aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

ostale povezave

Dunaujvaros 2017 - srečanje starodobnikov
(OPENSOARING, 15. avgusta 2017, besedilo in fotografije Mitja Ribarič)

MITJA RIBARIČ - v najboljši kondiciji

Starodobniki. Le zakaj me tako privlačijo? Zdi se, da je letošnja letalska sezona namenjena prav njim, začela se je že junija v Sinju. Mednarodna karavana jadralnih starodobnikov pod okriljem organizacije Vintage Old Timer Classic Gliders (VGC), s sedežem v Hampshiru (VB), ki sem jo spoznal že leta 2011, je bila znova na dosegu roke, tokrat v Dunaujvarosu na Madžarskem. Po tihem sem želel na ogled in na letenje pripeljal svojo Mucho, a žal ni šlo, ker bom moral za ponovno registracijo zamenjati jeklenice. S svojim S5 PIR-om sem se zato na 45. srečanje starodobnikov v Dunaujvarosu odpeljal brez Muche, a tokrat za več dni.

Ko sem se pred deseto uro približal letališču, so bila jadralna letala že pred hangarjem. Po pristanku sem se po tem mravljišču starih letal in njihovih ljubiteljev najprej malo razgledal, kje je kaj ter kako in zakaj. Pozornost je pritegnil starejši gospod, ki je z velikim kravjim zvoncem vabil – k letalski maši. Tudi sam sem se udeležil breifinga.



Udeleženci so tu dobili osnovne informacije o organizaciji letenja, o smeri starta aerozaprege in vitle, različna opozorila o stanju steze, pa analizo letenja prejšnjega dne. Objavili so najboljši dosežek na vitli in z aero vleko. Meteorolog je povedal svoje, tudi za dan vnaprej. Pilote so seznanili z nalogami za letenje, mimogrede so povedali, kje so najdeni predmeti in pod razno še marsikaj. Informacij je bilo veliko.
Morda nekaj več o vremenu. Srečanje se je odvijalo od 31. julija do 10. avgusta, v obdobju peklenske vročine po vsej Evropi. Tudi tu ni bilo nič drugače. Dnevna napoved: veter vzhodni do 2 m/s, spremembe z višino niso bile predvidene. Temperature na tleh bodo od 32° C do 35°C, termiko se lahko pričakuje po 15. uri, na višini od 500 m do 1200 m QFE. Dviganja do 1 m/s. Torej trpljenje za stare upehane kište. Do takrat sem se sprehodil med pticami. Bilo jih je manj kot v Spitzerbergu (VGC 2011), pa še vedno ne manj kot 60. Nekaj sem jih poslikal. Moram priznati, da vseh nisem poznal.

Z Beybe-co letnik 1944, obnovljeno 2007


Jadralno letalo Grunau Baby IIb, letnik 1944, registracija D-3637, leto obnove 2007

Med sprehodom sem se zaustavil ob pravi lepotici, letalu Grunau baby IIb iz leta 1944 in obnovljeno leta 2007. Čvekal sem z lastnikom o njegovi »Beybi« in svoji Muchi. Ob mojem velikem navdušenju in mojih očeh že na pecljih, si g. Sven Brandhorst iz Nemčije, lastnik malo čez trideset, skoraj ni upal dovoliti slovesa brez obljube, da mi bo dovolil štart z njegovo »beybo«. Dogovor je bil sklenjen.


Priprava na let

Ob tem je potrebno povedati, da je Aeroklub Dunaujvaros, organizator srečanja, dal na razpolago za goste brez svojih letal dva svoja starodobnika in sicer dvosedežnega Gobeja in Žerjava, seveda z dvojno komando. Za Žerjava je bilo toliko prijavljenih, da nisem prišel na vrsto. Za letenje z vsemi drugimi razstavljenimi letali pa se je bilo treba dogovoriti z lastniki. Seveda proti neomembe vredni pristopnini. Kasneje sem spoznal, da sem imel veliko srečo in obilo zaupanja g. Svena, lastnika njegove čudovito obnovljene Grunau baby.


Mitja pripravljen – gremo!

