Opensoaring.com

aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave

Več o Savu Poljancu
(OPENSOARING, 13. septembra 2017, Marko Malec)

Sava Poljanec pred bojnim letom z dvokrilno Avio B.534 na letališču Tri Duby (danes Sliač) (posredovano od MSNP – Banska Bystrica)

Eden znamenitih vojaških pilotov, po rodu Slovenec, je bil prav gotovo Mariborčan Sava Poljanec. Vojaški pilot je bil že pred 2. svetovno vojno, znan pa je bil po svoji epizodi na Slovaškem, ko se je po pobegu iz taborišča pridružil enotam slovaškega odpora proti nacizmu in z letalom avia B.534 opravil nekaj bojnih letov, po katerih se ga na Slovaškem spominjajo pod imenom Strečenski heroj. Aprila 2012, ko je slovenska državna delegacija s predsednikom dr. Danilom Türkom obiskala Slovaško, so se ustavili tudi v muzeju v Banski Bystrici, kjer hranijo nekaj Poljančevih predmetov, ki so jih predstavili takratnemu predsedniku naše republike in članom delegacije.

Sava Poljanec se je rodil 3. marca 1907 v Mariboru. Da sta starša dala sinu ime po srbskem prosvetitelju sv. Savi je posledica njunega navdušenja nad slovansko slogo in vzajemnostjo, kakršni sta tedaj vladali med mnogimi slovenskimi izobraženci tudi v narodnostno že močno ogroženem Mariboru.

Sava Poljanec je v letih 1913 do 1917 končal štiri razrede osnovne šole v Mariboru, nato pa se je vpisal na nižjo gimnazijo. Po končani 1. svetovni vojni je bil oče premeščen v Ljubljano, kjer je Sava nadaljeval šolanje in se leta 1921 vpisal na srednjo tehniško šolo. Kot dijak je bil član Sokola, predvsem pa se je ukvarjal z orodno telovadbo in lahko atletiko. Njegova odločitev, da postane letalec, je bila sad obiska šole na takratno ljubljansko letališče v Šiški. Tam je bila nastanjena eskadrilja že zastarelih letal Brandenburg iz prve svetovne vojne, dediščine avstro-ogrskega letalstva. Piloti so obiskovalce lepo sprejeli in jim najprej razkazali letališče, nato še letala. Končno so jim tudi obljubili, da bodo nekatere, ki si upajo, peljali nad Ljubljano.

Poljanec se je takoj oglasil in se res prvič peljal z letalom. Bil je očaran in odločil se je, da bo tudi sam postal pilot. Takrat je bil star komaj 16 let in je bil dijak 2. razreda srednje tehniške šole. Pozanimal se je za možnosti, kako uresničiti svojo željo. Povedali so mu, da mora najprej končati šolo, potem se lahko vpiše v vojno akademijo kopenske vojske ali pomorsko vojno akademijo. Šele za tem se lahko prijavi v pilotsko šolo, saj takrat Jugoslavija še ni imela letalske vojaške akademije. Ustanovili so jo leta 1940.

Fotografija Save Poljanca in Arse Boljevića v pogovoru s sovjetskimi in slovaškimi piloti na letališču Tri Duby. Fotografija je bila objavljena v reviji Tovariš 48/1964. V reviji je bil v treh delih objavljen zapis o Savi Poljancu. (vir: Tovariš, 48/1964)

V vojaški akademiji kopenske vojske je bil eden izmed najboljših dijakov. Leta 1928 je po uspešno opravljenih izpitih dobil čin pehotnega podporočnika. Po takratnih predpisih ni mogel takoj prestopiti v letalstvo, zato se je prijavil za letalsko izvidniško šolo, ki je trajala osem mesecev. Končal jo je oktobra 1929 v Novem Sadu, takratnem središču jugoslovanskega vojnega letalstva. Končana šola za izvidnika je pomenila zanj le prvo stopnico na poti h končnemu cilju, da postane pilot lovec. Končno je dobil pravico do sprejema v pilotsko šolo. Spomladi leta 1930 je opravil prvi samostojni let v Novem Sadu. Na prvi let sta komandir eskadrilje in učitelj zamudila, zato je sklenil vzleteti na lastno pest. Dokazal je, da zna leteti, toda prislužil si je tudi prvo kazen - mesec dni prepovedi letenja.

