aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

15. julija 2008

8. tekmovalni dan DP
Celje-Čatež-Zreče-Hrušica -Velenje-Celje
(OPENSOARING, julij  2008, Luka Žnidaršič, DJP Celje, 1996, višine so v QFE)

Danes je zadnji tekmovalni dan. Po sedmih dnevih sem na drugem mestu, vendar se še vse lahko spremeni. Na prvo mesto niti ne mislim, saj bi bilo že tretje mesto nekaj neverjetnega. Zdržati moram še danes in zvečer bo vse jasno. Večer pred odločilnim dnem sem neprenehoma moral odganjati misel na lepo končno uvrstitev. Iz izkušenj vem, da se prezgodnje naslajanje nad dobro uvrstitvijo zmeraj sprevrže v katastrofo. Misli sem skušal usmeriti na druge stvari. Danes je dan D. Pomembno je samo, da obletim disciplino in zagotovo bom vsaj tretji. O takšni uvrstitvi pred začetkom prvenstva nisem niti sanjal. Pričakoval sem petnajsto mesto, deseto bi bilo že super.

Previdno v dolenjske meglice
Vzlet brez posebnosti, rutinsko. Barograf tiho tiktaka za sedežem. Če dobro prisluhnem lahko v šumenju zraka, ki obliva letalo, slišim enakomerno tiktakanje. Vlečno letalo pomaha s krili, odpnem in se kmalu ujamem v slabo dviganje. Dva fotoaparata se skrivata pod klobučkom na robu kabine. V zraku je že polno letal, podzavestno se jim izogibam, saj sem bil pred nekaj dnevi priča trku, k sreči brez smrtnih žrtev. Po tem dogodku sem bližino drugih jadralnih letal obravnaval drugače, manj romantično. Prej sem se veselil vsakega bližnjega pogleda na elegantno jadralno letalo, to mi je ostalo, vendar se zdaj tudi zavedam, da je precej bolj varno leteti bolj odmaknjen od velikih vrtincev jadralnih letal.

Preklopim na našo dogovorjeno frekvenco, kjer zvem, da bo start odprt že čez nekaj minut. Nebo nad celjskimi hribi je le rahlo posejano z drobnimi kumulusi, z bazo v višini 1500 m. Pogled proti Krškemu je manj spodbuden. Tam se razprostira meglica, skozi katero se skoraj ne vidi. Poskušam ugotoviti, če je kje skrit kakšen skuštran kumulus. Očitno bo še zanimivo. Po postaji poklicem JL, S3, AT, 19 in BM. Vsi so v bližini. Kaj se obeta? Kdaj bo idealen trenutek za start? Dviganja bodo zagotovo šibka in redka, brez neviht. Naloga je dolga, se zdi neizvedljiva. Start je odprt.

Nastopi preizkušanja živcev. Kdor starta prvi bo pogorel, drugim bo kazal dviganja in tako bodo konkurenti prihranili precej časa. Dobra zemeljska ekipa, ki obvešča tekmovalca, kaj se dogaja, je pred startom vredna zlata. Dobro je vsaj približno vedeti koliko tekmovalcev je že na poti. Pari letijo proti startni točki nad letališčem v Celju. Opazujem, na kakšni višini priletijo nazaj do grebenov. Ugotovim, da pridejo precej previsoko, da bi lahko izkoristili zanesljivo pobočno dviganje in tako prihranili čas. Mnogi so se že odpeljali, torej ne čakaj predolgo. To so ugotovili tudi klubski kolegi in zato se odločimo za start! Višine imam dovolj za let do startne točke in nazaj do dviganja ob grebenu. Ostali naši so pred mano, slikajo in že letijo nazaj. Nad točko naredim z obema fotoaparatoma posnetek v prazno - madžarski posnetek so uvedli zaradi preprečevanja goljufije, ki so jo na SP dokazali nekemu madžarskemu pilotu. Dandanes je dokazovanje leta z GPS bolj preprosto.