Moj drugi letalski dan se je prav tako začel z breifingom. Nobenih spodbudnih vremenskih sprememb ni bilo. Sedel sem pred hangarjem in v družbi Angležev in Nemcev. Šale dežujejo in solze tečejo od smeha. Ti gospodje se poznajo že dvajset, trideset ali več let in komaj čakajo, da se ob letu spet snidejo. Vsak hiti povedati novo šalo, ki je lani ni še nihče povedal ali slišal. Mimo pride Sven.
»Du Mitja, willst du Heute fliegen Baby oder nicht?«
Bil sem presenečen. Sam me je poiskal. »Ja wie fragst du ueberhaupt?«


Jutranji posvet in priprave na letenje

Že tečem na parking do Beybe. Pripravim padalo, pregledam letalo, predvsem jeklenice in jo odpeljem na štart. Ura je ena popoldne. Nihče ne štarta, samo vitla neumorno vleče ptice pod nebo. Vsi čakamo napovedano tretjo uro, ko naj bi termika le prebila savno na tleh. Ob treh vzleti prvi pogumnež. Minimoa iz Nemčije. Pilotka je mlada dama. Vleka se konča nad 5 km oddaljeno železarno, v dežurnem dviganju. Organizator je v ceni vleke predvidel odklop na 500 m QFE. Minimoa odklopi. Ležimo v travi, gledamo, ocenjujemo in se v svojih mislih zabavamo, ko razmišljamo, kaj se dogaja tam gori. Pilotka vrti in vzdržuje višino. Oops, tole je začetek. Na tleh hitro stečejo priprave na štart, piloti poskačejo v svoje kište in pet vlečnih letal se tudi zgane. Štartamo v dveh vrstah. Vse vlečejo pod »sondo« - Minimoo.


Grunau Baby IIb

Tudi san skočim v beybo. Sedim zelo pokonci. Hrbtenica je zravnana, tako, kot so me starši učili sedeti za mizo, ko sem v osnovni šoli pisal domače naloge. Pripravljen sem, kolega Leo mi še postavi pokrov instrumentov z varovalnim pleksijem proti mušicam v zobeh.

Nad železarno, kjer že vrti kakšnih dvajset letal, odklopim na 500 m. Dviganje je 0,5 do 1,0 m/s. Ni slabo. Poizkusimo teorijo: majhna hitrost, manjši krogi, boljše dviganje. Letim s hitrostjo od 55 do 60 km/h. Vsi so vrteli po moji zunanji strani. Bil sem vesel, da sem ostal v termičnem vzgorniku z ostalimi in na koncu nekatere celo »šišnil«. Ha, to se mi je smejalo, neizmerno sem se drl in smejal iz odprte kabine. Tako sem bil vzhičen, da sem vsem mahal, kot bi bil predsednik države na paradi.


Grunau Baby iz Litve

Evo, pa sem povzpel na 1000 m. Na vrhu se dviganje iz železarne umirilo. Okoli mene in nad menoj ni bil nihče več in vsi so se porazgubili. Kam zdaj? Nekaj jih vrti pod menoj in naenkrat vsi družno v eno smer. Kaj za en hudič jih usmerja? In res, kakšen kilometer vstran vrti mogočna ptica, orel ali kaj? Pa saj tu je samo ravnina? Mi smo navajeni naših kanj in tu in tam planinskega orla. Ampak ta je bil veličasten. Razpon kril mogočen. Torej, pod njega, vsi brez razmisleka. Pripodimo se podenj in on nas je, kot starosta, razvrstil v krog, z nami je napravil še krog ali dva in odjadral neznano kam. Mislim, da se nam je nasmihal. Pobalin. Kot bi odrezal smo bili kot riba na suhem. Nič od nič. Višina 600 m, do letališča 5 km, finesa 17, nimam več kaj razmišljati. Domov in v zono.


Tri v vrsto

Na koncu letalske steze je sprehajalna pot. Veliko ljudi tod teče in se sprehaja. Iz tretjega v četrti zavoj sem bil natančno nad njimi, na višini pod 100 m. Adrenalin mi še zmeraj ni popustil. Spomnil sem se Toneta Mirnika, ki nam je v klubu razlagal, kako je začel jadrati v Celju z beybo. Vsi smo se mu nasmejali, ko je razlagal, da se je v zoni »dol« drl učitelju ali lahko jadra še naprej, ker mu je zona »držala«. Evo, ideja. Naslonim roko na rob kabine, kot bi v poletni vročini iztegnil komolec skozi odprto okno avta in se zaderem sprehajalcem pod seboj: »Bejbe, kaj se dogaja?« in dodam polno grlo smeha. Ustavim se po dvajsetih metrih, krilo se nagne in naznani počitek.


Pogled z neba

K meni priteče Sven in me objame. Bil sem neizmerno vesel, skakal bi do neba od veselja in sreče. In tudi on, najbrž od sreče, ker mu nisem uničil lepotice. Jadral sem uro in 21 min. Bil sem zelo, zelo zadovoljen. Še enkrat sem doživel delček letalske zgodovine, ki sem jo doslej srečeval le v zgodovinskih knjigah. Veselje je leteti in celo jadrati s starodobniki. Zastrupil sem se. Zdaj bo delo na moji Muchi dobilo nov zagon. Nasvidenje prihodnje leto v Berlinu.


