aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Potopis iz mariborske akcije v Livnem
(OPENSOARING, 12. Avgusta 2016, besedilo in foto Robert Hriberšek in Simona Potočnik, uredila Mojca Zupan in Milan Korbar)

Robert Hriberšek

Že nekaj časa smo se odpravljali v zloglasno Livno, za katerega pravijo, da je raj za jadralce. Akcije smo se udeležili Simona, Icek, Tona, Ivo, moja malenkost in seveda vsa spremljevalna ekipa. Na pot smo 29.8., v petek zjutraj, kot prvi krenili Hriberški. Pot je potekala gladko z nekaj vmesnimi postanki. Odločili smo se, da gremo po avtocesti do Karlovca in nato prek Bihaća in Drvarja. Potovanje je trajalo okroglih osem ur. Cesta je solidna, če te ne motijo ovinki v okolici Drvarja. Med vožnjo sem opazoval okolico in se čudil, kje so tisti tereni za ILP, o katerih so vsi govorili, tako da sem ob prihodu že bil bolj slabo razpoložen, ker sem bil prepričan, da smo prišli letet na Luno.


Oblaki vsepovsod

Prihod na letališče me je razvedril, saj smo doživeli topel sprejem. Šotor smo postavili na idelalnem mestu, nahranili malega H. in se odpravili na posvet v »kafano«. Kafana je pravo doživetje, kjer ne težijo z računi, temveč imajo zvezek v katerega se delajo črtice za vsako pijačo. Ena črtica = 1 EUR. Skratka super sistem! Po obveznem napitku smo skočili v trgovino po živež in se vmes ustavili še na čevapčičih, pospravili pa smo še en napitek. Ob računu sem bil šokiran, saj je cifra enaka kot pri nas v evrih, vendar je valuta KM, kar pomeni, da so vse cene, glede na SLO, 50 odstotkov nižje. Čeprav so bili čevapčiči odlični in pivo hladno mi vse skupaj ni preveč teknilo, ker sem opazoval vreme, ki je bilo VRHUNSKO!!!
Popoldan smo sestavili M1 in ga pripeli štiri metre pred šotorom. Med tem prispe še Trojner, ki sestavi avion, nato pa vsi skupaj spijemo še napitek ali dva.



30. 7. - letalni dan
Kot se spodobi za akcijo je edina skrb, da se zjutraj naješ, pobrišeš letalo in greš letet. Tako je tudi bilo. Lokalci (Edo) so nam pripravili izčrpen brifing o vremenu, terenih in pravilih letenja. Brez težav smo pripravili letala (M1, je bil še iz DJP) in ob (pre)poznem šlepu odpnem na 600 m v 2,5 m/s dviganje nad Livnim. Ta dan so bile baze oblakov različne. Najvišje sem uspel priti v okolici Glamoča in sicer na kar 2400m QFE, kar je 3100m QNH. Dviganja so bila povprečno 2,5 m/s, kar je bilo več kot dovolj, da sem si popravil okus po enem tednu letenja doma nad ravnino.
Ker je bilo to zame prvo letenje na tem področju, sem se odločil, da ne bom pretiraval in sem raje ostajal v okolici letališča ter tako naredil zgolj 315 km. Dan je bil za vsaj 400+. Ob pristanku smo si privoščili čevapčiče in napitek. Tudi Ivo je opravil lep prelet.

31. 7. - letalni dan
Vreme je bilo zjutraj jasno in napoved odlična. Z vzletom pričnemo vsaj uro prepozno in vendar se mi zdi, da se bo dalo odleteti 300+, čeprav sem vzletel ob 14. uri. Podobno kot prejšnji dan so bile baze visoke, sicer za spoznanje manj, vendar so bila dviganja močnejša in zanesljivejša. Tako mi je uspelo zopet preleteti 316 km. Prav tako je Ivo preletel cca 260 km. Zvečer je že prispela že druga ekipa v zasedbi Icek in Simona ter kasneje še Tona in Elza. Jaz pa sem bil, kot je bilo dogovorjeno, pomočnik in kuhar.

