|
Jutranja avantura
Začelo se je z analizo letov kolegov iz Nötscha (A), ki so, ob prodoru severnega vetra, dosegali lepe razdalje po verigi Karavank in naprej proti zahodu. Na našem klubskem forumu je bilo o tem zapisanih nekaj besed, ampak zmeraj je ostalo samo pri idejah. Aleš Fink je že imel nekaj izkušenj, saj se je, če se ne motim leta 1996, pridružil Boštjanu Pristavcu pri njegovem 1000 km dolgem letu iz Slovenj Gradca. Mene pa je vedno bolj grizla ta ideja in najprej sem se lotil temeljite analize, kako izpeljati ta let, predvsem natančne lokacije in možnosti terenov za ILP po Ziljski dolini. Pred tem sem namreč samo enkrat jadral do Laasa, pa še takrat je bila Ziljska dolina pod snegom. Vsaj teoretični del leta sem želel opraviti z »odliko«. Začel sem redno spremljati vremenske napovedi, saj sem želel ujeti trenutek, ki bi omogočil takšen podvig. Proti koncu aprila sem že zaznal možnost, da se pripravlja idealno vreme, 2. maj 2009 pa naj bi bil dan D. Napovedan je bil veter iz smeri od 350° do 030°, s hitrostjo do 60 km/h. Super! Ampak to je šele začetek. Potreboval sem nekoga, ki me bo ob zgodnji uri in v divjem vremenu pripravljen potegniti v zrak. Nekaj dni prej sem bil na obisku pri Avgustu Mithansu, in ko sva se pogovarjala o izpeljavi takšnega leta mi je zagotovil, da je na razpolago za vleko. A kdo bo odprl hangar? Na pomoč je priskočil tudi Milan Hribernik in tako smo se 2. maja ob 5. uri zbrali na ploščadi pred lopo v Slovenj Gradcu. Hvala, še enkrat obema!
Pred hangarjem je še trda tema, mraz. Vetrna vreča je kazala severni veter, a komaj 3 do 4 m/s. Kje je napovedani veter? Samodejni odzivniki na Uršlji gori in Kopah ob tej uri še ne oddajajo, saj delujejo na sončne celice. Zunaj pa je še tema. Odločitev je padla ... zvestega R5 potegnem na štart in se pripravim. Ob 5:30 sem pripravljen. Sončni vzhod je napovedan za 5:57, tako da se je že začelo daniti. Na tleh je bilo še zmeraj precej mirno, nikakor ni dovolj vetra, da bi ostal v zraku. Pomislim na jutranjo inverzijo, ki lahko onemogoči vetru, da pride do tal. Teorijo potrdijo fecke nad letališčem, ki se z lepo hitrostjo premikajo z vetrom. Gremo! Ob 5:43 se R5 v aerozapregi zaleti po stezi. Svetlobe je bolj malo in občutek je precej neumen. Da bi se vidljivost izboljšala moram sneti tudi oranžna očala … Vzpenjam se in zrak se zdi povsem miren. Na približno 150 m QFE pa hitrost iz 110 km/h poskoči na 150 km/h, variometer ponori. To je to! Očitno veter je, in to konkreten. Načrtovano mesto odklopa je bil Kozji hrbet, rebro, vzhodno od stolpa na Uršlji gori, ampak ker ni bilo dviganja, sem na vrvi raje še malo počakal in pridobil nekaj dodatnih metrov. Skrbela me je smer vetra, saj je bila iz smeri 320-330°. Na Uršlji gori in nižje bi se zelo težko pobral. Tako odpnem nekako na višini vrha Uršlje gore in se začnem z 1 m/s v osmicah počasi dvigovati. Dviganje ni nič posebnega, a je dovolj dobro za tako zgodnjo uro (5:53). Žal pa začne hitro upadati in 370 m nad vrhom je že tako šibko, da se moram odpraviti naprej (6:02). Pogled proti Mariboru razkrije meglo v Dravski dolini. Druga obratna točka je bil Bellevue na Mariborskem Pohorju, nič kaj optimistično. Bolj kot to me skrbi, da bom naletel na meglo tudi v Ziljski dolini. Skrbi me tudi majhna višina odleta iz Uršlje gore, še posebno, ker bom imel nekaj čelnega vetra pri preskoku na Peco. Z Žorževim aforizmom: »Sreča je za pogumne, ker je drugi ne potrebujejo,« se poslovim od kolegov na tleh in jima javim, da se odpravljam na zahod.