Hitrost povečam na 140 km/h, rahlo povlečem palico ter ostro nagnem letalo, tako da s krilom namerim na hangar, škloc, škloc, fotografiranje je opravljeno. Sedaj pa zares. Drugi so že skoraj na polovici poti do hribov, če mi uidejo, bom sam taval po Dolenjski. Povečam hitrost, da bi jih ujel. Razdalja se vidno zmanjšuje, in, žal, tudi moja višina. Vendar vem, da bom tudi precej nizko pod grebenom našel močno dviganje, in res ga najdem. Kmalu sem nad vrhom. Svojega cirrusa ostro vrtim »okoli repa« in kar hitro nabiram višino. Preden pridem do baze oblaka so naši že naprej. Približno 500 m vstran zagledam Marjana v 19. Skušam ga dohiteti z dobro izbiro poti pod oblaki. K sreči leti precej počasi, in kmalu si pomahava. Skleneva, da bova nadaljevala skupaj. Toda kako? Proti Krškem je pogled neobetaven, skozi kopreno ni videti nobenega kumulusa. Nad Kumom pa se krepi lep kumulus, edini daleč naokrog, in to še precej visoko, a je dokaj iz smeri. Po radijski zvezi se pogovarjava o obeh možnostih. Odločitev hočem prepustiti bolj izkušenemu Marjanu (pred nekaj leti je letel tudi na svetovnem prvenstvu), vendar pravi, da noče vplivati na mojo odločitev. Prepuščen lastni oceni tehtam več možnosti, končno se le odločim za daljšo, vendar bolj zanesljivo pot, in zavijeva proti oblaku nad Kumom. Dviganje prime, in že sva na višini 1600 m, vendar dviganje slabi. Že hočem naprej, ko mi Marjan pove, da je dviganje ponovno našel. V lenih desnih zavojih se dvigava, dolgočasno, pa še ob izgubi časa, vendar se nama kasneje to obrestuje.

Odpraviva se proti naši prvi obratni točki: do Čateških Toplic. Letiva počasi saj vse kaže, da bo višina danes precej dragocena dobrina. Medtem ko planirava navzdol po dolini Save, opaziva v okolici Lisce jadralna letala v višini grebenov. Ker sva nekoliko višje se zanje ne meniva in nadaljujeva proti Krškem. AT (Maks) nama sporoči, da ima nad Krškim meter dviganja na 700 metrih. Z zavestjo, da je pred nama dviganje, rahlo povečava hitrost. Kmalu nad Krškim zagledava AT v blagih zavojih. Pridruživa se mu. Vendar dviganja ne najdeva: »Od metra ni bil niti M,« kot je zvečer komentiral Marjan, zato poizkusiva nad mestom. Kar se da varčno odletiva naprej. Kot je rekel George Moffat, pisec znane knjige Winning on the Wind: »Če se po dvajsetih kilometrih ne zaletite v dviganje - dviganja ni! Bojim se, da bo to danes držalo.