Barvito in raznoliko

Še o letalski kulturi


Kajenje prepovedano!

Zame je kultura obnašanje posameznika, okolja ali države do svoje zgodovine, do varovanja tehniške dediščine, osebna izkaznica naroda. Žal si moram priznati, da izhajam iz okolja, kjer so odslužena letala, tudi jadralna, zakurili. Tega ne govorim na pamet in danes, ko se srečujem z množicami, ki občudujejo stara jadralna letala, se teh časov sramujem.


Ponosna finska orhideja Pik-5c

Prvič sem na svoji koži doživel spoštljivo obnašanja do dediščine v Londonu, ko sem bil kot študent na Skoku čez kožo (rudarski praznik, kot ga poznamo v tudi Sloveniji) pod pokroviteljstvom rudarske fakultete in univerze v Londonu (Royal School of Mine). Toliko energije v zraku po ohranjanju vrednot preteklosti, toliko primerov ohranjanja artefaktov, ki so govorili o zgodovinskem pomenu Velike Britanije, do tedaj še nisem občutil. Tudi do tehnične kulture. Njihovo navdušenje me je povsem prevzelo. Z letalstvom sem se srečal v osnovni šoli, kot modelar, v srednji pa, kot tedaj vsi člani Aerokluba Velenje, tudi kot graditelj hangarja in letališke infrastrukture na bodočem letališču v Lajšah. Po študiju sem začel jadrati.


Vse, kar je potrebno za letenje

Sam iščem vedno kaj novega, rad razmišljal po svoje. Tudi takrat: imel sem jadralno licenco in šel sem pogledat, kako letijo še kje drugje. Dalj časa sem bil v gosteh Aerokluba Beljak na letališču Noetsch pod Dobračem v Avstriji, na tromeji Avstrije, Slovenije in Italije. Tam sem si z občudovanjem ogledoval dve lesenjači, ki sta bili v odličnem stanju in sta občasno tudi leteli. Iskrica je preskočila. Zagorela je želja po letenju s temi starimi in spoštovanja vrednimi lesenimi »kištami«. Še toliko bolj so me zanimale, ker doma nisem videl ničesar iz tega obdobja, čeprav vem, da je slovenska letalska graditeljska zgodovina bogata in je v tistih časih korakala vštric z velikimi letalskimi narodi, kot so bili Poljaki, Nemci in njihov Wassekuppe ter Avstrijci. Na to so lahko zelo, zelo ponosni.


Eleganca galebjega loma

Leopold Guldenbrein, moj avstrijski kolega, mi je za »Abrahama« poklonil Mucho, letnik 1959. Pravo damo med lesenjačami. Boljšega darila si pač nisem mogel želeti. Prav tako mi je še povedal, da se ljubitelji lesenjač srečujejo pod okriljem organizacije Vintage Old Timer Classic Gliders (VGC), s sedežem v Hampshiru (VB), vsako leto v drugi državi gostiteljici. Mojega navdušenja se ni dalo več ustaviti.


Mitja in Minimoa

Prvič na VGC Spitzerberg 2011


pogovor pred letenjem

Leta 2011 sem za en dan s svojim S5-PIR letel na Dunaj, na letališče Spitzerberg, kjer je bilo takrat letno srečanje VGC. Spitzerberg je letališče na velikem travniku, pod dvema kopama nad letališčem, visokima približno 300 m. Na drugi strani teh gričkov je že Bratislava. Udeležencev je bilo vsaj 200, razmere za letenje pa so odlične. Z aerovleko in vitlo so polnili pobočje omenjene kope. Vsak dan je bil breifing za pilote in za gospe. Predzadnji dan je bila predvidena disciplina trikotnik 3x50 km, za gospe pa obisk muzejev moderne umetnosti na Dunaju. Poslovilni večer za udeležence je potekal med plovbo z ladjo po Donavi. Gala večerja ob svečah in spremljavi Straussovih valčkov. Da se ti »ftrga«


Očalnik

Ob pogledu na to mravljišče »bukove klase« (klubski razred po Jožetu Verdevu) sem bil noro navdušen. Zaobljubil sem se, da se bom teh prireditev, seveda v mejah možnosti, udeleževal redno. Letos sem tako občutil Dunaujvaros, prihodnje leto pa greva z Mucho v Berlin. To so načrti in upam, da se uresničijo.


Očalnik od znotraj


Cimbora

na vrh strani