aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Nekaj (ne)jadralskih utrinkov Sinj-Livno
(OPENSOARING, 9. avgusta 2016, besedilo in foto Niko Slana, uredil Milan Korbar)

Dobri obeti

Več stvari me je v jadralski Bosni in bližnji okolici očaralo že pred leti, denimo, pogled na oblačni sistem nad Livanskim poljem ob severnem prodoru. Matrica rotorskih oblakov spodbuja slutnjo o dogajanju tam zgoraj. Doslej še ni bilo junaka, ki bi pomolil nos tja noter. Jadralski tabor v Livnem postaja živahnejši in zagotovo se bo nekoč našel kdo, ki bo iskal adrenalin tudi tam.



Drugi pogled, ki mi je ostal v spominu že od prvega stika s Sinjem, je pogled na Kamešnico z njene zahodne okolice. Iz Livnega daje pobočje pogled in slutnjo neznansko divjega in strmega pobočja, iz sinjske pa očara z mogočnim in dokaj blagim spuščajočim pobočjem. Nekoč je ekipa letalcev iz Češke z Vivatom raziskovala zavetrni rotor na sinjski strani in ugotovila, da deluje, kot bi ga ustvaril Nikola Tesla. Fantje so po radiu poklicali Kožuha, naj se jim pridruži v močnem dviganju. Boris se je še spomnil tega dogajanja. Dokler mu je pilot Vivata iskal dviganje ob rotorju, je še šlo, ko pa mu to ni več uspevalo, se je podal na letališče. Čeprav ni bilo daleč in tako rekoč pred nosom, je bil prepričan, da bo njegov Blanik ostal na pobočju. Uspelo mu je odlepiti z objema padajočega zraka. »Celo pristal sem na letališču,« je dodal tako prepričljivo, da smo poslušalci kar čutili, kako se s svojim pogledom upira padanju proti suhim kraškim pobočjem, ki navdušujejo kiparje ali pastirje. Enega smo z ovcami srečali na letališču v Livnem – doma iz Viteza se preživlja v JZ Bosni, sicer pa je kakšno desetletje delal tudi v Medvodah.


Izvira Rude in Graba

V Sinju nas je v bifeju, ki spada v okoliš letališča, mlajši domačin, s prstom kot merilnim pripomočkom, določil za turiste. Mario je tudi fotograf in volonterski turistični vodnik po bližnji okolici, kadar pa turisti izginejo, je frizer, član tamburaškega orkestra, pisec blogov na svojem FB, mojster za raženj itd. Peljal nas je do izvira potokov Grab in Ruda, ki se izlivata v Cetino. Hlajenje v Cetini in temu namenjen skok v vodo v bližini letališča je samo za ljudi z zdravim srcem. Izvor potoka Ruda je tako silovit, da opazovalec ne verjame, kako je to mogoča tako deroča reka, kot bi bila na Norveškem, predvsem pa ni razumljivo, od kje toliko vode. Lokalni posebnež se je pod kaskadami namakal in plaval proti toku, kot da gre za ogrevano vodo. Sicer pa sta oba izvira zavarovana, saj pod skalami živi redka vrsta belonogega raka, ob obilici jesenskega dežja pa najdejo ob obrežju tudi nasedlo človeško ribico.


Mlinarja ob Rudi

Mlin na Rudi, ki se ga čas še ni dotaknil, je v kratki hoji pridobil nekaj stoletij – 400 let je bila izklicna starost, mlinar in njegov pomočnik pa sta določila dvesto let več. V vsej svoji zgodovini mlin ni nikoli prenehal z delovanjem, torej so njegove usluge uporabili tudi Turki, ki so avgusta leta 1715 oblegali mesto Sinj. V eni od večjih kavarn je ta slavni dogodek obeležen na veliki freski, seveda v spomin na hrabrost 700 bojevnikom proti 60.000 Turkom. Baje je pomagala driska na strani napadalcev. Eden od hrabrih potomcev Sinjanov je najbrž tudi Ivan Ike Samardžić, ki govori s turisti, ki razumejo hrvaški jezik, kar v verzih, sicer pa je rezbar, kipar in slikar, nekoč je bil celo vojaški pilot, izobrazbo pa si je pridobil v ZDA na slovitem West Pointu, general Tus je bil njegov dober prijatelj. Nešteto izrezljani podob, med katerimi je ležala maketa MIG-21, potrjuje, da je bilo v njegovi pripovedi vsaj nekaj resnice.

Ike Samardžić
Sin nam je prizanesljivo namignil, naj do njegove pripovedi ohranimo nekaj zdrave razsodnosti, nasmejala pa nas je njegova žena, ki je priletela iz hiše kot duh in nas povsem resno vprašala, koliko bomo plačali za fotografiranje in kdo nam je dovolil uporabo fotografskega aparata. Potem pa se je začela smejati in nam s humorjem olajšala položaj. Tudi Ivan – Ike je bil mlinar, ki si je duhamorno in prašno delo med mlinskimi kamni popestril z domišljijo in umetniško žilico. »Umetnost je edino, kar povzdiguje človeški rod,« nam je dejal in s tem potrdil nedavno izdano knjižno delo italijanskega filozofa Nuccia Ordine v slovenščini z naslovom Koristnost nekoristnega. Celotno dogajanje je bilo v okviru zaselka ob starem mlinu. Pomislil sem, če ni nekaj podobnosti z mlinarsko dejavnostjo tudi jadralno letenje, saj veste, nenehno vrtenje …



Dogajanje na sinjskem letališču je bilo med našim obiskom živahno. Jakov Matković, predsednik AK Split in jadralec, je izžareval veliko pripadnost jadralnemu športu, prav tako kot vsi člani njegove letališke ekipe. Vrsto zapriseženih jadralcev je popestril še Poljak Miroslaw Lewandowski s foko 4, ki smo ga srečali že v Plasyju in v Rani na Češkem, nato pa se je še za nekaj dni preselil na Ptuj. Stalnica jadralnega letenja v Sinju so bili Novogoričani in tudi Ptujčan Dejan Bezjak, ki ni prav nič sanjal o Livnem, pač pa je kar iz Sinja vlekel svoje jadralske izlete proti Mostarju in Bihaću. Ker nisem imel s seboj računalnika sem kolega v Livnem, s podobnim letalom, vprašal, kje je bil in koliko kilometrov je ta dan opravil. Še posebno me je zanimal naskok na Mostar, kjer se je, vsaj zame, ugodna oblačnost nehala 38 km pred mestom. Natančnejši odgovor sem dobil šele nekaj dni pozneje v Ljubljani, na OLC. Ja, v eri elektronike so vprašanja odveč.



Na tem svojem zadnjem letu iz Livna sem pozabil fotografski aparat na zemlji. Nič me ni motilo, saj vse žive slike ostanejo v spominu – kot ozimnica. Sandi Kavalič, ki si je privoščil daljše bivanje v Livnu, je obljubil zapis in nekaj zračnih fotografij za Opensoaring. Tudi Mariborčani so obljubili nekaj podobnega.



Sicer pa je v Sinju pristal tudi slovenski One, ki je bil vsaj tako lep kot nova cesta prek Kamešnice, ki jo lahko v celoti uporabijo samo domačini z maloobmejno prepustnico. Žal, prometni biser bi koristil tudi jadralcem v dneh, ko ostajajo na zemlji.

na vrh strani