|
Zimsko letenje na vetru
Kljub temu, da zunaj diši po zimi, še ne pomeni, da je jadralske sezone konec. Vse leto po malem spremljam, če se kje kaže kakšna severna situacija. Zadnja leta so sicer bolj redke, a so čudovita priložnost za dolge lete, saj lahko izkoristimo jadralni dan v celoti, od jutra do večera. Tako je za 25. in 26. 11. 2013 kazalo, da bo zapihal neobičajno močan severni veter, ki bo imel skoraj idealno smer 010 stopinj. Na 1500 m smo pričakovali blizu 100 km/h vetra. Kratek posvet z Andrejem Kolarjem, ki je tudi velik navdušenec teh situacij, je pokazal, da obema zaradi obveznosti ponedeljek ne ustreza, strinjala pa sva se, da je vredno poskusiti v torek. V pol ure sva imela organizirano ekipo, tudi vlečnega pilota. Hiter pregled hangarja je pokazal, da je DG-500 povsem zadaj, za nameček pa še pospravljen v prikolici, tako da se je Andrej z lahkim srcem odločil za blanika. Kljub temu so jutranje priprave trajale precej časa, saj je bil moj std. cirrus že pripravljen na zimsko spanje in je bilo potrebno precej dela, da je bil spet v letečem stanju. Nisem hotel preveč hiteti, saj se mi pozna, da v zadnjem času nisem veliko letel in v takšnih razmerah hitro narediš kakšno nepotrebno napako. Zaradi močnih sunkov vetra smo se prestavili na prag steze 32. Za razliko od nekaterih drugih letališč, kjer je vstop na severna pobočja zelo preprost, so Lesce pravo nasprotje. Zagotovo je to eno bolj zahtevnih letališč. Nahajajo se namreč v zavetrju Karavank, kar pomeni zelo močno turbulenco, močne rotorje in sunke vetra. Zelo svež spomin imam na dogodek pred nekaj leti, ko je v podobnih razmerah veter polomil nekaj letal. Vleka je bila po pričakovanju čisti rodeo. Nekajkrat sem bil pripravljen na odklop, ker nisem bil povsem prepričan, če imam vse pod kontrolo. Andi, vlečni pilot, je kasneje dejal, da v hujši turbulenci še ni letel, čeprav ima že veliko izkušenj. Kakorkoli že, vleka je najbolj zahteven del leta, ko odpneš, je precej lažje. Z višine 400 m sem v rotorju hitro pridobival višino. Prepričan sem, da je bilo zraven boljše dviganje, ampak v takem vremenu in nizko ni pametno iskati drugih dviganj, ker če ga ne najdeš hitro, si lahko prav kmalu na tleh. Ko sem se na 1700 m n. m. končno prestavil, je bilo dviganje res neverjetno, 7,5 m/s po integratorju. Žal sem ob vstopu v letalo očitno iztaknil kakšen kabel, ker mi na radiopostaji ni delala oddaja (ob pripravi mi je delovala), kar je pomenilo, da ne morem v kontrolirani zračni prostor in da pri nas lahko pozabim na vstop na valove. To je pomenilo, da sem spet moral skozi rotorje. Hitro sem doživel še drugo plat medalje. Naletel sem na strašansko spuščanje, kjer sem v nekaj minutah izgubil 1000 m višine, vmes pa je šlo navzdol čez 12 m/s po integratorju ... Ob Mežakli se je umirilo in na privetrni strani hriba so bila spet močna dviganja. Računal sem, da bom v letu naravnost pridobil višino za napredovanje. Potem pa nov šok. Nad Mojstrano, na privetrni strani hriba, ni bilo dviganja oz. je bilo vse strgano in precej neuporabno. Verjetno je bil nad dolino rotor, ki je zadušil pobočnik. Moral sem se vrniti, da sem pridobil višino.
Nadaljevanje leta je bilo manj stresno, saj sem se prebil na privetrno stran hribov, kjer ni bilo take turbulence. V smeri proti zahodu nisem bil posebno hiter, saj sem se držal visoko. Razlogov je več. Karnijske Alpe so precej razbrazdane in ni lepih dolgih grebenov, da bi se lepo vozil po vetru, zato nisem upal pasti prenizko. Ker je kontrolirani zračni prostor tu precej višje kot pri nas, sem se nekajkrat ustavil ter pridobil višino, ker sem želel priti na val, a mi žal ni uspelo. In nenazadnje, letet sem šel po nočni, zato nisem bil najbolj športno razpoložen. V bližini Silliana sem se obrnil, saj sem imel občutek, da veter pojenjuje. Nazaj grede se je hitrost končno nekoliko dvignila, še vedno pa ni bila nič posebnega. Z bolj agresivnim letenjem bi se dalo iztisniti več. Letenje je bilo pravi užitek. Letel sem pod oblaki, ki so označevali dviganje, na njihovem robu. To je pomenilo, da sem lahko letel nad grebeni in nisem izgubljal časa. Na Uršlji gori me je vabilo Pohorje, ki je izgledalo odlično. Nebo je bilo popolnoma pokrito s srednjo oblačnostjo, vendar je bil nekoliko nižje še en rob oblakov, ki je nakazoval, da bodo dviganja. Žal pa je dan v tem letnem času precej kratek, in do sončnega zahoda je ostala dobra ura. Če bi šlo vse, kot sem predvidel, bi šlo brez problema, vendar, če razmere ne bi bile tako dobre, bi tvegal, da me ujame noč. Odločil sem se, da grem nazaj. Karavanke so bile spet odlične in napredoval sem bistveno hitreje kot sem pričakoval. Počasi pa je mraz postajal neznosen. Ves dan sem bil na temperaturah med -16 in -23 stopinj, v povprečju okoli -20. Mraz je oslabil akumulatorja, zato nisem mogel uporabljati grelcev za noge. Odločil sem se, da kateto podaljšam toliko, da bo prelet dolg 500 km, nato pa grem proti domu. Ostalo bo še približno tričetrt ure svetlobe. Konec zabave, treba je bilo nazaj na zavetrno stran, med rotorje. Letel sem počasi, a mi je vseeno nekajkrat zaradi turbulence hitrost narasla na blizu 200 km/h. Z glavo nisem naredil večje škode na pleksiju :-) Zelo zahteven je tudi pristanek, saj je ozračje izredno razmetano, v šolskem krogu pa lahko naletiš na močna dviganja ali spuščanja, kar zelo oteži pristajanje. Potrebno je imeti tudi rezervo hitrosti. Na tleh je močan bočni veter obrnil letalo v veter in zavil sem s steze, ne da bi to želel. Bil je res odličen dan. Nismo ga izkoristili v celoti, smo pa vseeno uspeli opraviti solidne prelete, sploh za ta letni čas. Andrej je z blanikom opravil čez 200 km. Leteli so tudi v Mariboru. Severne situacije imajo res ogromen potencial, škoda le, da niso prav pogoste. Leti tega dne:
|
Fotolet 17: Zimsko letenje na vetru Fotolet 15: Slovensko-hrvaški trikotnik 500 km Fotolet 14: FAI 500 km - iz Postojne
|
|
Ostale povezave
