|
Dotik Švice
Boštjanov klic je bil presenečenje: »A greš jutri poleg?« V trenutku sem pozabil na službene obveznosti, saj ti drugega sedeža v EB28 edition ne ponudijo vsak dan. Petkovo jutro na letališču v Celju ni kazalo, da se obeta letalski dan, nebo je bilo pokrito, fantje so se v bundah sprehajali med napol odprtimi vrati hangarja in bifejem. Zdelo se mi je, da je bil dan bolj nagnjen k dežju, kot pa k delni razjasnitvi, ki bi omogočala vsaj lokalno jadranje. V daljavi, proti zahodu, so bila sicer šibka znamenja sonca, Boštjan pa je dal vedeti, da je treba pohiteti s sestavljanjem letala. Brez večjih težav sva mu dva povsem kos, mrcino odpelje na štart. Domači jadralci od daleč pogledujejo dejavnost, zdi se mi, da se prizanesljivo nasmihajo, češ, malo bosta ropotala, kaj več pa tako ne moreta pričakovati. Priznam, tudi sam nebi pomislil, da je v takem vremenu možno jadrat. Boštjan odpelje avto pred hangar in nekaj minut kasneje že lebdiva nad žalskimi hmeljišči.
Na višini 1500 m QNH ugasne motor, letalo sledi smeri proti zahodu, v ravnem letu izgubiva kakšnih 250 m, brez znamenj, da bi se v zraku kaj dogajalo. Pred nama se na sivem nebu pokažejo dokaj izraziti sivi kosmi, lahko bi dejal, da so kopasti oblaki v sivočrnih odtenkih na ozadju s sivino prekritega neba. Ugibava kateri od obeh, na robu Menine, je bližje, predvsem pa upava, da imajo povezavo s slabo osvetljenim terenom. Eureka! Že prva sivina zagrabi s kakšna 2 m/sek. Narava torej vendarle deluje, pa čeprav si je nadela pesimistični izraz. Do Krvavca priletiva dovolj visoko, da preletiva smučišče v višini hotela, takoj prelijeva višek hitrosti v višino in nadaljujeva na Huje. Spodaj opazujeva gradbišče nove steze v Lescah. Boštjan pove, da bodo že v naslednjih dnevih začeli polagati asfaltno prevleko, na hitro navrže še nekaj podrobnosti o dogajanjih okoli letališča, in nekaj dni kasneje se pokaže, da postajajo že rahlo neokusna. V rahlem severu se, po nekaj zavojih, premakneva s Karavank pod Julijce, pozdraviva Planico, nato občudujeva s svežim snegom oprhan Špik, v sneg urezano cesto čez Vršič. Ziljska dolina in Dobrač ostajata vse bolj na desni. Zapeljeva čez »slovensko« smučišče na Višarjih, Mokrine so že krepko desno, dolino Zile samo še slutiva tam nekje zadaj. Tu doslej še nisem jadral in prav zato se oziram po oprijemljivih točkah. Na levi spodaj preletiva Pontebo, v podaljšku levega krila pa je že italijanska nižina.
Proti zahodu slediva kompaktni sivi oblačni cesti: »Natančno tako vreme so napovedali na Wetterjetz,« pravi Boštjan, ki išče pravo pot pod oblaki, sam pa bolj ugibam, kateri vrhovi so pred nama. Znamenite Tri cine so še pred nama, rahlo severno od najine smetri. Približujeva se jim, a jih pustiva same, še globoko zakopane v sneg. Zdi se, da znamenito letovišče Misurina s svojimi zamrznjenimi jezeri, ki turistično podpira Tri cine, prav tako počiva v zimskem snu. V mislih vidim turiste pri poznem zajtrku, ob topli beli kavi razmišljajo, kam naj se odpravijo na izlet. Boštjan na glas obuja spomine na neko svoje pozno vračanje iz zahoda, ko je na tej visoki planoti, ki se poleti pogosto do zadnjega večernega sončnega žarka nastavlja soncu, ujel že globoko proti večeru še izjemno močna termična dviganja, z bazami, ki so bile višje od vseh okoliških, celo tako visoke, da se je od tam kar naravnost odpeljal do Lesc. Lepi spomini in dober podatek. Cortina zdrsi pod krili, na desni pokaže cesto, ki pelje v Toblach. Nad Corvaro najdeva solidno dviganje. Še za spoznanje odvijeva proti jugozahodu, Marmolada zdrsi mimo naju jugu. Na mnogih pobočjih občudujeva samotne smučarske vijuge, snežne poligone za alpinistične poznavalce. A nikogar ni videti, da bi si utiral pot navzgor. Razumljivo, dan ni kaj prida prijazen, sonca je komaj za vzorec. Obrisi oblakov so še zmeraj slabo poudarjeni. Le na rahlo in precej od daleč lahko slutiš, kateri oblaki so pravi.
