aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Jože Verdev

Vem, da bom izpadel smešno, ker skušam nekaj napisat o jadranju v Sloveniji, ob tem, da naši tekmovalci nastopajo na dveh tekmovanjih (Szatymaz in Šumprek) in da ekipa IPF, v nasprotju z drugimi jadralnimi reprezentančnimi odpravami, objavlja letalski dnevnik na Opensoaringu. Kaj bi si lahko želeli še več? A ker se mi je zdel let iz Lajš do Laasa in nazaj zanimiv, si bom pač drznil zapisati nekaj besed - iz navdušenja in iz hvaležnosti za družbo, ki sem jo imel na tej poti, ko smo se v dviganji srečevali Verdevov AV, Hrustlov LS in moj ST.


Goran Hrustl

Najprej je vzletel Daniel Kotnik, že kakšno uro prepozno, saj so se kopasti oblaki že lepo razcveteli, a prednost je ta dan imel jutranji program učenja začetnikov. Pilot vlečnega letala je najprej pridobival višino nad dolino, vzporedno s stezo v smeri 330, Jože pa mu je, pri Goranovem vzletu, svetoval vzpenjanje tik ob stezi, nad nizom nizkih gričev, saj domača izkušnja ob vzhodnem vetru pravi, da se na njihovih pobočjih vselej trgajo dviganja. In res smo v nadaljevanju odpenjali nizko in še preden je vzletel naslednji jadralec, je bil tisti pred njim že več kot 1000 m visoko.


Kamniški snegBrez parlamentarnega usklajevanja na zemlji sva z Goranom določila Jožeta, da bo, v slogu preddelavca v rudniku, sledil svojemu znanju in v termično dviganje, ki ga bo pač moral najti prvi, zavrtel nekaj zavojev. Že na tleh mu je bilo jasno, da se bomo v zraku srečali s čistim vzhodnikom, čeprav je klobasa ob stezi kazala nekaj drugega. Najprej smo se odpeljali na Smrekovec, od tam pa smo, kot čreda za svojim vodnikom, kar hitro napredovali prek najbolj kotanjastega terena na svetu, ki je najlepši, kadar ga opazuješ z varne višine. Nekaj zavojev smo naredili nad Kočo na Kamniškem sedlu. Pogled nanjo je bil za fotografski almanah, a ekipa mi ni dala časa, da bi izza hrbta potegnil fotografski aparat.


Proti Tromeji

Nekdo iz leškega letališča se je pripeljal nad našimi glavami. »Če se je iz zahoda pripeljal sem dol, ni razloga, da se mi ne bi mogli peljati na zahod,« je dejal vodič. In smo pičili po načrtovani poti na zahod. Kmalu se je pred nami zarisal dolgi hrbet Košute, ki pa je bil tokrat neprepoznaven. Meglice so zakrivale vrhove, samo slutili smo lahko, kako daleč pod vrhom grebena so bila pobočja v megli. Veter je tlačil oblačno maso na severno stran Košute, a videli smo lahko samo oblačno kuhinjo, ki je zakrivala kakršen koli razgled na dolino Drave. Na južnem grebenu je lepo držalo, vse skupaj pa se je zdelo kot vhod v pekel.


Na Košuto

Jožeta sem previdno vprašal, kakšni so njegovi načrti. »Letimo naprej, saj drži kot pribito,« Je odgovoril v slogu Janeza Starihe. Pa saj ni dvoma zakaj na tekmovanjih pogosto sodelujeta. In rili smo naprej skozi oblačni rob, upajoč, da kdo od Leščanov ne počne kaj podobnega v obratni smeri. Šele od Golice naprej se je vidljivost nekoliko izboljšala, popoldan pa je bilo sploh veliko bolje. Petelinjega vrha se nismo niti dotaknili, ko je že bilo treba čez dolino, na pobočje Dobrača. Avstrijski jadralci so imeli v zraku že velik del svoje jate, povsod jih je bilo skoraj preveč. Za nas pa sploh ni bilo več kakšnih dodatnih vprašanj, kam in kako. Ko sem na Ritkah, kot Velenjčani imenujejo nizki povezani kopasti vzpetini nad Šmohorjem (Hermagor), padel precej nizko, me je iz zagate rešil avstrijski pernati plenilec, ki je prav tam, čeprav v krepki senci, vrtel ozke zavoje v dviganju. Zasukal sem pod njim in se zanesljivo oddahnil.


Od Dobrača na zahod

Tako smo skupaj potegnili še do Laasa. Želeli smo preizkusiti še Lienške Dolomite, a se oblaki niso dvignili niti za milimeter. Zato smo se predčasno obrnili na vzhod, še enkrat smo se sprehodili do vzhodnega roba Košute in Tromeje in jo znova pičili do svojega izhodišča.


Avstrijska promenada

Ja, vzhodnik je poskrbel za praznično veličasten let. Jožeta je malo zjezilo, ker ni mogel še čez Pohorje, da bi tako zaokrožil velenjskih 500 km, pa čeprav že nekaj let ni dal nobenega svojega leta na OLC, niti ne sodeluje na državnem tekmovanju v preletih. Pač, samo za dober jadralski občutek in nič več. Krepka temno siva oblačna prevleka na nebu med Velenjem in Slovenj Gradcem je bila debela, brez modrih lukenj, a kljub temu se je tu in tam našlo še krepko dviganje. Eden od Celjanov, ki se je velenjski kontroli preventivno javil za morebitni pristanek, se je »cuknil« dovolj visoko za povratek do doma, Goran pa je na tleh zatrjeval, da mu je pri tem malce pomagal. Lepo, sodelovanja je med jadralci v tem zakletem trikotniku Slovenj Gradec – Velenje – Celje veliko. Nekateri so prepričani, da mrtvilo v Slovenj Gradcu, ki nekako kazi to idealno podobo, ne more trajati večno.



Zimska panorama

Jože in Goran, hvala za prijetno družbo v zraku.

na vrh strani