|
Pisalo se je daljno leto 2006, ko je bila vaša, doslej še neznana avtorica tega članka, nazadnje prisotna na državnem prvenstvu v jadralnem letenju, kot pomočnica tekmovalcu po imenu »Ata«. V naslednjih letih sodelavka Opensoaringa ni obiskala nobenega omembe vrednega letališča, razen velikih, z zelo glasnimi letali. V tem času pa se je marsikaj spremenilo. Avtorica tega besedila se je iz knjižničarke prelevila v fotografinjo, z diplomo iz Anglia Ruskin University v Cambridgu. Drastičen poseg v družinski proračun, za nakup novega starega letala, je tekmovalca Ata naredil za veleposestnika z lastnim letalom. To pa se je zgodilo šele po tem, ko je Atova žena (beri avtoričina mama), udarila s pestjo po mizi in rekla: »Pa dej že kup ta avion!« In komentar avtoričinih prijateljev, ko so novico slišali: »Ja končno!« Tako smo se, po vseh teh drastičnih spremembah, napotili na državno prvenstvo v jadralnem letenju v Mursko Soboto trije: ata - tekmovalec, brat - pomočnik in avtorica - bolj ali manj balast in dobrina za zamenjavo, ki jo je pilot Ata uradno prodal v suženjstvo drugemu tekmovalcu za malo letenja z ASH-25M, vendar pa je to, kot se spodobi za feministko, večino časa ignorirala. Najbrž je pomembno, da na tej točki priznam, da nisem pilotka in da o letalih in pilotih vem samo to, da je državno prvenstvo čas, ko se marsikateri pomemben in resen gospod spremeni v najstnika, ki se mu oči zasvetijo vsakič, ko zagleda letalo. Kar pa zadeva vse drugo, ostaja in postaja z vsakim letom prebitim na angleškem, vse skupaj čedalje bolj zavito v meglo.
V nekajletni odsotnosti od letalskih dejavnosti (in sonca) sem pozabila marsikaj. Predvsem pa eno izmed fotografskih božjih zapovedi: »Ne fotografiraj proti soncu!« To je predvsem posledica tega, da je bila moja celotna fotografska kariera, pa tudi oprema, postavljena bolj ali manj v temi, se pravi na koncertih in v gledališču. Ko se fotograf tako, namesto v temnem gledališču, kjer je vse, kar pri fotoaparatu šteje, to do katere ISO nastavitve je šum še sprejemljiv, in kako odprto zaslonko ima lahko objektiv, znajde na s soncem obsijanem letališču, pa se zgodi, da fotograf v taki kritični situaciji samo obstoji in z rahlo priprtimi očmi, nevajenimi dnevne svetlobe, sploh ne ve, kako naprej. Moj Canon 5D po domače William (ime si je prislužil na turneji z gledališčem) še namreč nikoli ni videl dnevne svetlobe, kar je najbrž predvsem posledica tega, da je na Otoku večino časa tema, tistih par uric ko je svetlo, pa navadno dežuje. Tako sva bila oba sprva precej zmedena, potem pa sva se ujela in končno dokazala, da fleš po široko razširjenem ljudskem prepričanju ni namenjen samo fotografiranju v temi, temveč je koristen tudi pri fotografiranju proti soncu in sva dopolnila fotografsko zapoved o slikanju proti soncu: »Ne fotografiraj proti soncu brez fleša!« Dirke so potekale, kot dirke pač potekajo. Me pa zanima, kdo od mlajših pilotov še ve, da so piloti včasih obratne točke fotografirali, namesto da bi jih zabeležil logger. To fotografsko beleženje je bilo zame precej usodno, saj moja fotografska kariera dolguje marsikaj tistim pozabljenim filmom, ki jih je tekmovalec Ata pustil ležati v domačem hladilniku in jih je vsake toliko časa nekaj izginilo neznano kam (beri, v moj fotoaparat). A nazaj k dirkam. Precej špartansko je bilo: vstajanje ob 7. uri. Je še kdo slišal za umetnika, ki se premakne iz postelje pred dvanajsto? Potem pa brifing, sestavljanje, umivanje in poliranje letala. Če bi moški tako zavzeto loščili doma pohištvo, kot loščijo svoja letala, bi bil to pekel na zemlji. In ja, lahko me citirate - in neskončno sončenje na startu.
No, nekaj disciplin nismo leteli. Mislim, naš tekmovalec ni letel, kar je pomenilo avto, prikolica in GPS in na delo. Pa se je pripetilo, da sem se po zunajletaliških pristankih zvečer znašla v gostilni, med špricerji in med rahlo zoglenelimi obrazi, s široko odprtimi očmi, ki so si izmenjevali zgodbice. Bilo jih je precej: špricerjev in zgodbic, ko smo nekega večera po zunajletališkem pristanku sedeli v letališki gostilni. Moj ata na čelu, kot prekaljen star maček, s precejšnjim stažem pristajanja na njivah in letanja prek njih, okoli njega pa veliko mlajša skupina smrkavcev, ki so šele začeli dirkati. Precej zgodbic sem že slišala, pri nekaterih sem bila prisotna, z leti pa je marsikatera dobila legendarne razsežnosti: O Starihovih pristankih na znamke, pa o gorenjskem kmetu in gnojnici, pa o dirkah v Vojvodini za časa Jugoslavije, pa o štajerskih kmetih in resni tlaki, ki jo utrpijo pomočniki, ko morajo pilota odnesti od kmeta in njegovega soda vina, in seveda čisto nova liga legend o madžarskih obmejnih policistih, ki že presegajo slavo gorenjskih kmetov. Imeli smo tudi nekaj dežja, kar v Murski Soboti pomeni, da se takrat poskrbi za pomočnike in se jih enkrat pošteno napita in napoji z bogračem, včasih pa tudi s šunko in ocvirki ter seveda z obveznimi špricerji. Tako, dirke so minile z dežjem in brez njega, s termiko, suho ali kako drugačno, s polnimi in praznimi akumulatorji in vaša fotografska avtorica se je vrnila na Otok, kjer pridno študira literaturo o fotografiranju podnevi, da bo na prihodnje dirke bolje pripravljena.
|
Katja Medič Fotolet 8: Vikend tekma – Postojna 2010 Miha Langus - Longi
|
|
Ostale povezave