Z editionom je samo še skok do najbolj obdelane evropske doline. Pred nosom je Brixen, z dobro prepoznavnim atletskim stadionom z zelenim tartanom, a najina pot teče tokrat prek Merana. Letiva nad terenom, ki sem ga doslej gledal bolj od daleč, ko pa preskočiva dolino, znano po tem, da spodaj ni niti enega terena za zunajletališki pristanek, se nasloniva na severna pobočja doline Vinschgau. Boštjana nisem niti vprašal, do kje namerava, samo opazujem in se čudim zimi tam spodaj. Letališke steze v Bolzanu, na kateri so že mnogi našli varno zavetje, južno od najine smeri, ni mogoče zgrešiti. Dolina se krepko dviga, na to opozarja železnica, ki se v širokih serpentinah prebija proti zahodu. Sva krepko prek 3000 m nad morjem, in šele doma na OLC ugotovim, kako hitro sva potovala, od 150 do 210 km/h. Nad gorsko pokrajino sem orientacijsko že povsem izgubljen.
»Spodaj je Mals, tu sem obrnil z apisom, ko sem delal tistih 1000 km,« pravi, malo naprej pokaže dolino, ki je povezana z Engadinom, a poudari, da to še ni tista prava dolina, prava je šele naslednja, še bolj zahodno. Ne, nisem prepričan, da sem bom tu kdaj znašel sam. Na LX8000 opazujem najin položaj, preletela sva zeleno mejno črto s Švico, od Celja sva oddaljena približno 370 km. Ob 14.23 obrneva proti domu. Zdaj se začenja zanimivo opazovanje, saj imava poslej veter v čelo. Če je bil prej pogled na zahod dokaj čist in nekako sončno optimističen, pa je proti vzhodu vse zamegljeno. Nazaj obirava bolj severno pot, kilometri do Celja se odštevajo nenavadno počasi, Boštjan pa vsaj dvakrat omeni, da bo treba z višino ravnati preudarno, da morava ostati v zgornjem nadstropju. Tam nekje spodaj poskrbi za dogajanje carat, motorizirano jadralno letalo, z značilnim propelerjem zloženim v konico. Boštjan prebere z LX8000, da najin sosed vrti s približno 5 m/sek. Ampak, ne izgubljava časa, čeprav naju za trenutek premami, da še sama narediva kakšen krog, a v glavnem iščeva temne baze oblakov, ki srkajo vase tudi med letom naravnost. »Spodaj so Sarentini. Vselej, ko se vračamo čez te hribe, tu spodaj nikoli ni kaj prida. Danes je še dobro,« pravi in na glas razmišlja, zakaj se to dogaja prav tukaj. Razlaga je morda ta, da so Sarentini majhen hribovski sistem, iz vseh strani obdan z dolinami, prepih z ene strani vpliva na drugo, kot pri letalskem krilu, če mu ne zalepiš stikov z lepilnim trakom.
Prodirava proti dolini na koncu katere je Mayern, še prej pa povsem na sever ubere svojo smer proti Innsbrucku avtocesta prek prelaza Brenner, a če ne slediš cesti in zaviješ v skoraj vzporedno dolino, si usmerjen proti Zell am Seeju. Predaleč sva od Vipitena, da bi s pogledom našel majhno letališče, kjer uporabljajo samo vitlo. Pogled proti vzhodu je zmeraj bolj podoben zamegljen zidu. V daljavi pred nama še lahko slutiva Briunico, do tam je še dokaj razgledno. Prav zanima me, kako bo Boštjan ukrepal, da bi se prebila do Lienza. Ja, Lienz je najin bližnji cilj. Res je sicer, da imava do tja že zdavnaj dovolj višine, vidljivosti pa skoraj nič. Dokler gre, se nekako stiskava pod oblake na severnem pobočju, pod bazo reževa meglice, tal pa tako ali tako ni videti, samo obrise pobočij, kjer je sneg že skopnel. Snežna pobočna se zlivajo z meglami. A da ne bi kdo mislil, da sva bila v tej megleni godlji sama. Na ekranu LX8000 utripa nekaj črnih pošasti, ki jih je otipal flarm. Kakšnih 500 m nižje nama sledi DG-600 in kar precej časa traja, da ga najdeva z očmi. Očitno je v kabini poznavalec, leti precej nizko, vedoč, da bo domov, najbrž v Lienz, priletel brez težav. Snežna ploha nama povsem zakrije pogled, vse bolj pogledujem silhueto najinega letala na LX8000, pravzaprav svetle barve vlivajo zaupanje. V kabini sva tiho, včasih pade kakšna opazka. Pri pilotu iščem znamenja nervoze, a nič takega. Prebija se s približno 120 do 130 km/h, niti enega samega sunkovitega krmiljenja ne zaznam, rdeča nitka na pleksiju se na rahlo trese v idealni drži. Inštrument kaže, da je do letališča v Lienzu le še 26 km, a sva zakopana v oblačne meglice in zdi se, da je do letečega cilja neskončno daleč, da tega kraja ne bova nikoli dosegla. Še nekaj jadralnih letal se pojavi na zaslonu, sam ne vidim nobenega, Boštjan pa jih kar dobro odkriva tudi v naravi. Najbližji, ki nama leti nasproti, je višje in uživa brez flarma. Da bi bil položaj še malo bolj zapleten, letijo v tem čudnem vremenu tudi zmajarji in jadralni padalci. Da v Eldoradu tovrstnih prijateljev letenja ne bi bilo nikogar, bi bilo pa res čudno. Ne znam si predstavljati, kako se počutijo zmajarji na tem prepihu, kako lahko nekaj ur držijo triangel, zunaj pa je krepko pod ničlo.
