aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Slovensko-hrvaški trikotnik 500 km
(OPENSOARING, 14. maja, besedilo in fotografije Niko Slana)

Dopoldne pokliče Korl, razloži mi, kakšno bo vreme, na koncu pa ga še zanima, če bom sestavil svoje letalo. Nisem nameraval leteti, a ga  kljub temu vprašam, če ima morda prosti sedež v svojem ASH 25. Jani, njegov jadralski partner, ni imel časa in z veseljem sem prisedel.

Pred dvanajsto vzletiva s hrbtnim vetrom. Korl pred tem glasno razmišlja, da to ni najboljše. »Če se veter ne bo unesel, bova letalo odpeljala na drugo stran letališča. S hrbtnim vetrom ASH ni prijazen. A sva se izvlekla, levo krilo je vsaj dvesto metrov lebdelo nekaj centimetrov nad asfaltom, na koncu sva le dobila toliko hitrosti, da je lahko položil zakrilca v vzgonski položaj in počasi sva se odlepila od tal. Na približno 500 m višine in kar sredi doline, ob rahlem severnem vetru, ugasne motor. Precej dolgo sva tipala za spodobnim dviganjem in ko bi skoraj že skoraj snova prižgala motor, sva končno našla, kar sva iskala.

»Kawa v svoji knjigi pravi, da je treba narediti vsaj tri zavoje brez da bi kaj popravljal. Čim popravljaš, težko ugotoviš, kje je dviganje,« mi nadrobi ščepec iz najnovejše jadralske knjige, ki jo bere. Korl je na tekočem, prebere vse novosti, predvsem pa se potrudi, da jih dobi čim prej v roke. Spomnim se zanimivega večernega radijskega pogovora z igralcem Goršičem, ki prebere po sto knjig na leto, si ogleda po sto in več gledaliških predstav in prav toliko razstav.

»A veš da sem ga pred dnevi srečal pri blagajni Kina Dvor in mi je takoj povedal, kateri film ne smem zamuditi in kateri so bolj tako, čeprav ga nisem še nikoli prej videl.« Zanimiv model je ta gledališčnik, ki mu je v lanski sezoni uspelo prebrati celo dvesto knjig. O vsem kar prebere in kar vidi, si dela zapiske.

Kam naj se odpeljeva? To vprašanje sva si postavila že na zemlji. Proti zahodu ni zgledalo kaj prida, morda do Gradca in naprej do Dunajskega Novega mesta. »Odločila se bova, ko potipava vreme,« pravi Korl. Nekako ne moreva ujeti dobrega vzgornika in še kar kroživa v bližini letališča. »Pod nama je še en spomenik nesposobnega slovenskega turizma,« pravi in pokaže na Grad Podvin.

Kaj pa hotel nad Begunjami?

»Nekdo je gradbenika, ki je imel preveč denarja, prepričal, da je nad Begunjami zgradil hotel. Moja znanka je bila arhitektinja pri opremljanju, a jo je čez čas odpustil in vse iz njene ekipe. Zamenjala jo je neka ženska, brez okusa, vse, kar je že bilo narejeno, je vrgla ven, vse, in začela na novo opremljati drago in brez okusa. Čez eno leto je odšla, ker ... Takšne so slovenske zgodbe. Na koncu so vedno ljudje,« je še dejal. In že sva vrtela nad Jezerskim in tudi tam mi je pokazal hotel, ki je že postajal znan po programu čiščenja s hujšanjem, a več kot eno tretjino hotelskih možnosti niso znali zapolniti. Ženska, ki je bila nekoč gostja v tem hotelu, se je enakega programa lotila nekje pri Vrhniki in kar uspešno deluje.  Res, na koncu so zmeraj ljudje.

»A si že kdaj letel po velikem slovenskem troktniku 500 km?« vpraša Korl, ki je bil med prvimi tremi slovenskimi jadralci, ki so prvi obleteli trikotnik, ki je bil do takrat le teorija. France Štrukelj, Ivo Šimenc in Karel Čeč.

»Bilo bi super, ker nad Belo Krajino še nisem jadral,« sem priznal svojo jadralsko podhranjenost in tudi to, da sem se te možnosti zelo razveselil. Južni del trokotnika, južno od Gorjancev je bil zame neznanka in izziv. Res sem se ga razveselil.

