aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Pogled na trikotnik 750 km
(OPENSOARING, 28. aprila, N. Slana)

Jadralno letenje je lahko ljubiteljski ali tekmovalni šport. Med obema je letenje za dosežke. Jadralci se z njimi predstavljajo na spletu in se primerjajo, spet drugi se potegujejo za mednarodna priznanja, nekateri pa so se odpovedali dokazovanju. Letijo za svojo zabavo. Igor Kolarič in Karel Čeč sta nedavno (14. april)  opravila nekaj manj kot 750 km dolg let z dvosedežnim ASH, a leta nista predstavila spletu. V prvem delu poti od Lesc proti Švici je istega dne letel tudi Miha Thaler. Jadralca v ASH sta za svoj trikotnik porabila kakšno minuto manj kot sedem ur, Miha pa je letel več kot devet ur. O tem smo se pogovarjali s Karlom Čečem.

Karel Čeč

V ASH se posadke menjavate. Kako si se počutil z Igorjem?
»Igor je super jadralec, predvsem pa ga nič ne iztiri. Najbrž se zelo dobro zaveda pregovora, ki drži predvsem za letalstvo - bolj kot negativno razmišljaš, bolj se položaj zapleta. Odločitve sprejema zelo umirjeno. Za tenis pravijo, da se dogaja v glavi, ampak tudi pri jadralnem letenju ni nič drugače.«

Ima posadka dveh jadralcev prednost?
»Seveda. Največkrat nekdo od posadke dviga razpoloženje in spodbuja tudi drugega k pozitivnemu razmišljanju in narobe. Pravijo pa tudi, da ko gre zelo slabo, je v dvosedu prav tako zelo tiho. Tega dne nisva imela slabih trenutkov.«

Miha Thaler je najbrž poletel že precej pred vama?
»Miha je bil v zraku približno štirideset minut  pred nama. Dogovorili smo se, da gremo do Zerneza. Medtem ko se je Miha dvignil pod oblakom nad Žirovnico in nadaljeval po svoji klasični poti na Kurji vrh in naprej, pa je bil štart za  naju precej nenavaden. Iz Dobrče sva se podala na Pokljuko, od tam pa južno od Triglava in prek Višarij v Dolomite. Z Igorjem sva vzela dogovor o skupnem cilju zares in zvečer sva Thalerju povedala, kaj pomeni dogovor, seveda v šali. Na koncu Dolomitov sva zavila levo proti Bolzanu. Pred tem je Igor nekoliko nenamerno zavil še nekoliko bolj levo, tako sva doživela še nekaj novih pogledov.«

Kako sta imela urejeno navigacijo?
»S seboj sem imel dlančnik s Cikovim program SeeYou mobile. Ta nama je zelo pomagal. V Karnijskih Alpah ni letališča, navadno se nad tem terenom ne počutim prav dobro. Na Cikovi karti pa sva vendarle našla letališče, ki je zame pomenilo več sproščenosti. Saj ni nič novega, da do Merana ni terenov za pristanke, same trte. Zato pa je proti jugu letališče Bolzano. Peljala sva se po južni strani doline, ki gre od Merana do Zerneza. Na polovici poti od Merana do Zerneza si že v doletu do Samedana, ki je predmestje St. Moritza. Vidljivost je bila izvrstna, videla sva še daleč naprej v Alpe. Miha je bil ves čas približno 50 km pred nama, od njega sva dobivala podatke, njega pa je zanimalo, kakšno vreme imava midva. Letel je izvrstno, ves čas naju je zalagal z dobrimi podatki. Miha se je v Švici odločil za bolj južno pot, njegov cilj pa je bil Sondrio. Izgubili smo radijsko povezavo. Sama sva potovala naprej po začrtani poti.«

In v Zernezu sta se obrnila na sever …
»V smer 030. Ta smer vodi severno od Innsbrucka. Oblaki in hribi so postavljeni natančno v tej smeri, približno 150 km daleč. To je čudovita dolina, baze oblakov so bile že na 3700 m, sploh se nisva ukvarjala z mislijo, kje pristati, če bi bila prisiljena v kaj takega. Bilo je čudovito. V računalnik sva vstavila letališče Kufstein, malo kasneje pa še Königsdorf. Severno od Innsbrucka sva vstopila v Nemčijo. Nizki hribi so podobni dolenjskim gričem, baze oblakov pa so bile na neverjetni višini 3000 m.«

Nekoč si že letel z Žoržem v obratni smeri?
»Tisti let je bil precej napet, v slabem vremenu, in nekaj časa, pred St. Moritzem, nisva natančno vedela, kje sva. Spominjam se, da je bilo razpoloženje takrat dokaj moreče. Ampak sva se nekako ujela. Tokrat sva se z Igorjem dobro odločila, da sva po trikotniku napredovala v smeri urnih kazalcev. Ko se je Miha vračal iz Sondria, se je že moral izogibati nevihtam, midva pa teh težav nisva imela.«

