aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave

Od junaka do bedaka – Dan, ki ga ne bom nikoli pozabil!
Ko varnost postane drugotnega pomena
(OPENSOARING, 24. februarja 2017, Michael Mix, prevod Milan Korbar, foto Michael Mix)

Avtor prispevka Michael Mix

Danski jadralni pilot Michael Mix je na svojem blogu objavil zanimivo in za našo letalsko srenjo precej neobičajno zgodbo, izpoved o tem, kako je v svoji vznesenosti nad uspehi in mladostnim prepričanju o lastni nesmrtnosti prišel v položaj, ki mu je sledila nesreča. Ker je zgodba izjemno poučna, sem jo z njegovim dovoljenjem prevedel in pripravil za objavo.

»Ime mi je Michael. Star sem 27 let in letim jadralna letala sem jadralni pilot

Naletel sem že 300 ur in imam več kot 400 uspešnih pristankov. V tem članku pa nekaj o enem, ki ni bil ravno srečnem.

V juniju 2016 sem kot pilot doživel svojo najslabšo izkušnjo. Hvala bogu je bilo poškodovano samo letalo. Toda, kaj se je zgodilo ta dan – in zakaj se je sploh zgodilo? O tem od tedaj naprej stalno razmišljam. To me je ujelo in od takrat preživljal težke trenutke uživanja v našem najljubšem športu.(kot je bilo to pred tem.) ni več tako, kot je bilo. Hkrati nisem več našel tiste volje, ki me je prej navduševala in potrebno je bilo precej časa preden sem se sprijaznil z dejstvom, da sem ga polomil.



Ni skrivnost, da sem tip, ki uživa v hitrem napredovanju. Ko se za nekaj odločim, potem storim vse, da to tudi dosežem. Sovražim poraze in večinoma to ni slabo. Ko smo pri letenju, se zdi, da mi je moj zmagovalni značaj pomagal pri hitrem napredku, tako sem dosegel nekaj dobrih izidov na različnih tekmovanjih. Medtem pa je to mojo pozornost odvrnilo od drugih zadev. Zmagovanje in doseganje dobrih hitrosti je preprosto postalo pomembnejše od moje lastne varnosti. Počutil sem se, kot bi bile moje odločitve usmerjene samo v doseganje čim boljših dosežkov, ne pa tudi v to, kako varno leteti.

Verjamem, da se je vse skupaj začelo takrat ali celo že pred danskim državnim prvenstvom, toda na tem tekmovanju je to postalo jasno. Pa vendar ne tudi meni. Mislim, da so mnogi lahko opazili nekatere stvari, ki sem jih počel in so bile nevarne – sam tega nisem videl. Vse se je odvijalo zelo dobro; dosegel sem nekaj dnevnih zmag in odletel nekaj sijajnih letov. Torej je bilo vse na mestu? Ali pač ne!

Četrtega dne državnega prvenstva, sem se odločil za izven letališki pristanek zelo nizko – mislim, da je bilo okrog 150 metrov. Bila je lepa, dolga poljana, torej sem izvlekel turbo in obrnil v finale. Vse se je začelo na kakih 70 metrih. Vse je šlo kot po maslu in neposredno pred sabo sem imel dolg, lep teren – torej, če tudi motor ne bi prijel, lahko samo pristanem na njem. Ni problema! Kaj bi le lahko šlo narobe? Vnaprej nisem razmišljal o takem položaju – vsaj nikoli pred tem ne.



Ko si mlad pilot, novinec v igri, z egom, pri tem te ljudje stalno trepljajo in še govorijo kako si nadarjen, lahko kaj hitro postaneš prepričan, da si »nesmrten« - kar pa, seveda, nikakor nisi. Torej, takšno je bilo moje počutje. Bil sem najboljši in sem vedel, kaj delam, kajne?

Do moje junijske nesreče je pripeljalo mnogo življenjskih dogodkov, ki so se mi takrat odvijali. Bil sem sredi ločitvenega procesa in celo nisem imel lastnega bivališča. Živel sem v prijateljevem stanovanju in če pošteno priznam, nisem bil srečen. Bil sem utrujen in nikakor se nisem mogel dobro naspati. Počutil sem se, kot da je moje življenje brez pravega smisla. Samo kadar sem letel, sem bil res srečen.

