Opensoaring.com

aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Moje jadralno šolanje
(OPENSOARING, 8. oktobra, Marko Krajnc, Aeroklub Ptuj)

Z leve proti desni, jaz, prijatelj iz gimnazije ter najin profesor fizike

Pred božičem imamo na ptujski gimnaziji navadno projektni teden z zanimivimi predavanji in delavnicami. V šolskem letu 2006/2007 smo se ukvarjali z naravoslovjem, zato so takratni drugi letniki (zdaj četrti) priredili predavanje o astronomiji. Po predavanju smo imeli tekmovanje iz znanja, ki smo si ga pridobili tisto uro. Na srečo je večina že mislila na novoletno rajanje in najbrž sem se zato uvrstil med prve tri, nagradili pa so nas s panoramskim letom. Ker je bil december, smo čakali vse do maja, da smo lahko šli med poukom letet.

Nagrada
Do letališča Moškanjci nas je peljal Janez Bezjak, profesor fizike. Pred hangarjem nas je čakala cessna 172, S5-DAF. Med tem ko je profesor letalo pregledal, smo si ga mi ogledali. Nihče od nas še ni letel in zato smo bili precej vznemirjeni. Ko smo bili pripravljeni, smo po radiu zaprosili za dovoljenje za vožnjo do steze "11". Začeli smo pospeševati in se po približno 500 metrih "odlepili". Zavili smo proti Dravskemu jezeru in Tržcu, kjer se je prav takrat nekdo pošalil z domačini in jim v žitno njivo vrisal njihov krog "vesoljcev". Obrnili smo se proti Ptuju. Nekje med Tržcem in Ptujem nam je pilot predstavil, kaj se zgodi, če krmilo porineš naprej. Bilo je smešno, saj je imel prijatelj odprto plastenko vode, tako da se mu je razlila po glavi. Ogledali smo si še nekaj znamenitosti Ptuja ter zavili proti letališču. Po pristanku smo se vrnili na gimnazijo, od navdušenja pa smo se že med potjo pozanimali, koliko stane šolanje za motornega pilota. Priporočil nam je, da začnemo z jadralnim letenjem, saj je bolj primerno za naše denarnice. V enem tednu sem se vrnil na letališče in oddal prijavnico.

Začetek učenja
Po približno dveh mesecih me je poklical upravnik letalske šole. Na sestanku sem spoznal še dva kandidata za jadralno šolanje, ki sta bila stara približno toliko kot jaz. Spoznal sem tudi nekaj učiteljev, na moje presenečenje je bil profesor fizike tudi učitelj jadralnega letenja. V hangarju smo imeli prvo uro teorije, govorili smo o gradnji letal. Spoznali smo našega blanika, S5-7102 ali po domače "02" .Naslednji dan smo imeli prve spoznavne lete, ki pa zaradi močnega vetra niso bili preveč primerni. V zapregi sem se počutil kot na vlaku smrti, saj je veter premetaval letalo, vendar je bilo zabavno. Z učiteljem sva se odpela na višino 400 m. Profesor me je v živo seznanil z inštrumenti, meni pa je pogled silil nad Moškanjce, kjer sem zagledal izrezljano živo mejo z napisom LJPT. Po pristanku smo letalo umili in pospravili pod streho. Sledila je še ura teorija. Naslednji dan se je vreme izboljšalo in vsi smo opravili še en let. V zapregi je bilo tokrat prijetnejše. Z drugim učiteljem - dva sta bila za letenje, več pa za teorijo ,- sva se odpela v jadralni zoni. Pokazal mi je leve in desne zavoje, kako sta palica in noga v sorazmerju, kakšen nagib je primeren, opozoril pa me je, naj pazim na hitrost. Na višini 250 m sem sam pospešil od 80 do 90 km/h. Imel sem nenavaden občutek, saj nisem imel občutka s palico, še posebno, ker sem levičar. Palico sem porinil naprej kot v filmu. Letalo je hitro pospešilo na 110 km/h, za hrbtom sem slišal smeh, a je prišla streznitev z razlago, da ne bom letel akrobatskega lovca, ampak mirno jadralno letalo. Učitelj je prevzel krmila in lepo pristal. Sledili so še trije leti, vadili pa smo zavoje. Zdelo se mi je, da je bil ta preskok v učenju zelo hiter, počutil pa sem se dobro. Isto popoldne smo nadaljevali s šolskimi leti.