Marjan Medič

Tipaje naprej
Bližam se Čateškim Toplicam. Kazalec višine vztrajno pada proti 500 metrom. Opazujem gnečo okoli modro zelenih bazenov. S kakšnim veseljem bi se jim pridružil v tej vročini, samo za en skok v bazen. Slikam na 450 metrih. Očitno bo najbolje, da se odpravim na zahod, proti vojaškemu letališču Cerklje, če bom sploh še prišel do tja. Ocenim drsni kot in se prepričam, da bo šlo. S kotičkom očesa opazim približno petnajst letal, ki letijo proti obratni točki. Nekatera med njimi so približno enako visoko kot jaz, nekatera pa že pristajajo v Cerkljah. Morda se bo moj današnji let končal prav tu. Preklopim na 119.50 Mhz. V mislih že pripravljam nagovor, da Lima Zulu prihaja vzhodno od letališča, precej nizko in prosi za direktni pristanek. A to se mi nekako upre. Zagledam se v majhen hribček jugovzhodno od letališča. Na vrhu ima cerkvico. Rahlo je obsijan s soncem. Moja zadnja možnost. Medtem ko letim proti letališču zavijem proti hribčku. Po postaji pokličem Cerklje, nihče se ne javi. OK, še manj problemov, če bo treba pristati. Ko se peljem čez hribček primem palico narahlo, da bi bolje občutil morebitno dviganje. Rahlo mi hoče dvigniti levo krilo. Z rahlim stranskim dotikom palice preprečim nagibanje letala, počakam še tri sekunde in narahlo zavijem v levo. Variometer začivka. Po prvi polovici zavoja povečam nagib in ujamem slab meter dviganja. Dobro bo, si rečem, in nadaljujem s kroženjem. Na 400 metrih imam že 1.5 m/s dviganja. Dvesto metrov nižje se mi pridruži še nekaj letal. Opazujem letališče in vidim kako piloti, ki so tam pristali, rinejo svoja letala s steze. Kmalu sem na 900 metrih, vendar dviganje slabi. Na pristanek v Cerkljah sem že pozabil, zdaj je čas za načrt, kako naprej. Po isti poti kjer sem prišel, ne bo šlo, saj sem prenizek. Pogled proti Gorjancem je obetaven. Pred Trdinovim vrhom raste lep kumulus, hkrati tudi edini danes v teh krajih. Vendar pa je tako zelo daleč. Sem na osojni strani Gorjancev in kaj mala je verjetnost, da pridem pod njega. Počasi se pomikam južno v Gorjance, povsem nasprotno od prave smeri, a zdaj velja: Reši se, kdor se more. Nekoliko pred seboj zagledam DG-600, kdo drug kot BP. Očitno ima tudi on enake namere. Vidim ga, kako približno dva kilometra naprej rahlo zakroži v dviganju. Hitro se mu pridružim, vendar je dviganje šibko. A splača se potrpeti, saj je to odskočna deska do najlepšega kumulusa Dolenjske tega dne. Z višine tisoč metrov se zapodiva proti kumulusu. Mora prijeti. Če ne prime ta, potem ne bo nobeden.

Erazem in Mirnik – za spodbudo
In res, športno vletiva v dobro dvometrsko dviganje. Višina raste. Zdi se neverjetno glede na položaj pred pol ure. Od nekje se nama pridružita še Erazem in Mirnik. Razveselim se ju. Skupaj bo nadaljevanje bolj zanesljivo. Izpod baze oblaka nadaljujemo proti Celju. Priti moramo vsaj do Lisce, potem pa bo že kako.

Na Lisco pridemo nižje od vrha zato je potrebno nekaj osmic, da se vzpnem nad greben. Vendar pa je dviganje nad vrhom precej slabo in zvrtinčeno, nekaj časa tipamo na različnih mestih, vendar neuspešno. Odletim naprej in pričakujem, da bosta šla za menoj. Že dokaj oddaljen od dviganja preverim, če mi sledita. Po njunem nagibu kril opazim, da sta očitno ujela dviganje, ki smo ga iskali. V dvomih sem ali naj grem sam nizko naprej ali naj obrnem in se usmerim nazaj. Odločim se za vrnitev. Oba sta že višje, vendar ju s Cirrusom v dvometrskem dviganju skoraj dohitim. Na spodobni višini pohitimo čez zasavske hribe proti Celju. Vmes celo nekaj zavrtimo in kmalu smo nad Celjem, kjer je nebo skoraj brez oblakov. Prebiti se moramo do druge obratne točke Zreče in potem nadaljevati proti zahodu.

Edini oblak v naši smeri je nad grebeni, severno od Celja. Do njega imamo skoraj petnajst kilometrov. Hitrost povečam v upanju, da se ne bo razblinil, preden pridem do njega. Dviganje lepo prime. Med kroženjem opazujem Pohorje, zgleda obetavnejše, vendar … Oblaki so razcefrani. Dosežem bazo in se zapodim proti Pohorju, nekoliko bolj vzhodno od obratne točke. Tako lahko slikam točko že z rahlim nagibom in malo izgubo višine. Tik pred Roglo me preseneti dobro trimetrsko dviganje. Zadovoljen sem. Mirnika in Erazma ne opazim več.