Tudi na dan pred nesrečo nisem kaj prida spal. Vstal sem utrujen, v sebi se nisem počutil dobro za letenje, toda, že sem bil na letališču in ostali piloti so že pripravili svoje stvari. Baze oblakov so bile nizke in vražje je pihalo, nisem pa imel občutka, da bi bilo bolje ostati na zemlji – v tem primeru bi zamudil priliko za dober trening. Šel sem v zrak in startal.



Torej, bil sem tu. Z egom, velikim kot Danska, z ogromnimi podočnjaki in velikim nasmehom na obrazu. Mučil sem se, da bi dobil višino, toda le počasi sem se dvigal in letel nasproti novi pustolovščini. Prvi del naloge je bil neproblematičen, ko pa sem obrnil na zadnji točki, sem se znašel nizko. Veter se je okrepil, tako sem si prizadeval predvsem ostati v zraku. Pri bazi oblakov na 800 metrih in s čelnim vetrom okrog 30 vozlov to ni bila lahka naloga. Oblaki so se zapirali in spoznal sem, da verjetno ne bom priletel domov, zato sem se trudil leteti proti boljšim terenom. Odločil sem se na 350 metrih. Še vedno nisem občutil nobenega stresa. Edina misel je bila, izvleči moram motor, ga zagnati in odleteti domov. Na okrog 250 metrih sem se odločil za lep teren in pričel z izvlekom motorja v položaju z vetrom. Izvlekel sem kolo in poizkušal zagnati motor. Ni zapel! In kaj sem storil? Poizkusil sem znova. Spet nič. Hmmm, hmmm. Potem sem vzel kontrolno listo in poizkusil še zadnjič. Obupal sem. Ko sem se obrnil proti izbranemu terenu, ga nisem več našel. Jadral sem s 30 vozli hrbtnega vetra, terena pa nikjer, izginil je. Takrat sem doživel stres. Na hitro sem se odločil za teren naravnost pod sabo in napravil naslednjo veliko napako, boril sem se z vetrom. Turbo je še vedno zunaj, torej so letalne lastnosti letala zelo slabe na mali višini (150 metrov). Izvedel sem bolj kot ne grd prilet, ko sem v četrtem zavoju, nekje na okrog 80 m višine ugotovil, da imam »mehko« palico. V tem trenutku sem se v pilotski kabini drl: »Michael, ti zaj…. idiot!«. Nekaj sekund sem mislil, da se bom ubil. Palico sem potisnil naprej in se spuščal naravnost proti drevesom. Nekako sem uspel »ujeti« letalo, toda bil sem pod pritiskom in Pristanek je bil tako trd, da se je kolo uvleklo. Z desnim krilom sem zadel v zemljo in napravil vrtiljak za 180 stopinj.

Torej, tukaj sem – na zemlji s polomljenim letalom in poln adrenalina do konca življenja. Strah me je. Ne vem zakaj, saj sem vendar živ in na tleh, z občutkom, da najhujše šele pride. Res je bilo tako. Prišel je psihološki trenutek, najtežji, in tudi najpomembnejši – samopriznanje. Ne, nisem razbil letala zaradi nenamerno uvlečenega kolesa. To je bilo samo vzrok za vrtiljak, toda, ko sem začel vrteti film nazaj, kje in kdaj sem uporabil motor, sem se zavedel, da je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo kaj takega zgodilo. Če se kolo ne bi uvleklo, bi lahko bil na terenu z jadralnim letalom, s katerim bi naslednji dan spet lahko letel in niti pomislil ne bi, kako resna je bila moja napaka in vsa situacija.

Da se vrnem na Dansko državno prvenstvo, ta dan bi se resnično lahko ubil. Končal sem brez možnosti izbire. Brez alternative! Drži, imel sem lep teren, toda, kaj če bi se motor zaustavil na koncu terena? Imel bi dobrih 100 metrov brez uporabnega terena pred seboj. Na vsega 100 metrih je velika verjetnost, da bi se let končal na drevesih ali v najboljšem primeru na cesti.