Kot pilot je bil leta 1930 dodeljen eskadrilji v Mostarju, leta 1932 pa je postal učitelj letenja. Istega leta je dosegel tudi drugo nagrado pri hitrostnem tekmovanju z letalom Breguet XIX, ko je letel s povprečno hitrostjo 216 km na uro.

Poljanca so nato premestili v bombniško letalstvo. Letenje na bombnikih se mu je zdelo dolgočasno, zato je leta 1935 dosegel, da so ga poslali v šolo za pilote lovce v Zemun. Od leta 1935 do 1939 je bil, tedaj že kapetan 1. razreda, učitelj letenja v lovski šoli, kar je pomenilo, da se je že med šolanjem odlikoval. Naslednji dve leti je bil v elitnem 6. lovskem polku in je letel na odličnem lovskem letalu IK-3, ki so ga naredili jugoslovanski letalski konstruktorji.

Branilec Beograda

Sava Poljanec kot poveljnik 112. lovskega polka. V ozadju lovsko letalo Jak-1. (arhiv MM)

6. lovski polk je imel 32. in 51. skupino. Slednja je bila v Zemunu, namenili so ji obrambo Beograda. V njej so bile 103.,104. in 142. eskadrilja. Vsega skupaj so imele 46 letal, od tega trideset letal Messerschmitt 109 in šest IK-3. Že zjutraj 6. aprila je bila skupina v popolni bojni pripravljenosti in se je med Beogradom in Pančevom spopadla s približno 270 nemškimi bombniki in lovci. Čez dan je opravila skupno štiri bojne lete, pri katerih so njeni piloti sestrelili deset sovražnikovih letal, izgubili pa so jih petnajst. Naslednjega dne so izgubili še trinajst letal, v bojih pa je padlo devet pilotov. Dne 8. aprila je skupina odletela na letališče pri Velikih Radincih v Sremu, kjer je dočakala kapitulacijo, ne da bi opravila še kako bojno nalogo.

Po nekaterih podatkih je Sava Poljanec prvega dne vojne sestrelil bombnik Heinkel He-111, nato še lovsko letalo Messerschmitt. Vendar te sestrelitve niso uradno potrjene. Ker mu je zmanjkalo streliva, se je vrnil v Zemun. Med pristajanjem ga je presenetil dvomotorni Messerschmitt 110 in ena od izstreljenih krogel ga je zadela v roko. Kljub rani in poškodovanemu letalu je srečno pristal in skočil iz letala, da bi se skril v okopih blizu pristajalne steze. To mu je uspelo, kljub temu, da ga je obstreljevalo nemško letalo. Kot ranjenca so ga prepeljali v Sarajevo in zatem v Nikšić, kjer je dočakal kapitulacijo. Vrnil se je v Sarajevo, tam so ga ujeli Nemci, vendar jim je pobegnil, se preoblekel v civilno obleko in se prebil do Pančeva, a so ga znova ujeli. Spet mu je uspelo uiti, zatekel se je v Beograd, kjer so ga na prijavo srbskih kvislinških oblasti januarja 1942 aretirali. Kot vojnega ujetnika so ga poslali v Nemčijo, naprej v oficirsko taborišče pri Osnabrücku, od tam pa v bližino Poznanja na Poljskem. Tudi v ujetništvu se je odločil za odpor, zato je moral v kazensko taborišče v Stryju. Iz obeh taborišč je skušal pobegniti, vendar se mu ni posrečilo.

Strečenski heroj

Sava Poljanec (desno) kot poveljnik 42. bombniškega polka v Somboru. Polk je bil opremljen z lahkimi bombniki Petljakov Pe-2. Na sredini je Marij Semolič, prav tako eden od znamenitih slovenskih pilotov. (arhiv MM).

Januarja 1944 so ga Nemci s soujetniki - zaradi napredovanja Rdeče armade - selili proti zahodu. Trije ujetniki, med njimi tudi Poljanec, so med prevozom v drugo taborišče z žepnim nožem prerezali bočno desko tovornega vagona in skočili na prostost nedaleč od Katovic, pri tem se je eden izmed njih tako poškodoval, da so ga morali pustiti. Poljanec in njegov tovariš sta se več kot dva tedna skrivala in v zimskih razmerah nazadnje prispela na Slovaško. Tam ju je, povsem izčrpana, ujela patrulja kvislinškega orožništva in končala sta v ujetniškem taborišču v Ružomberok, nato pa so ju premestili v mesto Humenne.

