|  
  aerokurier Online Contest
 OLC-I | Skupno OLC-I
 OLC-SI  
          | Skupno OLC-SI
                 
 
                 
                 
 
 
 
 
  Ostale povezave
 |  Moje jadralno šolanje
 (OPENSOARING, 8. oktobra,  Marko Krajnc, Aeroklub Ptuj)
  Z leve proti desni, jaz,  prijatelj iz gimnazije ter najin profesor fizike
 Pred božičem imamo na  ptujski gimnaziji navadno projektni teden z zanimivimi predavanji in  delavnicami. V šolskem letu 2006/2007 smo se ukvarjali z naravoslovjem, zato so  takratni drugi letniki (zdaj četrti) priredili predavanje o astronomiji. Po  predavanju smo imeli tekmovanje iz znanja, ki smo si ga pridobili tisto uro. Na  srečo je večina že mislila na novoletno rajanje in najbrž sem se zato uvrstil  med prve tri, nagradili pa so nas s panoramskim letom. Ker je bil december, smo  čakali vse do maja, da smo lahko šli med poukom letet.  NagradaDo letališča Moškanjci nas  je peljal Janez Bezjak, profesor fizike. Pred hangarjem nas je čakala cessna  172, S5-DAF.  Med tem ko je profesor  letalo pregledal, smo si ga mi ogledali. Nihče od nas še ni letel in zato smo  bili precej vznemirjeni. Ko smo bili pripravljeni, smo po radiu zaprosili za  dovoljenje za vožnjo do steze "11".   Začeli smo pospeševati in se po približno 500 metrih "odlepili".  Zavili smo proti Dravskemu jezeru in Tržcu, kjer se je prav takrat nekdo  pošalil z domačini in jim v žitno njivo vrisal njihov krog  "vesoljcev". Obrnili smo se proti Ptuju. Nekje med Tržcem in Ptujem  nam je pilot predstavil, kaj se zgodi, če krmilo porineš naprej. Bilo je  smešno, saj je imel prijatelj odprto plastenko vode, tako da se mu je razlila  po glavi. Ogledali smo si še nekaj znamenitosti Ptuja ter zavili proti letališču.  Po pristanku smo se vrnili na gimnazijo, od navdušenja pa smo se že med potjo  pozanimali, koliko stane šolanje za motornega pilota. Priporočil nam je, da začnemo  z jadralnim letenjem, saj je bolj primerno za naše denarnice. V enem tednu sem  se vrnil na letališče in oddal prijavnico.
  
 Začetek učenja
 Po približno dveh mesecih me je poklical upravnik letalske šole. Na  sestanku sem spoznal še dva kandidata za jadralno šolanje, ki sta bila stara  približno toliko kot jaz. Spoznal sem tudi nekaj učiteljev, na moje presenečenje  je bil profesor fizike tudi učitelj jadralnega letenja. V hangarju smo imeli  prvo uro teorije, govorili smo o gradnji letal. Spoznali smo našega blanika,  S5-7102 ali po domače "02" .Naslednji dan smo imeli prve spoznavne  lete, ki pa zaradi močnega vetra niso bili preveč primerni. V zapregi sem se počutil  kot na vlaku smrti, saj je veter premetaval letalo, vendar je bilo zabavno. Z učiteljem  sva se odpela na višino 400 m.  Profesor me je v živo seznanil z inštrumenti, meni pa je pogled silil nad  Moškanjce, kjer sem zagledal izrezljano živo mejo z napisom LJPT. Po pristanku  smo letalo umili in pospravili pod streho. Sledila je še ura teorija. Naslednji  dan se je vreme izboljšalo in vsi smo opravili še en let. V zapregi je bilo  tokrat prijetnejše. Z drugim učiteljem - dva sta bila za letenje, več pa za  teorijo ,- sva se odpela v jadralni zoni. Pokazal mi je leve in desne zavoje,  kako sta palica in noga v sorazmerju, kakšen nagib je primeren, opozoril pa me  je, naj pazim na hitrost. Na višini 250 m sem sam pospešil od 80 do 90 km/h. Imel sem nenavaden  občutek, saj nisem imel občutka s palico, še posebno, ker sem levičar. Palico  sem porinil naprej kot v filmu. Letalo je hitro pospešilo na 110 km/h, za hrbtom sem  slišal smeh, a je prišla streznitev z razlago, da ne bom letel akrobatskega  lovca, ampak mirno jadralno letalo. Učitelj je prevzel krmila in lepo pristal.  Sledili so še trije leti, vadili pa smo zavoje.   Zdelo se mi je, da je bil ta preskok v učenju zelo hiter, počutil pa sem  se dobro. Isto popoldne smo nadaljevali s šolskimi leti.
 