Igor Kolarič

Bila sta v Nemčiji, pod visokimi oblaki?
»Najin trikotnik bi lahko v Nemčiji še raztegnila, ampak Igor z urnikom leta ni bil najbolj zadovoljen, za trenutek je podvomil ali bova še pravočasno prišla nazaj. A sva oba ugotovila, pa ni potrebe za paniko, ura je bila štiri popoldne, to je tri po soncu, Lesce pa sva imela na oddaljenosti 260 km, baze so bile visoko. Vremenska napoved je sicer predvidevala lokalne nevihte, tako da sva ves čas spremljala dogajanje, vrh Grossglocknerja in visokih hribov so bili v oblakih, vendar pa je bila desna trasa povsem čista. Nazaj sva letela prek Zell am Seeja.«

Takih možnosti za velike trikotnik v Alpah ni veliko?    
»Letenje v trikotniku je to veliko bolj zanimivo in vredno je sprejeti izziv, še posebno, če je vreme. Jochen von Kalckreuth v svoji knjigi Segeln über den Alpen pravi, da je lepih dni v Alpah, ko so vremenske razmere povsod dobre, bolj malo. Preskok čez Alpe, vzhodno od Zell am See-ja, je potekal brez težav, poleg tega pa so hribi proti vzhodu že precej nižji. Tudi to je olajšalo letenje proti Sloveniji.«

Bila sta visoko in najbrž je bilo kar hladno.
»Igorju je termometer kazal -120 stopinj Celzija. Na ta račun sva se zabavala, ampak res naju je zeblo. Miha je letel s 40 litri vode, več ni upal natočiti zaradi zmrzovanja. Tudi to je zanimivo, da je Thalerja zanimalo, kakšna je najina krilna obremenitev. Zase je natančno vedel, letel je s krilno obtežbo 44 kg/m2, midva pa sva vedela samo to, da sva obtežena do konca.«

Ta dan bi lahko opravila precej večji trikotnik?
»Lahko bi potegnila 900 km, možno bi bilo leteti tudi 1000 km. A tudi tokrat se je izkazala stara resnica, da je omejitev v glavi. Miha je jadral do Sondria in je tam obrnil. Jadralci iz Lienza, pretežno Nemci, pa so leteli  prek Aoste do francoske meje. Med Lescami in Lienzom je komaj 100 km. Res je nekoliko problematična vrnitev v Slovenijo. Ampak, morda se prav zaradi te vrnitve odpovedujemo daljšim letom, čeprav imamo letališče pod Dobračem. Vreme je dovoljevalo, da bi, denimo, Miha letel še naprej od Sondria. Če se vrnem k zavori v glavi, s tem smo slovenski jadralci precej obremenjeni. Nenadoma se začnemo spraševati ali ne bi bilo dobro, da bi se vrnili. Tudi teren, ki ga ne poznamo, nam vzbuja zaskrbljenost. Tu se najbrž skriva temelj problema. Razen morda pri Pristavcu. On je že pristal v Bolzanu. Vsi drugi pa smo tako naravnani, da hočemo za vsako ceno pristati na domačem letališču. Saj smo se že pogovarjali, da bomo poleti pripravili kamp v Samedanu ali tam nekje na drugi strani, da bi se seznanili z neznanim področjem, pa tega še nismo uresničili.«

Miha Thaler

Miha pa še kar leti svoje dolge variante na zahod.
»Miha je car. Neverjetno je, koliko zmore pri svojih letih. Samo upamo lahko, da mu bomo vsaj malo podobni. Predvsem pa me navdušuje, da ima z jadranjem še zmeraj toliko veselja. Povsem ga razumem in upam, da bom tudi sam v njegovih letih v takšni formi, čeprav vem, da ne bom. Redki so, ki se zadeve lotevajo tako natančno in temeljito.«

Nekateri mu očitajo, da se vozi vselej po istih poteh.
»Vsak doživlja letenje po svoje. In vsakomur je treba dati priznanje. Če nekdo uživa, da gleda Dolomite in jadra predvsem tam, in zato ne dosega hitrosti in kilometrov, zato pa doživi čudovit let in se dobro počuti, je to povsem dovolj. To je v resnici tudi smisel našega jadranja. Ko zvečer pospravimo letalo, moramo biti zadovoljni. Letalni dan se konča, ko se vrata hangarja zaprejo in je vse celo. Dosežek na račun varnosti ni veliko vreden.«   

SeeYou mobile se ti je očitno priljubil?
»Po pristanku sem si ogledal Thalerjevo karto, ki jo nosi s seboj. Natisnil si je SeeYou karto in to je najbrž najboljša karta, kar sem jih doslej videl za jadralno letenje. Vse kar nas zanima pri alpskem letenju je potek dolin, hribov in letališča. In vse to je na njegovi karti na dveh listih, velikih A4 in v plastiki. Velikost je prava za enoseda, vse kar je večje, je nerodno. SeeYou mobile je odlična zadeva, zdaj šele spoznavam, kaj vse ponuja jadralcu. Morda bi morali pozimi imeti tečaje prav za ta program.«

IGC datoteka

na vrh strani