aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Prijazni lekciji letenja in zgodovine
(Opensoaring, N.Gorica, 13. februarja 2008, Ivo Kodrič in Vine Žakelj na EP dvosedov, fotografije: I. Kodrič)

Poitiers, leta 1969. Mesto leži približno v višini Biskajskega zaliva, pod Centralnim masivom, tako da že vonja vetrove z Atlantika in čuti ostrino burje z gorske planote, predvsem pa je polno zgodovine, začenši z odmevno zmago kristjanov nad Mavri (732) v pomembni bitki v 100-letni vojni (1356), da ne omenjamo univerze z letnico 1431 in dejstva, da se je v Poitiersu rodil znameniti francoski filozof Michel Foucault. Bolj slovitega kraja za slovensko jugoslovansko zmago v tekmi dvosedov si res ne bi mogli zamisliti. Nastop Iva Kodriča in Vineta Žaklja je bil po daljšem premoru, ko so jugoslovanski jadralci uspešno nastopali na evropskih in svetovnih prvenstvih, znova uspešnica. Leto 1969 bo tako zapisano v zgodovino jugoslovanskega in s tem tudi slovenskega jadralnega letenja. V francoski odpravi sta bila še voznik volge iz Vršca, v zemeljski ekipi pa novomeška jadralca, eden od njiju je bil Jože Uhan. V zemeljski ekipi je »neuradno« sodeloval še Ivov brat Matija, takrat dijak tretjega letnika gimnazije. Tekmovalcem se je pridružil tudi s pomočjo dvignjenega palca – z avtoštopom.  

Ivova kariera se je začela z mladinskim DP
Mladinsko državno prvenstvo (1966) je bilo odločilno za Ivovo jadralsko kariero. »Na mladinskem prvenstvu sem letel z Vajo, ki je zdaj obnovljena v Postojni. Po enainštiridesetih letih mi jo je Jaka, upravnik aerokluba v Postojni, dal leteti. Občutki so bili enako lepi kot takrat v Vršcu. Z veseljem bom še sedel vanjo in užival v dviganjih,« je Ivo še danes navdušen nad piloti, ki z obnavljanjem starih jadralnih letal skrbijo za letalsko dediščino.
Da je bila postojnska Vaja nekaj posebnega, je goriški jadralec občutil, ko se ji je moral odpovedati za člansko državno prvenstvo, ki je sledilo mladinskemu. Ivo iz Varde nad Novo Gorico pripoveduje: »Pozabil sem že, zakaj nisem mogel tekmovati z letalom, na katerega sem bil navajen. A v Vršcu so bili prijazni. Posodili so mi eno od svojih Vaj (YU-4048), tisto, ki so jo navadno letele punce. Pa sem se kljub temu kar dobro odrezal, pristal sem na 12. mestu. Vine je bil takrat veliko boljši jadralec, letel pa je s sodobnejšim Delfinom.«

Spominja se, da se je udeležil tudi priprav na Ptuju, trenirali pa naj bi za svetovno prvenstvo. »Tam sva se z Vinetom precej družila, morda so naju tudi zato sestavili v  ekipo za Francijo. Še prej sva šla v Vršac, da so nama zvarili transportni voz za dvosedežnega jadralnega Cirusa. Potovala sva prek Grenobla. V Poitiresu sva spala v nekdanji bazi NATO. Malo pred tem obdobjem je general De Gaulle nagnal Američane iz Francije in v prazni vojaški bazi je bilo dovolj prostora.«

Pristanek na kratki njivi z zeljnimi glavami – cirus je preživel trk

 Prepričljiva zmaga
Vine in Ivo sta zmagala prepričljivo, vsi pa so se čudili, saj vreme ni bilo nič posebnega: »Baze oblakov so bile ves čas dokaj nizko, tako smo pogosto jadrali od 800 do 1000 m nad terenom. Bila sva brez izkušenj za teren okoli Poitiersa in zato tudi brez strahu. Morda sva tudi zato jadrala bolj neobremenjeno. Francozi so se čudili, da sva si upala nad teren, ki so se mu zaradi slabe termike izogibali. Največja disciplina v trikotniku je merila 204 km, to je bila za najino lesenjačo kar lepa razdalja. Sicer pa so se discipline vrtele od 86 km pa do 204 km,« našteva in se spominja prijetnega tekmovanja s svojo letalsko knjižico v roki. V Kodričevem spominskem albumu imajo iz tega obdobja pomembno mesto prav fotografije iz Francije in dva že porumenela časopisna izrezka, ki sta zabeležila tudi ta dogodek. Takole piše:

L'equipe Yuogoslave a remporte la competition de vol a voil organise par l'aero-club du Poitou.
Malgre l'annulation des championnats d'Europe de planeurs biplaces, par suite de l'interdiction de vol des »M 200«, les concurents yougoslaves, venus specialment a l'aerodrome de Poitiers-Biard, ne seront pas repartis le main vides, puisqu'ils ont remporte  la coupe  de la competition amicale organisee en remplacement.
Plus de 4.000 kilometre sont ete ainsi parcourus par les velivoles, au cours des epreuves qui se sont deroulees durant la premiere quinzaine d'aoute, en  fonction des conditions  climatiques. C'est  donc l'equipe de Yugoslavie qui s'est place en tete du classement, en totalisant  1560 points.