 Deveti dan
 Kmalu sta začela učitelja  naše letenje ocenjevati: ali sem v zapregi uporabil premalo smernega krmila,  drugič nitka ni bila v sredini, nato ni bila dobra oblika šolskega kroga, tudi  pristajanje na točko se ni zmeraj posrečilo … Bil sem »zafrustriran«, vendar pa  sem  pod vodstvom  učiteljev in lastnega truda  "spoliral" vse napake. Deveti dan in po 38. letu z učiteljem sem se  soočil z vprašanjem: »Boš lahko let opravil sam?« Z velikim navdušenjem in  samozavestno sem odgovoril pritrdilno. Razlika je bila že na vzletu. Letalo se  je prej odlepilo od tal, let v zapregi pa je bil bolj razgiban. Na srečo je bilo  tisti dan mirno in sem lahko užival. Naredil sem en levi in en desni zavoj in  javil vstop v šolski krog. Trimer je bil nastavljen tako, da je držal hitrost 90 km/h, tako je bilo še  dela manj. Pristanek je bil mehak in nekoliko naprej od T-ja. Samostojno sta  poletela še moja kolega, a bila sta malo bolj na trnih, mogoče zato, ker sta  vedela, da bosta prvič letala sama. Na naše zadovoljstvo sta oba pristala  varno. Blanika in citabrio smo odpeljali pred hangar, sledilo je slikanje in  tradicionalne brce. Naslednjih 21 samostojnih letov sem opravil hitro, od značilnih  šolskih krogov smo še enkrat imeli vajo iz pretrga vrvi med zaprego ter prevlečen  let. Zadnji dan šolanja smo se učenci zahvalili učiteljema, upravniku šole  ter motornim pilotom, ki so nas vlekli.
 
 Prvo jadranjeTako je bilo konec osnovnega  šolanja, sledilo je prvo jadranje. Bil je vetroven dan, pihal je veter s  približno 10 m/s iz južne smeri, zato sem se že na tleh veselil razgibanega  leta v zapregi. Z učiteljem sva odpela na 1000 m, kar je bila za mene  takrat najvišja višina. Dviganje je bilo precej ozko, zato je učitelj povečal  nagib, na kar nisem bil navajen. Let je bil dolg 25 minut, saj se je dan že  bližal koncu. Na splošno je bilo zanimivo, saj sem si lahko ogledal okolico.  Tisto leto sem imel še tri lete z različnimi učitelji, vsak me je naučil nekaj  novega, od centriranja in orientacije v okolju do …
 