ASH 25 je s svojimi 700 kg letalo z značajem. Kar precej prakse moraš imeti, da ga lepo vpelješ v kroženje, a ko se spusti v let naravnost, pokaže, kaj je masa. »Kawa je za to letalo dejal, da je eno med najneugodnejšimi. Na Poljskem ali v Franciji, kamor hodi včasih letet, je vedno na voljo, nihče ga ne mara,« pravi Poljak v svoji najnovejši knjigi, in ki je doslej osvojil že toliko naslovov svetovnega prvaka, da tega sploh nima smisla naštevat.

Za Grintavcem sva se spustila proti Peci. Gora, ki je sicer radodarna z dviganji, se nama ni takoj odprla. Šele ko sva zapustila njeno vzhodno pobočje, sva splezala višje in se usmerla proti Pohorju. A se ga nisva dotaknila, preskočila sva Dravo in se po Kozjaku ozirala proti Mariboru, ki je ostajal krepko na desni. Spomnil sem se svoje davne želje, da bi prekolesaril Kozjak oziroma Kobansko, to slepo pego Slovenijo, ki jo je že pred vojno vzljubil znameniti popotnik Rudolf Badjura, brat bolj znanega filskega režiserja Metoda. Nekoč sem že skušal odpeljati delček poti, a me je hitro minilo, nekaj snega in veliko blata je bilo na poti. Ja, ko nisi pripravljen, je vsak izgovor dober. Iz zraka izgledajo pobočja na levi strani reke Drave pohlevna, sploh ni videti, da bi bile takoj nad vodo strmine in brezpotja. Od projekta je ostal samo osnutek za majico, ki ga je naredil Roman Ražman, proncljiv mlad oblikovalec, ki je nekaj časa pisal tudi za revijo Šport mladih, njegovo delo pa je tudi uvodna pasica Opensoaringa. Njegova je bila Vila Zova, grda bradavičasta dama, sicer pa zvetnica vraževernih športnikov. Kakšne zamisli vse smo ponudili učencem in športnim pedagogom, ustanovili smo celo Klub Zova, ki je bil namenjen vitezom domišljije, a odziva skorajda ni bilo. Nekega dne je prinesel svoj zadnji strip, ilustracijo mezinca roke in na njem pripet listek, kot pri utopljencih za razpoznavo, z napisom »lepo je bilo«. Poleg pa je pripisal, da bi prenesel vse, da ga zmerjajo, da nima domišljije, da ga zmeraj znova opljuvajo, da mu naredijo karkoli, a to, da ga ignorirajo, to je bilo preveč. In se je za vselej poslovil od Športa mladih: »Puško sem vrgel v koruzo, svinčnik sem obesil na klin in se do svoje strani začel obnašati ignoratsko. Seveda se mi je vila Zova maščevala! Široko se je razprla pred mano, kakor se razprejo pijanemu človeku tla pod nogami, in me hipoma vzela vase! Z zadnjimi močmi sem vam uspel pomahati v slovo,« je zapisal. No, Forum na spletni strani jadralske strani Opensoaring ni dosti boljši, a vendarle smo po klikih dojeli, da ga piloti in ljubitelji vendarle obiskujejo.

Čeprav sva se držala precej severno od Maribora, je tu in tam v računalniku zapiskalo, bilo je znamenje, da sva se dotaknila mariborske letališke zone. Moj pilot, ki sicer poklicno prevaža tovornega boeinga 747, bo že znal presoditi ali sva komu napoti. Znova sva se pogovarjala, o kom drugem kot o mariborskih letalskih kontrolorjih, ki zaradi nekega letala, ki dela šolske kroge, povsem zaprejo zračni prostor za jadralce. Korl se je strinjal, da šolsko letenje, ki ne sega v višino, ne bi smelo biti posebna ovira za kontrolorje, a njegova sklepna misel je bila jasna: »Dokler jadralna letala ne bodo imela transponderjev, bo tako. Kako pa naj kontrolor ve, kje je jadralec. Pove mu lahko eno, v resnici pa je že nekje drugje,« mi razlaga, ampak sam sem zagovarjal prepričanje, da kontrolorjem ni veliko do sodelovanja, ker so v tem pogledu močnejša stranka.  