Kako so leteli pa bodo sami napisali...

TRIJE RAZLOGI ZAKAJ BITI UČITELJ: JUNIJ, JULIJ, AVGUST!

Simonca o Livnu



Hriberšek s trdim Š je kar veliko napisal o naši odpravi v Bosno, jaz pa malo dodajam ...
Moji vtisi so podobni njegovim, izpostavila bi le, da je pot trajala in trajala , zraven pa je Icek bentil, kje hudiča se voziva. Sama pokrajina od Bihaća skozi Drvar do Livna je bila bolj ali ne pusta, z zapuščenimi hišami, katere so dajale kar malo shrljiv pridih in predstavo, kaj se je dogajalo tam pred nekaj leti.
Po sedmih urah vožnje po notranjosti Hrvaške ter Bosne sva prispela v Livno, kjer so naju pričakali Ivo T. in njegova gospa ter nasmejana in sproščena družina Hriberšek. Robi se je hitro pohvalil nad 300 km letenjem z lepimi višinami in dviganji. Icek se je vendarle malo sprostil od vožnje, sploh po informaciji; pivo je ena črtica v zvezku, ena črtica je vredna 1 evro.
Naslednji dan, v ponedeljek, nas je pričakala napoved o nevihtah, kar je tudi držalo. Ponedeljek smo izkoristili za pokušanje piva v "bufi" in v mestu, jedli pa smo seveda čevapčiče.



V torek smo jedli čevapčiče.V sredo smo jedli čevapčiče, v četrtek ..., tu pa tam je padla kakšna pica ali burek. No, za nekaj časa smo se poslovili od pečenja in čevapčičev. V dnevih, ko ni bilo za letet, smo se podajali na izlete. Nekateri so si ogledali Mostar, drugi so skočili do morja, tretji do muzejev ... Zmaga pa bližnje jezero Mandek, kjer smo kraljevali v družbi domačinov. Voda je bila čista in prijetno topla.
V kampu so nam delali družbo tudi primorska ekipa, s katero smo preživeli dneve in večere skupaj. Štajersko primorska naveza odlično deluje skupaj, tako kot v zraku tudi pri jedi. Med našo jadralsko akcijo smo bili tudi v družbi zagrebške ter novomeške ekipe. Sama sem izkoristila prijaznost novomeškega Crnija, kateri mi je posodil Twin Astirja, za krajše lokalno jadranje ter spoznavanje okolice Livna . In ker to ni bilo dovolj zame, se mi je ponudila priložnost v četrtek, da se ponovno usedem v letalo. Z Matijo Žnidaršičem sva v Duo discusu preletela 450 km. Dviganja so bila do 4,5 m/s, višine do 3000 QNH. Prelet je trajal 5,5 ure, prijadrala pa sva vse do Bihaća oziroma do Željave, nekdanjega največjega letališča JLA. Po preletu mi je Matija pokazal, kako drži pobočje dolgo 43 km, ob hribovju vzdolž Livanjskega polja pa vse do Drvarja. Priznam, malo me je bilo strah, biti nad hribom, ki je bolj položen kot naše Pohorje, malo terenov za ILP ter se zanesti, da Matija ve , kaj dela. Pa očitno je vedel, saj sva nasmejano utrujeno pristala na izhodiščnem letališču.


Naravna ovira na poti domov

Da ne pozabim omeniti jutranjih sestankov. Kljub poznim uram sestankov, so bili le ti zelo dobrodošli in poučni. Tudi takrat, ko ni bilo letenja, smo bili deležni kratkega predavanja izkušenih pilotov Boštjana Pristavca ter Milana Petkovića. Livno mi bo ostalo v spominu kot gostoljubno letališče z enim tušem in obilico smeha v dobri družbi. Robi,Tona in Icek - drugo leto znova?

na vrh strani