V letu 1944 se je na Slovaškem partizanstvo že precej razmahnilo, kvislinške oblasti so začele popuščati. Poljanec in nekateri njegovi tovariši so lahko, z obljubo na oficirsko čast, da ne bodo zbežali, odhajali na izlete v okolico. Nazadnje so celo hodili v partizansko taborišče, ki je bilo približno 10 kilometrov oddaljeno od njihovega taborišča. Zapazili so jih orožniki, zaradi česar so se spet znašli v zaporu, toda po dveh mesecih so jih rešili prijatelji, s sklicevanjem na ženevsko konvencijo. Poljanec in še nekaj tovarišev so se, kljub nevarnosti, povezali s slovaškimi partizani, ki so jim svetovali, naj čakajo na začetek vstaje. Ta se je začela ponekod že 25. avgusta 1944, v noči med 29. in 30. avgustom pa so partizani zavzeli mesto Banska Bystrica. Nemci so sprva proti upornikom poslali 20.000 vojakov, pozneje še več. Konec oktobra so razbili obrambo in zasedli osvobojeno ozemlje, partizani pa so se umaknili v hribe. Rdeča armada je sicer poskušala pomagati upornikom, vendar namera ni uspela.

Sava Poljanec (na sredini) - častni gost na 20. obletnici upora na Slovaškem. Obletnico so praznovali v Banski Bystrici. (vir: Tovariš, 48/1964)

Takoj po izbruhu upora je Sava Poljanec s skupino somišljenikov ušel iz taborišča in se prijavil partizanskemu štabu. Skupaj z majorjem Arsom Boljevićem so ju poslali na letališče Tri duby pri Banski Bystrici (danes letališče Sliač pri Banski Bystrici), kjer so se zbirali uporniški letalci. Tam so imeli dva Messerschmitta 109, več šolskih letal, nekaj zastarelih dvokrilnih čeških letal Letov Š.328 in dve ali tri Avie B.534. Major Boljević je metal letake, Poljanec pa z Avie B.534 bombe. Pri prvem letu je med napadom na nemško tankovsko kolono dobil dve krogli v kolk. Takoj po pristanku je izgubil zavest. V bolnišnici so ga operirali in čez dva tedna je spet letel in napadal Nemce. Takrat se ga je prijelo ime Strečenski heroj. Zadnje dni pred ponovno nemško zasedbo osvobojenega ozemlja so vsa za letenje usposobljena letala odletela v Przemysl na Poljskem, kjer so ustanovili češkoslovaško letalstvo. Med njimi je bil tudi Sava Poljanec.

Iz Przemysla je odpotoval v Moskvo in se prijavil jugoslovanskemu vojaškemu odposlanstvu, nato pa so se piloti z letali odpeljali v Beograd. Po kratkem urjenju na letalih Jak-3 je Sava Poljanec postal namestnik poveljnika in nato poveljnik 112. lovskega polka. Do konca vojne je opravil petnajst bojnih letov nad Sremom.

Avia B.534 v muzeju letalstva na letališču Kbely pri Pragi. Obnovljena Avia ima sicer drugačne oznake, vendar gre, po zanesljivih podatkih, za letalo s katerim je z letališča Tri Duby letel Sava Poljanec. (foto: MM)

Po vojni je nekaj časa še ostal v 112. lovskem polku, nato pa je jeseni 1945 postal poveljnik 42. bombniškega polka v Somboru, opremljenega z lahkimi bombniškimi letali Petljakov Pe-2. Pred upokojitvijo leta 1959 je bil načelnik letalske vojne akademije. Po upokojitvi se je kot pilot veteran udeleževal slavnostnih prireditev, bil pa je tudi častni gost na proslavi 20-letnice upora na Slovaškem, kajti tam je bil in je še zmeraj znan kot Strečenski heroj. Sava Poljanec je umrl v Beogradu 6. novembra 1966.