V računalniku pred zadnjim sedežem sem našel prvo točko Hodoš, ki sva se jo morala dotakniti. Pod nama je bilo prepoznavno Ledavsko jezero, obujala sva vsak svoje spomine na kmečki turizem v Kraščah. Očitno imajo tam ljudje do svojih gostov pravi odnos, imajo dobro hrano, izvrstno vino, so prijazni, kolesarske steze vodijo v Avstrijo in po Goričkem, za zabavo sta teniški igrišči. Nikoli niso brez gostov. Vsako leto pridejo tudi dijaki športnih oddelkov z Gimnazije v Murski Soboti. »Lastnik kmečkega turizma v Kraščah se zabava z domislico, da so Avstrijci zanj južnjaki. Ta košček Slovenije je tisto znamenito oko slovenske kure, ki se zajeda v Avstrijo, njegovo posestvo leži bolj severno od okolice, ki je že Avstrija.

»Slovenija je najlepša dežela na svetu, ampak na koncu so vedno ljudje. Vesel sem, da živim v Sloveniji, še bolj pa sem vesel, da delam v tujini. V Adriji bi imel zoprnega šefa, nič mu ne bi bilo prav, na vsakem koraku bi mi dokazoval, da sem eno stopnico pod njim, danes bi mi najbrž že grozil z upokojitvijo. Na Nizozemskem je vse vendarle veliko bolj logično, urejeno, znano vnaprej, brez stihije. V našem letalskem podjetju se zaposleni med seboj pogovarjamo in to je v letalstvu, posebno med člani posadke, pomembno. Če koopilot meni, da kaj ni v redu, pove kapitanu brez bojazni, da ga bo ta gledal postrani, in bo seveda reagiral, kot se spodobi,« mi navrže nekaj drobtinic iz svojega dela.

Hodoš najdeva že od daleč. Cesta in železnica delata pred to zadnjo slovensko vasico velik lok, pri zaselku, kjer so hiše pretežno postrojene ob cesti, je lepo vidna svinjska farma in velika železniška ranžirna postaja.  Zadnjih dvajset minut leta so bila na poti izvrstna termična dviganja, kamorkoli sva se zaletela, so oblaki letalo kar srkali v svoje temne nedrje.

Za nama je prvih 150 km, obrneva na jug in rahlo na zahod, približno v smer 210 stopinj po kompasu, pomaga nama pa še veter. Cilj je Vinica, oddaljena približno 190 km. Najina pot teče delno prek hrvaškega ozemlja. Ugibava, kateri kraji so pod- in pred nama. Krapina, Karlovac, še prej sva videla obrise Zagreba, malo naprej slutiva Ogulin in značilno Štrukljevo špičko, skoraj tam nekje na obzorju, tako da dolgo nisva prepričana, da je prava. Na desni občudujeva gričevnat svet Bizeljskega, z lahkoto prepoznava našo JEK, malo naprej tudi vojaško letališče Cerklje. Na stezi se šopiri velik bel križ, znamenje, da je steza zaprta, a poleg je lepa travnata steza. »Dobro znamenje, vojaki so zaprli vrata in se z avtobusom odpeljali v Ljubljano,« pravi Korl in pohvali lepo urejeno letališče, ki včasih sameva in daje možnost jadralcem, da ga preletijo. Morda je v bližini Štefko s svojo novo dimono? Korl od nekod potegne majhen foto in fotografira. Kasneje mi razloži, da je našel spodaj vinograd družinske prijateljice, ki so ga med tem že prodali. Lepo je prijatelje presenetiti z nenavadno fotografijo iz zraka.

»Gorjance bova presekala v smeri oblakov pred nama, upam, da bodo prijeli,« pravi in se kar po občutku podava prek mogočnega zelenila. Navigacijske točke Vinica ni v letalovem računalniku, Korl pa je prepričan, da je ne bo težko najti. Sv. Gera je ostala za nama, v daljavi se že zasvetijo vijuge reke Kolpe. Nekam svetlo se mi zdi spodaj, svetleje kot doslej in bolj prijazno. Da ni to samo iluzija? Pred nama je Metlika. Skušam razvozlati uganko s položajem športnega letališča, a bolj ugibam, saj bi lahko bila to dva travnika, približno enake velikosti. Na koncu sva se odločila, da vidiva hangar. Korl mi skuša pokazati zgodovinsko letalo DC 3, spomenik partizanskemu letališču. Nekajkrat sem sledil opisu položaja, skušal mi ga je pokazati s krilom, a brez uspeha. Dobro je maskiran. Ko stojiš ob njem, tam spodaj, ne moreš verjeti, da maskirne barve v resnici kaj pomenijo, denimo, za napadalce iz zraka. Požrem cmok v grlu in upam, da bom opazil vsaj tisti most pri Vinici. In znova sem zijal v vodne pregrade ... Na koncu sem, z nosom na kabini, sledil cesti in našel pravi most, v Vinici. Še naprej sva letela v isti smeri, do naslednjega lepega in tudi živahnega oblaka. Lepo sva videla mejni prehod s Hrvaško.

