V zrak – z rumeno mariborsko zverino
(OPENSOARIG, 3. aprila 2017, besedilo Niko Slana, foto in video Mojca Zupan)
Robert Hriberšek
»Seveda, pridi, te bomo prešolali za vzlet z našim vitlom,« me je spodbudil jadralni učitelj Robert Hriberšek, čeprav mu niti nisem naštel vseh bistvenih vzgibov, zakaj bi se želel seznaniti z letenjem na vitlo prav na letališču v Mariboru. Pred natančno 58-leti sem na tem letališču, prav tako s pomočjo vitla, prvič občutil letenje, takrat z Rodo. Vsi drugi vzroki so samo sovpadali, med drugim tudi letenje na avtomobilski vlek na Grobniku in prgišče občutkov, ki sem jih v Maribor prinesel s Ptuja, z lanskoletnega večkratnega gostovanja na vitlu. Robert, ki je bil tega dne vodja letenja, si je vzel čas in potrpljenje, da mi je vse znova temeljito razložil.
Moram priznati, da je pravi jadralni učitelj. »Predlagam, da si ogledaš nekaj štartov na tleh in videl boš, da ne pretiravam, ko pravim, da letalo iz mirovanja pospešuje z veliko hitrostjo,« mi je svetoval, a sem se tega v resnici zavedel, ko sem se znašel na koncu krila, ob vzletu. Če ima kdo predstavo, da bo lahko ob krilu spremljal letalo več kot dva koraka, se moti in tudi poklicni sprinter bi dvema korakoma težko pridal še tretjega. Mimogrede mi je razložil še nekaj iz letalskih pravil ali zakonodaje, kajti nekoga, ki želi samostojno vzleteti s pomočjo mariborske pošasti, mora vedeti še kakšno podrobnost – pardon, učitelj, ki pripravlja kandidate za vzlet, mora o njegovih predhodnih izkušnjah kaj vedeti. Ne vem, kako je Robert ocenil moje. Vsaj to ni bila moja skrb.
Miha Gosak
Nenapovedano šolanje mi je bilo všeč in z občudovanjem sem opazoval fante in dekleta, ki so v solidnem tempu nizali vzlet za vzletom. Nekaj o vzgoji za odgovornost. Pri vsakem vzletu mora pomočnik, ki pripne letalo, pilotu pokazati barvo varovalke in šele, ko pilot v dvosedu vidi, v sklopu več zaporednih kovinskih členov, varovalko ustrezne rdeče barve, ki spada k mehanizmu za pripenjanje k dvosedu, mu da znamenje, da ga lahko pripne.
Rumena pošast
Prav. To dopoldne je vse teklo kot po maslu in v zraku se je zvrstila manjša množica jadralcev, nekaj tekmovalcev pa se je vzletu z vitlom odpovedala in si za odhod na jadranje izbrala motorno vleko. Skoraj nenadoma je prišel trenutek, ko sem sedel v Twin Astirja in prijel za palico, za menoj pa je sedel upravnik Danilo Kovač. Ne bom podrobno opisoval, kako sem pihnil v pojočo travico, ki dovoljuje samo odkritost, ko gre beseda o izkušnjah.
Vzlet
Ker sva se zmenila za tikanje, sem mu dejal: »Pazi, da te ne bom s čem presenetil,« sem mu prijateljsko zagrozil, da bi se zavaroval, učitelj pa se je samo pitijsko nasmehnil: »Danes me ne more nič več presenetiti. Vse boš odletel sam,« mi je dejal, morda te bom kje skušal popraviti. Zadnje opozorilo je bilo nedvoumno in vse se je resnično odvijalo hitreje, kot sem si predstavljal. Ob silovitem vzletu sem, priznam, rahlo zamujal, a moj učitelj je imel očitno humanistično izobrazbo.
Konkurenca vitlu
Kar mi ni povedal Robert, mi je Danilo in tudi v drugem vzletu z učiteljem je ostala še kakšna malenkost, ki je na zemlji nisem slišal ali pa sem jo preslišal. Adrenalinsko omamo bliskovitega pospeška je nekoliko omilil podatek, da so nedavno od svetovnega proizvajalca vitel Skylunch kupili novo jeklenico in da je možnost, da se bo utrgala, tako mala, da jo je sicer treba omeniti in o tem kaj reči, ampak če jo zanemarim, ne bo nobene škode. A prav ta podatek sem si dobro zapomnil, za boljše počutje je bil pomemben. Seveda z nekdanjim geslom: »Nič nas ne sme …!«
Na startu
Odveč bi bilo opisovati celotno doživetje. Zavedel sem se, da bi mi bilo žal, če se ne bi odločil za izkušnjo z vzletom na vitlo v Mariboru. Kaj bolj zanimivega bi težko doživel. Tudi obhod vitla na drugi strani letališča je bil zanimiv. Nemci so ga izdelali že leta 1960, a Mariborčani so ga nekoliko posodobili, predvsem pa so danes veseli, da so se naučili z njim vleči varno in brez zapletov. Ja, Robert je priznal, da so za to porabili precej časa. Zverina z dvema bobnoma, na katera se navijata jeklenici in mercedesov motor s kopico pripadajočih prenosov, so tako v službi izurjenih vitlistov - ta izraz sem pobaral na Ptuju – v veselje jadralcev in ponos Letalskega centra Maribor. Tega dne se je njegovim mikom predajal tudi Aleš Rudl, nekdanji predsednik jadralne sekcije LC Maribor, Martin Grošelj-Iba, sedanji predsednik JS, pa si je izbral motorno vleko. Pogovor po letu Zvečer, ko so zaprli vrata velikega hangarja, sem spoznal še Marka Mundo, človeka, ki skrbi, da mehanskemu drobovju jadralskega pomočnika nikoli nič ne manjka, Mihi Gosaku, mlademu piloti, ki je tega dne opravil let za srebrni C, so že v trdi temi, po tem ko je Robert postrojeni vrsti jadralcev izrazil priznanje za uspešen dan, naložili nekaj obredni brc na zadnjo plat. Sploh se ni pritožil.
Ostale povezave