Izpod baze z veliko hitrostjo odbrzim na zahod proti Smrekovcu. Kmalu upočasnim, saj do Smrekovca ni videti oblakov. Priti moram vsaj tako visoko, da bom lahko preskočil sedlo. Grebeni od Smrekovca do Raduhe so videti obetavni. Če se motim, si bom moral ogledati Golte iz vseh strani. S pogledom merim kot proti sedlu, ki je vse više in više. Upam na kakšno dviganje še pred sedlom in letim previdno, da ga ne bi zgrešil. Vendar je ozračje le rahlo razgibano, a dviganja ne najdem. Ne preostane mi nič drugega, kot da se ob grebenu Golt usmerim proti jugu in upam na dviganje. Na zahodnem delu precej padam, ko pa pridem do južnega dela hriba, se pojavi dobra »nulca«. Nadaljujem, višina pa ostaja vsaj enaka. Variometer zopet poskoči, naredim nekaj osmic, vendar je slabo. Razjezi me in že letim proti obetavnejšim pobočjem Smrekovca, vendar bi moral biti višje. Pridem do Smrekovca in na desni se mi odpre pogled prek sedla, ki ga pred pol ure nisem mogel preskočiti. Zavijem na levo ter nadaljujem tik ob pobočju na enaki višini. Vse upe polagam v sončna pobočja Travnika, nad katerimi se bohoti lep kumulus. Tam kjer sem predvideval dviganje, se letalo le nekoliko strese, vendar kazalec variometra noče nad ničlo. Brez uspeha tipam po celotnem pobočju. Precej obupan se odločim, da bom preizkusil še naslednji greben, pred Raduho. Če tu ne bo nič, imam še dovolj višine, da pridem do terenov v okolici Gornjega Grada. Zavijem okoli grebena, letalo se strese, krila rahlo zanihajo in variometer veselo zapiska, letim globlje v luknjo grebena, kjer najdem sicer boljše dviganje vendar zelo raztrgano, v divjih osmicah pridobivam meter za metrom. Celega kroga si pod grebenom ne upam privoščiti, saj je preveč razburkano, veliki cirrus pa ni primeren za tako letenje. Pogled mi uide na jadralni letali, ki 500 metrov nad menoj hitita proti Raduhi. Celjana sta me očitno prehitela in težko ju bo ujeti. Dviganje postaja močnejše. Kmalu sem nad grebenom ter začnem s kroženjem. S 1800 metri pohitim proti Raduhi. O Erazmu in Mirniku ni več sledu, očitno sta našla dobro dviganje na robu Raduhe. Res, dobra stara Raduha mi postreže z neverjetnimi štirimi metri. Zvrtim do baze na 2400 metrih in po severni strani Kamniških Alp, prek Jezerskega, veselo pohitim proti Košuti.

Od Krvavca naprej letim brez kroženja
Do Košute ni uporabnih dviganj, tam pa najdem pobočni vzgornik in s 140 km/h hitim prek Begunjščice, Stola, Belščice in Golice proti – Hrušici. Na Golici srečam Mirnika in Erazma, ki že letita v nasprotni smeri. Kmalu tudi sam s krilom v objektivu ulovim Hrušico in se kar prek doline usmerim naravnost proti Stolu, kjer se ob pobočju nekoliko dvignem. Računam na Begunjščico, vendar je na moji višini dviganje le slabo. Nad Begunjščico v stratosferi zagledam Mirnika in Erazma, očitno nameravata nazaj po isti poti, prek Jezerskega. Nad Kriško je še nekaj jadralnih padal, torej bo pobočje tam uporabno. Odločim se, da ne bom izgubljal čas v slabih dviganjih. Upam, da bom med Krvavcem in Kalškim grebenom našel dobro dviganje, tako kot prejšnji dan. Strme stene so zvečer tam lepo osončene in ogrete. Nad Hujami ni standardnega dviganja, zato dirkam naprej proti pobočjem Kriške. Preletim Kriško, nato na levi občudujem Storžič. Sem že preko Zaplate in sedaj lahko le upam, da so moja predvidevanja pravilna. Nad Krvavcem se nekaj pobliska in spreleti me veselo upanje, morda so pa naši.