Pod oblakom obrneva proti Lescam. Zastaviva si vprašanje ali se držati najkrajše poti prek Celja in naprej po hribih, ali pa jadrati čim bolj na zahod, povohati še Primorsko in se prek Bovca prilepiti na podaljške Karavank. Korl si je zaželel, da bi ugledala morje, torej sva se odločila za zahodno različico. Kmalu sva bila nad kočevskimi gozdovi, dolgo ni bilo pravega dviganja. Spustila sva se že dokaj nizko, končno pa sva le naletela na »norca«, ki naju je potegnil na varno višno. Zdi se mi, da sva od tam pa do Borovnice samo uživala v lepem razgledu in tudi morja sva se nagledala. Moral bi imeti boljši fotoaparat, saj so bili pogledi na sotesko Iške nekaj nepozabnega, pa tudi strma pobočja idrijske divjine, ki so se že deloma kopala v senci zahodnega sonca, so bila nepopisno lepa. Če bi nekomu dejal, da je to džungla na Tajskem, bi najbrž verjel. Sledila sva smeri prek Idrije in se čudila, kje vse živijo ljudje. Idrija, Bača-Podbrdo, to je za jadralce zagotovo najbolj negostoljuben svet. Našla sva tudi kmečki turizem Fortuna, ki ga obiščeva vsaj dvakrat na leto.

Na zahodu so se oblaki vse bolj gostili, obzorje se je stemnilo, ko sva se dotaknila zračnega prostora nad Bohinjskim jezerom. Vedela sva, da do Tromeje ne bova segla, obrnila sva se v Mojstrani, oba vesela, da sva opravila lep let v trikotniku FAI, dolg 501 km, kakršnih v sezoni ni veliko. Sam sem ga določil kot enega izmed dveh letov, ki jih je treba opraviti z učiteljem, da bi zadostil novim pogojem za vpis učiteljske licence v letalsko dovoljenje. Prvega sem pred dnevi opravil s Pristavcem. A o njem kaj več v prihodnje, še posebno, če bo vreme tako kislo, kot je bilo maja.

P.S.
Gregor Petrovič: »To, kar sta razmišljala s Čečem, da majo kontrolorji v MB prav, ne bo povsem držalo. Kontrolorji v MB niso izšolani za vektorsko razdvajanje letal, ker nimajo primarnega radarja in vse poteka proceduralno. Radarska sliko uporabljajo samo za info, razdvajanje morajo delat proceduralno, tako da nam transponderji v jadralnih letalih ne bi čisto nič pomagali. To je stara zgodba. Za vstop v MB CTR transponder ni obvezen, ampak samo priporočljiv …http://www.sloveniacontrol.si/informacije/vfr-bilten

Tule je VFR bilten v katerem lepo vse piše, tudi večina tega, kar je v predpisih, ki jih na novo zahtevajo za izpit. Če hoče imeti Javna agencija za letalski promet varnost, naj vsako zimo priredi predavanja in pove vse, kar piše v tem biltenu.

Zadeva s transponderji v CTR MB je že večna in kontrolorji sami so priznali, da ne bi bilo nič drugače, če bi jih imeli v vsakem jadralnem letalu. To je bistvo problema. Kontrolorji pogosto nastopajo s pozicije moči (beri policaja). Je, kakor je, ker ne razumejo najbolj svoje vloge, vsaj kontrolorji v MB. Treba pa je povedat, da se vendarle popravljajo, ampak še vedno imajo v hiši paniko, ko kakšen Swiss leti šolske kroge. Sedaj vsaj Mariborčani lahko letijo, včasih pa niso smeli in še nas na Ptuju so hoteli držati na tleh. Če nisi non stop v tem problemu, težko razumeš. OK, naj še kontrolorji napišejo svoj pogled na problem. Najhuje je, ko kakšen Avstrijec s cessno 152 najavi IFR prihod, pa hočejo celo SV Slovenijo prizemljiti.