Weissensee nima niti za ščepec beline iz svojega imena, od daleč zgleda kot umazana mlaka, in pri njegovem imenu se spomnim Mihe Thalerja, ki je jezero pogosto uporabljal, da je kolegom v zraku povedal, kje se nahaja. Ga po vseh tisočih urah, ki jih je preživel v tem svetu, še kaj muči nočna mora jadralnega občutka? Nihče me ne more prepričati, da se ga bo kdaj znebil. Ne, človek, ki je nešteto ur preživel med temi hribi in njegovimi zračnimi tokovi, ki je skoraj za vsako vzpetino vedel, kaj se mu obeta in se je obnašal kot gospodar tega sveta, se zagotovo ne bo nikoli izmazal iz objema svoje jadralske psihe, čeprav sam zatrjuje, da je čez jadranje naredil črto in da je zanj konec tega obdobja življenja. Se mu je kaj kolcalo, ko sva pomislila nanj? Zagotovo ne, kajti če bi se to zgodilo, bi ga spomini zasuli, padali bi po njem kot domine in naslednji dan bi najbrž bil na letališču in se delal, kot da je nekaj pozabil. In na kaj bi naletel? Kaj vse se je spremenilo v tem kratkem času, ko je odšel iz kluba? Barve ozračja so postale nerazpoznavno strupene. Zgleda, da je ujel najboljši trenutek za odhod. Zdaj bo lahko zavestno pozabil, da se je s tem čudnim športom sploh kdaj ukvarjal.
Počasi postajam kocka ledu, mali canon me sploh več ne zanima. Na povratku naredim prve posnetke šele nekje v bližini Lienza, ko zagledam na pobočju mogočne stebre za električno napeljavo. Na snežni podlagi lepo štrlijo v nebo, izstopajo celo žice obešene med dvema stebroma, ko pa bo sneg skopnel, se bodo stebri in žice skrili. Spomnim se lanskoletnega jadranja, flarm je piskal kot obseden, vedel sem, da gre za nekaj takega, bil sem trd od strahu, dokler nisem odvil od pobočja in se je alarm umiril.
Zdelo se je, da je do doma samo še skok, v nekoliko boljši vidljivosti in med snežnimi padavinami. Boštjan je ugotavljal, da bi bilo bolje, če bi se že prej prilepil na Karnijske Alpe, a ker ni bilo razgleda, je bilo tudi obžalovanje brezpredmetno. V Noetschu so bili kar dejavni. Prečiva v Julijce, Boštjan zapelje EB28 v najbolj temno dolin, rekoč: »Tu je Slovenija, tu pa naju dviganja že ne bodo z… » in vrtiva tam, kamor se sam najbrž ne bi nikoli usmeril, pa čeprav je bilo logično zaradi severnega vetra. Znova se usmeriva prek Karavank, na severno pobočje, do konca Košute, ki sploh ne dela, kot bo morala pri severnem vetru. V lepšem vremenu bi se z 2200 m najbrž že odpeljala proti Celju, tako pa sva nekje »kupila« še 300 m. V dežju, nad vzhodnimi obronki Menine, kjer sva doživela -4 m/sek, sva jih bila vesela. V Celju tega dne niso bili posebno živahni.
Boštjanovo razmišljanje na koncu je bilo povezano z letalom in z njegovimi zmožnostmi: »Z EB28 je vendarle napočil trenutek za 1000 km cilj in povratek, za trikotnik 1000 km ali pa še za kaj več, poleg tega pa ugotavljam, da je Celje veliko boljše izhodišče za lete na zahod kot Lesce,« in je še pristavil, da je bil to šele njegov četrti let z EB28.
|
Katja Medič Fotolet 8: Vikend tekma – Postojna 2010 Miha Langus - Longi
|
|
Ostale povezave