Dlančnik pokaže, da je približno 30 km/h čelnega vetra, in skrbi me, da bom na Peco prišel prenizko, da bi ujel uporaben priključek na pobočnik. Minute se vlečejo, vario je miren. Ko priletim nekaj sto metrov pred smučišče na Peci, se skušam nasloniti na pobočje. Napaka! Takoj padem v zavetrje, spuščam se 2 m/s, višine pa že tako nimam dovolj. V dolini proti Pliberku je dovolj lepih terenov za pristanek, zato se osredotočim na to, kje se bom pobral. Sem že skoraj na koncu Pece, veter pa se zmeraj bolj spreminja iz severa v zahodnik. Višino pa še kar izgubljam. Lahko poizkusim še na skrajnem SZ robu Pece. Če tam ne zagrabi me čaka samo še pristanek, Na 870 m QFE, na skrajnem SZ robu, vario zapiska veselih 1 m/sek in zdi se mi, da sem po dolgem času zopet zadihal. Neskončno olajšanje. Res, bedno bi bilo pristati ob 6. uri v okolici Pliberka.
Dviganje se je z višino okrepilo in razpoloženje v kabini se je izboljšalo. Tudi sonce je bilo že malo višje in me malo ogrelo. Spet se poberem na 1500 m QFE, malo pod vrh Pece in kontroliranega zracnega prostora in krenem naprej na zahod. Zaenkrat kaže dobro, megle ni videti in obnašanje vetra je precej predvidljivo.
Na Obir priletim na solidni višini, čeprav sem na poti izgubil nekaj višine. Spet ista vaja: na SZ pobočje in pobiranje v osmicah. Napoved vetra je bila bolj iz S kot iz SZ strani, kar bi lahko omogočilo bolj direkten let, brez vmesnih pobiranj. Na Obirju se povzpnem na 1800 m QFE in svet se zdi lepši. Zdaj sem v doletu v Nötsch. Zato letim še naprej proti zahodu.
Odpeljem se, kolikor si upam daleč, nad spuščajočimi se Karavankami. Ker dviganja tako visoko ni bilo več, se obrnem nazaj proti vzhodu, v upanju, da se je megla v Dravski dolini že razkadila, ali pa, da se bo do takrat, ko priletim tja. Nazaj je šlo precej hitro, enkrat sem se pobral za Golico, na Obirju pa tokrat dviganja ni bilo in nadaljeval sem proti Peci, ki sem jo dosegel ob 8:03, na solidni visini 1300 m QFE. V dobrem dviganju sem bil v nekaj osmicah nad vrhom in se usmeril proti vzhodu.
Toda v Dravski dolini je bila še zmeraj megla, zato sem se nad Mežico obrnil nazaj proti zahodu. Napovedan let je že padel v vodo, ko sem prvič prišel do Tromeje, tako da sem se odločil, da poizkusim odleteti čim več kilometrov vsaj za OLC.
Tik pred Kepo sem padel v nemarno spuščanje in v dobri minuti izgubil 250 m, ampak nič zato, na privetrni strani je zelo lepo prijelo in spet sem bil na lepi višini. Tudi pogled proti zahodu je bil že precej lepši kot pred dvema urama, saj megle ni bilo več. Se mi je kar nasmejalo, danes pa bo … Bo, ja … ko sem se peljal od Tromeje naprej, sem račnal, da bom ujel pobočnik kot doslej, ampak bilo je, kot da bi kdo premaknil stikalo za veter na OFF. Niti sapice, samo mirno sem se spuščal ob pobočju, medtem ko sem nadaljeval proti zahodu. Ne me basat! Poizkusim še naprej, do približno 13 km zahodno od Nötscha, ampak dviganja ni. Tu sem se obrnil, da sem na varni višini priletel do letališča v Nötschu, kjer se je jutranja pravljica končala.
Igra je končna Kaj se je zgodilo v okolici Nötscha? Kako je možno, da močan veter v trenutku ponikne? Kasnejša analiza je pokazala, da je najverjetneje prišel pobočnik v fazo z valom. Poiskati bi moral val ali rotor na sredini doline. Tukaj sem pogrnil, saj imam bolj malo izkušenj z valovnim letenjem. Prav tako bi lahko na Karavankah nabral več rezervne višine, a si nisem mislim, da hribi od Tromeje naprej ne bodo zagrabili. Izziv ostaja. Zdaj čakam na novo priložnost, ko bom imel menda zagotovljeno spremstvo. Isti dan sta Ciko in Žorž vzletela eno uro po mojem pristanku in preletela prek 1000 km. Je torej mogoč 1500 km dolg let iz Slovenije? Prevalje, 6.9.2009 Tadej Krevh |
Fotolet 6: Vetrovno jutro, 13. oktobra 2009 Starodobniki na 15. Hahnweide 2009 Gregor Kavčič Ob prijetnem še razmislek - o streli Matevž Stanovnik Marko Kranjc Robert Hriberšek Fotolet 3: 8. tekmovalni dan DP Fotolet 2: Od plazenja po pobočjih do kraljevske višine O Tiger Mothu in pristanku v hrib Ivo Kodrič in Vine Žakelj Matija Kodrič
|
|
Ostale povezave