Junijski dnevi po nesreči so bili težki, poslušati sem moral različne komentarje. Še vedno si nisem priznal in zanikal sem bistvo, da »Nisem prvi, imel sem pač smolo«. Tako sem se trudil opravičiti sam sebi, globoko v notranjosti pa sem vedel, da je bilo vse skupaj eno veliko s…. .Počutil sem se kot bi hodil naokrog s polnim želodcem težkega kamenja. Sčasoma se je pojavila kruta realnost. Zavedel sem se, kaj sem storil in v kakšnem položaju sem bil, ne da bi na to sploh kdaj prej pomislil. Bil sem žalosten. Na nek način depresiven. Edina stvar, ki me je v življenju resnično veselila, sem občutil kot brco v zadnjico. In nenadoma mi je vse postalo jasno in imel sem občutek, kot bi se v nekaj tednih postaral za 10 let. S tem sem tudi postal pozoren na slabe navade pri svojem letenju. Začel sem opažati stvari, ki jih prej nisem videl. Zavedel sem se, da sem dobre izide na tekmi in svoje junaštvo postavil pred lastno varnost.

Tedni so minevali. Priznal sem si napako. Ni bilo lahko. Nisem letel in nisem se tako počutil. Dolgo sem premišljeval – je vse to vredno, s tem sem zaključil. Hvala bogu, temu ni bilo tako. Kako naj preneham z nečem, kar imam najrajši zaradi moje napake? Nisem edini, ki je v jadralnem letalu napravil napako, prepričan pa sem, da je bila zelo neumna. Najslabše je bilo to, da sem mislil, da nič ne more iti narobe. Moder mož na Danskem mladinskem državnem prvenstvu je svoj nagovor tekmovalcem vedno končal z besedami: »Bodite previdni – to kar počnemo je nevarno«. Prav je imel! Toda, odgovoren si ti. Ti držiš palico in se v največji meri odločaš, koliko tveganja ji boš naložil. Tukaj je seznam stvari, ki bi jih počel drugače:

Dopovedal bi si, da je 5 ur spanja za tak dan, odločno premalo za varno letenje – enostavno bi moral ostati na tleh.

Pred vzletom bi preveril motor preden bi se odpravil na prelet – v tem primeru bi ugotovil, da ne deluje in bi si vzel več časa za popravilo ali pa, da ga enostavno ne bom uporabil.

Vsekakor bi se prej odločil za let proti terenu za pristanek, mnogo prej in na večji višini, kar bi mi omogočilo več možnosti v primeru odpovedi motorja. Ta dan ni bilo težko ugotoviti, da je termičnega dneva konec!

Motor bi zagnal na priporočeni višini.

Osredotočil bi se na prvi teren za pristanek namesto ubadanja z motorjem.

Namesto tega sem končal v položaju z ogromno stresa v pilotski kabini in brez kakršnekoli dobre/varne možnosti rešitve.



Danes se počutim mnogo bolje. Strast se je vrnila in komaj čakam na začetek nove sezone. Leto 2016 je bilo po mnogih stvareh dobro leto – opravil sem mnogo odličnih letov, vendar je na vse padla senca tistega iz junija. Misli, da nikdar več ne bom letel enako kot prej – vsaj upam tako, zdi se mi namreč, da zdaj vidim stvari v povsem drugi luči. Življenje je vredno več in če vse preveč podrejaš rezultatom, ne moreš opaziti malenkosti v našem prelepem športu. Ne bom trdil, da se mi nikdar več ne more zgoditi nesreča. Tveganje na tekmovanjih vedno obstaja, toda zdaj in za vnaprej to vem, vedno bom poizkušal kolikor se le da čim bolj zmanjšati tveganje, da bom lahko še naprej raziskoval, razvijal in užival v tem velikem športu, ki je tudi moja največja strast in najpomembnejša stvar v življenju.

Letite varno. Pazite na druge in nase in se vidimo na nebu.

Varno pristajanje.

In seveda – ne pozabite me spremljati na facebooku.«

na vrh strani