus« nazaj na sever. To je bil tudi edini del na preletu, ko mi je bilo toplo .
Sledila je vožnja po »Koroschkem autobahnu« nazaj do Golice v mojem primeru in do Kepe v Žigovem.



Ker ni bilo želje, še enkrat izkusit tresenja na Stolu, sva oddrvela po avtocesti nazaj proti Obirju in Peci.
Ker je v vodni instalaciji začel naraščati pritisk in tudi mraz ni popuščal (zunaj je bilo od 20 do 26 stopinj pod ničlo), se mi je mudilo domov. Let je potekal gladko in brez zapletov, vključno s preskokom na Kope, ki je potekal po istem scenariju - najprej smer Dravograd in nato oddrs na Kope. Ribniška je bila standardno dobra, baza na Pohorju se je dvignila in tudi držalo je dobro.


Boštjan Fidler ob letalu po pristanku

Vzporedno z Roglo sem preklopil na mariborsko in javil svoje namene. Do cilja v krogu letališča sem pokuril odvečno višino. Šolski krog je bil »standardni« za sever in za pobočno… višina 350 m, pričetek ŠK, 300 m pred finalom in hitrost 140 za rezervo, zaradi turbulence in striženja vetra. Pristal sem po štirih urah in 39 minutah in preletenih 443 km.


Žiga Munda - pilot v drugem letalu


BoštjanOV prelet na OLC


Prenos podatkov s FLARM-a na Open Glider Network, ob registriranem letalu v podatkovnem skladišču OGN, omogoča spremljanje leta tudi na Flightradar24.com. Na žalost je sprejemnik na Uršlji prenehal delovati 1. 1. 2017 popoldne in je velik del leta samo črtkana črta, ki pomeni predvidevanje leta. /M.K./

na vrh strani