D'ailleurs le clasement general s'etablit comme suit: 1. A. Zakel - Kodric (Yugoslavie) sur  Cirrus biplace, 2. Perrin - Leclerc  (Club de Cherence) sur Bergfalck, 3. Jacques Teissier (Aero-Club  du  Poitou) sur M200,  celui -ci a eu l'autorisation de voler trois jours apre le  debut de la competition, 4. Segeron - Roy (Aero-Club  du  Poitou) sur »Bijave«.

Za nagrado - let z letečim krilom
Zaradi prepovedi letenja domačega dvoseda M 200 so organizatorji umaknili naziv tekmovanja in evropski pokal spremenili v prijateljsko tekmo. Pilota iz daljne Jugoslavije, kot lahko razberemo, nista odšla domov praznih rok, pač pa sta prejela posebno priznanje, za konec pa sta lahko preizkusila še leteče krilo AR 36. No, vsaj nekaj.

Leteče krilo AR 36 je bilo delo neke študentske konstrukcijske ekipe. Ivo se še danes čudi, kako sta oba z največjim veseljem sedla v tisto letalno napravo, ki je bila pripeta z dvema vlečnima vrvema na obeh koncih kril, ki sta se nato združili v eno vrv. Leteče krilo v principu ni posebej stabilno po nobeni smeri: »Ko si v zraku potegnil ročko za odklop, si moral biti prepričan, da sta odpadla oba konca vrvi. Še dobro se spomnim Vineta, ko je na tisti svoj značilni način počasi rekel: 'Pa to čudo vzdrži 140 km/h?' Ko so mu to zagotovili, mi je zatrdil, da bo naredil tudi looping. Seveda sva jih vrtela oba. Krilo se je zelo hitro vrtelo okoli svoje osi, imel sem občutek, da se vrtim okoli repa letala in da se vse dogaja skoraj na mestu. Svojevrstno so učinkovale tudi zavore. Ko si jih potegnil ven, jih nisi smel več pospraviti, letalo pa je tonilo izjemno hitro, tudi brez zavor,« se spominja Ivo nenavadnega letala.

Okoli letečega krila se je takrat dogajalo več, kot bi si lahko predstavljali za idealno ekipo iz Jugoslavije, ki je bila najuspešnejša v zraku in pogosto s transportnim vozom na mestu pristanka zunaj letališča skoraj sočasno z jadralnim letalom. Eden od članov zemeljske ekipe, tudi jadralec, je želel prvi preizkusiti leteče krilo, a hierarhija v ekipi ga je postavila na tretje mesto. »Fant ob pristanku ni upošteval navodil, kako je treba ravnati z zavorami,« se spominja nekdanji jugoslovanski reprezentant, ki zgodbi z letečim krilom na koncu ni želel postaviti pike ... 

Zadnji dan si tudi Vine, pa čeprav vselej  resen in urejen pilot, ni mogel kaj, da ne bi ob prihodu na letališče potegnil loopinga: »Nabrala sva kakšnih 250 km/h, potem pa nisem več gledal na brzinomer. Hitrost je bila prevelika za to letalo in ko sva se vzpenjala, je nekaj zaropotalo. Ustrašil sem se, da je odpadel kakšen del krmilnih površin. Že na hrbtu sva skušala ugotoviti, če krmila še delujejo. Videla sva, da nekaj belega pada po zraku proti zemlji. Po pristanku so nama Francozi prinesli zvito pločevinasto oblogo s stika med krili in trupom, ki jo je odtrgalo in je priletela v vertikalni stabilizator. Francozi so čakali, kaj bova dejala na njihovo najdbo z neba, Vine pa je z resnim  obrazom dejal: »C'est normal!«    