 Septembra imamo na letališču  Poli maraton, kolesarsko prireditev, ki ga organizira Perutnina Ptuj. S tem  dogodkom sem spoznal, da v klubu niso samo ugodnosti, ampak tudi dolžnosti.  Imeli smo več dni dela, od nošnje klopi v jadralni hangar, do vzdrževanja reda  med avti.  Bit redar niti ne bi bilo tako  hudo, če ne bi deževalo. Na srečo mi ni bilo treba hoditi po blatu. Aeroklub in  Perutnina Ptuj sta lepo poskrbela za nas s toplim obrokom. Jadralne sezone je  bilo konec, šola pa se je ponovno začela.
 Po novem letu 2008 sem znova  letel februarja. Bil sem presenečen, da še zmeraj znam leteti, čeprav z  manjšimi napakami. Ker so šolsko leto razdelili na tri semestre, ni bilo veliko  časa za letenje, ob vikendih pa je bilo pretežno slabo vreme ali pa ni bilo  jadralnih učiteljev. To je bila moja napaka za slabo organizacijo. Ko je bilo  šolsko leto mimo, sem bil že naslednji dan zjutraj na letališču. Na srečo je  bil tam tudi eden od mlajših učiteljev, ki si je zame vzel čas. Kmalu sem znova  letel samostojno in sledilo je moje prvo samostojno jadranje.  
 Trimanje in brceOd tega nisem pričakoval  veliko, misleč, da bom hitro na tleh, da se bom s težavo obdržal v dviganjih.  Vendar mi je uspelo ostati v zraku kar 56 minut. Bil sem ponosen. Naslednji dan  je bil spet lep dan za jadranje. Tokrat sem jadral uro in 58 minut. Let me je  utrudil. Vzrok je bil v težki palici, ker letala nisem uravnotežil ali kot  pravimo »natrimal«. Spet so sledile brce, tokrat za A značko. Poleg letenja sem  se naučil še kaj drugega, denimo, kositi s kosilnico. Ker živim v bloku, je  bilo tudi to zame nekaj novega. Tu in tam sem pometal ali pomil kakšen kozarec,  veliko dela pa ni, saj je vse lepo urejeno.
 
 Po približno mesecu in pol  sem opravil trideset ur samostojnega letenja. Zato sem iz blanika presedlal na  šolsko letalo Vuk T. Opozarjali so me na občutljivost višinskega krmila, a sem  se tega zavedel šele v zapregi. Ko pa sem odpel, se je začel užitek. Termike  sicer več ni bilo več, a "Papa Sierra" ni in ni hotel dol. Proti  blaniku je bil bolj udoben, za letenje sem rabil manjše gibe, iz kabine je  lepši pogled in še marsikaj. Počutil sem se, kot da bi mesarjevo sekiro  zamenjal za kirurgov skalpel. Z Vukom sem letel še približno pet ur in s tem  zaokrožil letošnja jadranja.
 Preleti – nova kakovost  letenjaNa letališču ni zanimivo  samo letenje. Zmeraj se dogaja kaj zanimivega, včasih je treba kaj narediti, včasih  skačejo padalci, drugič spet letimo kam z motornimi letali ali pa se zgodi kaj  nenavadnega. Letos sta prileteli dve motorni padali iz Nemčije, ki sta  spremljali jato redkih ptic v Italijo. Tako sem končal osnovno šolanje, zdaj pa  čakam na začetek nove sezone, da se podam na svoj prvi prelet.
 
 
 
    na vrh strani
 |  Doživetja 2015
 Doživetja 2014 Doživetja 2013 Doživetja 2012 Doživetja 2011 Doživetja 2010
                       
 Fotolet 6: Vetrovno jutro, 13. oktobra 2009 Starodobniki na 15. Hahnweide 2009 Fotolet 5: Jutranja avantura  Sunseeker – sledi soncu Gregor Kavčič Srečanje starodobnikov
 Pogled na trikotnik 750 km Ob prijetnem še razmislek - o streli Matevž  StanovnikLjubljanski phoebus je dobil brata
 Marko KranjcMoje jadralno šolanje
 Fotolet 4: Valovi nad Koroško Robert  HriberšekPočitnice na subotiškem letališču Bikovo
 Fotolet 3: 8. tekmovalni dan DP Fotolet 2: Od plazenja po pobočjih do kraljevske višine   Fotolet 1: Čredno - v ravnino Leteči gverilci O Tiger Mothu in pristanku v hrib Ivo Kodrič in  Vine ŽakeljPrijazni lekciji letenja in zgodovine
 Matija KodričValovi nad Primorsko
 
 
 | 
   |