Preklopim na drugo frekvenco in zaslišim klubskega kolega Mateja, ki se javlja nad Krvavcem. Povprašam ga po razmerah. Pove, da jadrajo. Sedaj je le še vprašanje, če deluje tudi dviganje nad luknjo. Tam od daleč zagledam phoebusa, ki kroži z majhnim nagibom, vendar se očitno dobro dviga. S 160 km/h potegnem cirrusa ob strmih skalah v dviganje. Pet metrov je več kot sem pričakoval in v ostrih zavojih se dvigam proti nebu. Na ročnem računalu izračunam, da bi bilo 1800 m dovolj za let do Celja. Vendar moram slikati še Velenje. Z 2100 metri prek Kalškega grebena odhitim po začrtani smeri. Letim severno od Velike planine prek Dleskovske planote-Veže in se odločim, da se bom rahlo naslonil na pobočja Travnika in Smrekovca. Ura je že skoraj pol sedmih zvečer, vendar upam, da bom lahko vzdrževal višino, če bom letel nad pobočji. Samo da pridem prek sedla pri Smrekovcu, potem sem že skoraj doma. Hitim. Erazem in Mirnik bosta najbrž kmalu na cilju, poleg tega pa tudi nisem prepričan, da vem, kdaj se zapre ciljna linija. Od Krvavca letim še vedno brez kroženja. Preskočim sedlo pri Smrekovcu. Računalo pravi, da je višine sicer dovolj, vendar kljub temu ne pretiravam s hitrostjo, saj nisem prepričan o smeri in hitrosti vetra. Pogled na krilo razkrije pravi poboj mušic, ki močno poslabšajo fineso. Poleg tega moram slikati še Velenje, treba bo leteti precej naokoli, če hočem dober posnetek, pa še fotoaparat imam na levi strani kabine, zaviti moram pa na desno. Poslikam Velenje in si oddahnem – zdaj le še do Celja. Med letom skrbno primerjam višino s tisto na računalu. Nekje v daljavi že slutim stezo ...

Mislim si, da se šali …
Po radiu pokličem pomočnika Petra in čakam odgovor. Najprej zahrešči, potem pa se oglasi: »LimaZulu, povej kje si?« Odgovorim: »LimaZulu nad Velenjem, v doletu. Povej, koliko jih je že okoli?« Odgovori, da je letališče še prazno. Ne morem verjeti, mislim si, da se šali, zato še enkrat vprašam, vendar dobim isti odgovor. V daljavi zagledam letališče Levec in prevzame me veselje nad uspehom. Preklopim na celjsko frekvenco 121.00 in javim dolet. Zaradi odvečne višine prosim na mimohod, a ga ne odobrijo. Že od daleč se usmerim v smer steze. Izvlečem podvozje, preletim prag steze, izvlečem zračne zavore in se s kolesom dotaknem vlažne trave. Cirrus se ustavi in krilo se počasi dotakne tal. Prihiti pomočnik in začuden ga začnem spraševati, le kje so vsa druga letala. Razloži mi, da so posejana po Dolenjskem in da sem prvi prišel naokoli. Ne morem verjeti. Erazem in Mirnik priletita nekoliko pozneje. Slikam rep Cirrusa, in vse skupaj z barografom, ki je k sreči pisal, odnesem k sodnikom. Sledijo čestitke in čez nekaj ur zabava.

To pa je že druga zgodba!

na vrh strani