Leteče krilo v slovenskih rokah

Trikotniki in ravne linije
»Nekajkrat sva naredila še drugi tekmovalni start v istem dnevu, še posebno, če je bilo vreme dobro. Tudi zadnji dan, ko sva bila že prva, tudi če ne bi več letela,« pripoveduje Ivo in dodaja, »Vine je bil za letenje neusmiljen. S seboj sem kot navadno vzel sendvič in jabolko. Kar takoj me je vprašal, ali bova letela ali jedla. Orientirala sva se po cestnih kartah, vedela sva za vsako hišo. Ekipa s transportnim vozom nama je sledila po zemlji, da bi naju lahko takoj pobrala in odpeljala na letališče za ponovni start. Sicer pa je čakala na dogovorjenih mestih, največkrat brez prave potrebe. Kot ekipa, z voznikom in obema Novomeščanoma, smo bili dobra družba. Če kaj ni teklo, kot bi moralo, je Vine hitro naredil red.«
Kaj naj bi to pomenilo, namreč Vinetov red, nam Ivo ni razložil, a najbrž je mislil na »prizemljenega« jadralca, ki s svojo vlogo ni bil posebno zadovoljen, pa je to pokazal tako, da se je pogosto raje družil s Francozi kot s svojimi.    

In kako sta si razdelila »kapitansko mesto« na sprednjem sedežu?
»Na začetku je bilo nekaj motoviljenja, kdo bo spredaj. Na treningu sva se na prvem sedežu nekaj časa menjavala, potem pa sem Vinetu predlagal, naj ostane na prednjem sedežu, sam pa sem se udomačil na drugem,« pripoveduje Ivo, ki se spominja še enega dogodka, »Vine je bil rojen asket, niti kilograma ni imel odveč. Tam pa so se ga lotile želodčne težave. Ker sva vodila, sem mu predlagal, da bi en dan izpustila, ampak Vine o tem ni hotel ničesar slišati. Tisti dan me je prosil, naj lepo pristanem. Ko se je letalo ustavilo, je letel naravnost na WC.«

Pred štartom - zadnji dan tekmovanja

Družabno življenje po Vinetovo
Vine in Ivo sta se izvrstno razumela, zahteval pa je, da je bilo vse podrejeno letenju: »Ničesar si nisva privoščila. Takšen je bil vse življenje. Spomnim se nekega skupnega bivanja v Črni Gori, veliko kasneje, ko sva skupaj letela v AA. Pred šesto uro zjutraj sem šel na obalo, da bi pred poletom plaval, Vine pa je takrat s svojo hčerjo že odplaval dva kilometra in pol. Na vprašanje, zakaj muči otroka, mi je odvrnil, da mora hči postati močna. V Franciji sva seveda živela asketsko, po Vinetovo. Vine ni popil niti kozarčka, zanj je bila tekma velik športni dogodek, ki zahteva športno življenje. V tem je bil neomajen. Bila sva na dveh vljudnostnih obiskih, pri nekem ruskem emigrantu in pri francoski družini. Sam sem se učil francoščino štiri leta v gimnaziji. Imel sem strogo profesorico, ki me je sicer naslavljala z »wagon lit«, ampak pogovarjal sem se kar dobro. Tudi brat Matija je znal francosko, pa tudi Vine se je z jezikom kar znašel.« Ivo si je zapomnil še en zanimiv dogodek na enem od obiskov v ugledni vili v predmestju Poitiersa, ki je bil povezan z Novo Gorico. Gostitelje je zanimalo marsikaj, na koncu pa so se opogumili in vljudno vprašali, kje je Slovenija. Ivo je začutil, da jih gostitelji gledajo nekam zviška, zato je najprej pojasnil geografski položaj Nove Gorice in vrgel trnek: »Veste, leži precej bolj zahodno od Dunaja. Veste, Nova Gorica ima tudi nekaj skupnega z vašo slavno zgodovino.«
»A res?« so takoj prijeli za vabo in ugibali, če tam morda ni bil Napoleon, ki je pod svoj škorenj spravil skoraj vso Evropo.
»Kje pa so pokopani vaši kralji?« jih je spodbudil. Ko so odgovorili, da v katedrali St. Denise, jim je razložil: »Že, že, razen zadnjega kralja, Karla X. Burbonskega.« Nato jim je postregel in navrgel še nekaj podatkov o revolucionarnih dnevih leta 1830, ko je znameniti Francoz zbežal v Veliko Britanijo, na koncu pa se je naselil v palači grofov Coroninijev v Gorici ter umrl leta 1836. Povedal je, da je pokopan v cerkvi samostana na Kostanjevici nad Novo Gorico, ne pa tudi, da je v Gorici užival prijetno klimo le kratek čas, saj ga je v njegovem novem bivališču po sedemnajstih dnevih umorila kolera. Zadnjemu Burbonu delajo v kostanjeviškem samostanu družbo še nekateri njegovi ministri, denimo, Henrik V., grof Chambordski, pa sin Ludvik XIX., vojvoda Angulemski in njegova žena Marija Terezija Charlota.