Deveti dan
Kmalu sta začela učitelja naše letenje ocenjevati: ali sem v zapregi uporabil premalo smernega krmila, drugič nitka ni bila v sredini, nato ni bila dobra oblika šolskega kroga, tudi pristajanje na točko se ni zmeraj posrečilo … Bil sem »zafrustriran«, vendar pa sem pod vodstvom učiteljev in lastnega truda "spoliral" vse napake. Deveti dan in po 38. letu z učiteljem sem se soočil z vprašanjem: »Boš lahko let opravil sam?« Z velikim navdušenjem in samozavestno sem odgovoril pritrdilno. Razlika je bila že na vzletu. Letalo se je prej odlepilo od tal, let v zapregi pa je bil bolj razgiban. Na srečo je bilo tisti dan mirno in sem lahko užival. Naredil sem en levi in en desni zavoj in javil vstop v šolski krog. Trimer je bil nastavljen tako, da je držal hitrost 90 km/h, tako je bilo še dela manj. Pristanek je bil mehak in nekoliko naprej od T-ja. Samostojno sta poletela še moja kolega, a bila sta malo bolj na trnih, mogoče zato, ker sta vedela, da bosta prvič letala sama. Na naše zadovoljstvo sta oba pristala varno. Blanika in citabrio smo odpeljali pred hangar, sledilo je slikanje in tradicionalne brce. Naslednjih 21 samostojnih letov sem opravil hitro, od značilnih šolskih krogov smo še enkrat imeli vajo iz pretrga vrvi med zaprego ter prevlečen let. Zadnji dan šolanja smo se učenci zahvalili učiteljema, upravniku šole ter motornim pilotom, ki so nas vlekli.

Prvo jadranje
Tako je bilo konec osnovnega šolanja, sledilo je prvo jadranje. Bil je vetroven dan, pihal je veter s približno 10 m/s iz južne smeri, zato sem se že na tleh veselil razgibanega leta v zapregi. Z učiteljem sva odpela na 1000 m, kar je bila za mene takrat najvišja višina. Dviganje je bilo precej ozko, zato je učitelj povečal nagib, na kar nisem bil navajen. Let je bil dolg 25 minut, saj se je dan že bližal koncu. Na splošno je bilo zanimivo, saj sem si lahko ogledal okolico. Tisto leto sem imel še tri lete z različnimi učitelji, vsak me je naučil nekaj novega, od centriranja in orientacije v okolju do …

Septembra imamo na letališču Poli maraton, kolesarsko prireditev, ki ga organizira Perutnina Ptuj. S tem dogodkom sem spoznal, da v klubu niso samo ugodnosti, ampak tudi dolžnosti. Imeli smo več dni dela, od nošnje klopi v jadralni hangar, do vzdrževanja reda med avti. Bit redar niti ne bi bilo tako hudo, če ne bi deževalo. Na srečo mi ni bilo treba hoditi po blatu. Aeroklub in Perutnina Ptuj sta lepo poskrbela za nas s toplim obrokom. Jadralne sezone je bilo konec, šola pa se je ponovno začela.

Po novem letu 2008 sem znova letel februarja. Bil sem presenečen, da še zmeraj znam leteti, čeprav z manjšimi napakami. Ker so šolsko leto razdelili na tri semestre, ni bilo veliko časa za letenje, ob vikendih pa je bilo pretežno slabo vreme ali pa ni bilo jadralnih učiteljev. To je bila moja napaka za slabo organizacijo. Ko je bilo šolsko leto mimo, sem bil že naslednji dan zjutraj na letališču. Na srečo je bil tam tudi eden od mlajših učiteljev, ki si je zame vzel čas. Kmalu sem znova letel samostojno in sledilo je moje prvo samostojno jadranje.

Trimanje in brce
Od tega nisem pričakoval veliko, misleč, da bom hitro na tleh, da se bom s težavo obdržal v dviganjih. Vendar mi je uspelo ostati v zraku kar 56 minut. Bil sem ponosen. Naslednji dan je bil spet lep dan za jadranje. Tokrat sem jadral uro in 58 minut. Let me je utrudil. Vzrok je bil v težki palici, ker letala nisem uravnotežil ali kot pravimo »natrimal«. Spet so sledile brce, tokrat za A značko. Poleg letenja sem se naučil še kaj drugega, denimo, kositi s kosilnico. Ker živim v bloku, je bilo tudi to zame nekaj novega. Tu in tam sem pometal ali pomil kakšen kozarec, veliko dela pa ni, saj je vse lepo urejeno.

Po približno mesecu in pol sem opravil trideset ur samostojnega letenja. Zato sem iz blanika presedlal na šolsko letalo Vuk T. Opozarjali so me na občutljivost višinskega krmila, a sem se tega zavedel šele v zapregi. Ko pa sem odpel, se je začel užitek. Termike sicer več ni bilo več, a "Papa Sierra" ni in ni hotel dol. Proti blaniku je bil bolj udoben, za letenje sem rabil manjše gibe, iz kabine je lepši pogled in še marsikaj. Počutil sem se, kot da bi mesarjevo sekiro zamenjal za kirurgov skalpel. Z Vukom sem letel še približno pet ur in s tem zaokrožil letošnja jadranja.

Preleti – nova kakovost letenja
Na letališču ni zanimivo samo letenje. Zmeraj se dogaja kaj zanimivega, včasih je treba kaj narediti, včasih skačejo padalci, drugič spet letimo kam z motornimi letali ali pa se zgodi kaj nenavadnega. Letos sta prileteli dve motorni padali iz Nemčije, ki sta spremljali jato redkih ptic v Italijo. Tako sem končal osnovno šolanje, zdaj pa čakam na začetek nove sezone, da se podam na svoj prvi prelet.