Zakaj sta bila Vine in Ivo v Franciji brez dvosedežne Košave? Seveda nam je Ivo Kodrič pojasnil, zakaj so v Franciji tekmovali s Cirusom: »Košava je bila na tekmi v tujini samo enkrat, takrat, ko sta bila na SP v Veliki Britaniji uspešna Komac in Rajn. Potem pa je niso nikoli več nikamor poslali. Za to, da si jo razstavil in sestavil, je bila potrebna cela ekipa ljudi. Šalili smo se, da mora biti poleg en garnizon vojakov. Na prelete z njo nismo hodili, temveč le z Orlom 2C ter Ilindenko 1T, ki sta bila enako zahtevna pri razstavljanju. Zunaj letališča smo zmeraj pristali le na velikih njivah, s katerih so nas lahko potegnili z letalom. Res, Košava je bila čudovito letalo, ampak konstrukcijsko zelo zapleteno. Stara šola, pač! Tako kot 'Meteor'. Bognedaj, da si ga moral razstaviti.« 

Vine prejema priznanje, drugi z leve Ivo Kodrič

OKVIR
Ivo Kodrič: »Vine je prvi med vsemi.«
Ivo je začel leteti pri 15. letih (24. 10. 1961). Za prvi let v njegovi jadralni knjižici piše: »Učenik. Školski let po nastavnom osnovnom programu. Ajdovščina. Roda YU-5222.« Do leta  2007 ima prek 900 ur jadralnega letenja. Zatrjuje, da je bilo to pretežno šolanje mladih jadralcev. O svoji poklicni poti pa je zapisal tole:

»V poklicni karieri sem naletel 13.500 ur. Začel sem na DC-9 /30  in DC9/50 ter na MD 80. Seveda je bil eden od mojih inštruktorjev tudi Vine Žakelj. Prvi kapetanski let sem opravil na štirimotornem DASH-7, upokojil pa sem se kot kapetan na Airbusu 320, na katerem imam tudi največ letenja.
Poleg letenja v Adriji sem precejšnji del službovanja  preživel v Veliki Britaniji, Franciji, na Malti in na Cipru, v Turčiji ter v Egiptu, kar se je moji družini še posebno vtisnilo v spomin.
Po svoje pa me je zaznamovalo skoraj leto in pol dolgo službovanje v Vietnamu, kjer sem bil eden izmed pilotov tovarne Airbus, ki nas je poslala kot pomoč pri uvajanju novih A-320. Ne samo zaradi srečanja z azijsko kulturo in miselnostjo, temveč tudi zaradi možnosti letenja na starem hongkongškem letališču, ki je za pristanek upravičeno eno najtežjih letališč na svetu. Prihod med oblaki je bil skoraj pravokoten na smer letališke steze in v vidnem delu leta si moral dobesedno med nebotičniki v »četrti« zavoj. Tu so mi veliko pomagale izkušnje z neštetih jadralnih pristankov. Vsak jadralec ve, da je včasih z Blanikom po četrtem zavoju kar težko zadeti sredino steze, ne da bi malo popravljal. S približno 65.000 kg težjim letalom ti je moralo uspeti prvič, ker ni bilo prostora za popravljanje. Višina (100 m) in oddaljenost od steze sta bila skoraj enaka kot pri Blanikovem četrtem zavoju, le da Blanik navadno ne pristaja med nebotičniki. Med gledanjem video posnetkov pristankov in med opazovanjem potniškega letala petdeset metrov nad zemljo v standardnem 30-stopinjskem nagibu ob močnem bočnem vetru lahko rečeš brez lažne skromnosti, da je to eden od vrhuncev letenja. Seveda si moral pred samostojnim letenjem v Hong Kong skozi program treh letov pod nadzorom inštruktorja. Še zdaj si štejem v posebno čast izjavo Jureta Lokovška na zadnjem izpitnem letu: »Ivo, zdaj si ga pa naredil!«
 
Kaj bi dodal za konec? Ko se oziram na svoje začetke na Rodi, bi rekel, da mi je bilo v življenju danega dosti, včasih pomislim, da še več, kot sem si zaslužil. Predvsem pa sem v letalstvu spoznal nekaj čudovitih ljudi. In Vine je prvi med vsemi.«

Skrajna trenutka Ivove letalske poti – Čavka in airbus

P. S.
Tipe jadralnih letal bi morali, kot zahteva slovenski pravopis, pisati z malo začetnico. A Ivo Kodrič prisega na veliko začetnico, preprosto zato, ker mu veliko pomenijo. Zato smo vajo pisali kot Vajo, cirusa s Cirusom, meteorja z Meteorjem itd.

na vrh strani