aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

V Bloemfontainu sem se dobro počutil
(OPENSOARING, 15. januarja 2015, besedilo in fotografije Karel Čeč)

Jadralno letenje je lahko tudi dolgočasno in zato razumem odločitev Avgusta Potuška, da se je za nekaj časa odpovedal letenju v Južni Afriki. Guza je najbrž bil zelo blizu točke zasičenosti, kajti, pri skoraj 400 urah letenja v eni sami sezoni, to ni težko razumeti in če tudi vreme ne sodeluje, kot bi moralo, je taka odločitev sploh razumljiva. Sam sem se odpravil v Bloemfontain prav zato, da bi doživel z jadralnim letenjem kaj novega, jadranju v Namibiji pa sem se lani (letos) odpovedal. V nasprotju z jadralskim kolegom iz Slovenj Gradca sem v Soaring Safaris, ki ga vodi znani britanski jadralec Dick Bradley, doživel nekaj novega in osvežujočega, po letenju pa pogovore s pristnim angleškim smislom za humor.



Prvo, kar mi je prišlo na misel, je bilo, da naj bi si ljudje, ki vodijo podobne jadralske centre, ogledali Bloemfontain, predvsem pa bi morali doživeti Dickov pristop do letenja. Pomislil sem tudi na jadralske tabore v Lescah, ki jim v spomladanskih in poletnih mesecih ne manjka gostov, ki se želijo ob jadralnem letenju na letališču dobro počutiti. Za to pa mora biti izpolnjenih nekaj pogojev. Znova moram preskočiti k novemu velikemu hangarju v Bovcu, ki so ga naredili na letališču, a brez vode. Seveda, človek, ki je projektiral hangar, ni nikogar vprašal, kaj vse je za jadralno letenje potrebno še poleg strehe. Voda je zagotovo bistvena. Najbrž arhitekt ali arhitektinja, ki ga je narisal(a) za letališče v Bovcu, tega še danes ne ve. No, tudi v Lescah se še nismo povsem prebudili, saj se morajo gostujoči jadralci drenjat ob eni sami vodovodni pipi. Ker so jadralci pretežno izobraženi, tega, česar na letališču ni, pač ne iščejo in tudi ne zahtevajo. Tako se zdi, da tujim (in domačim) jadralcem v Lescah nič ne manjka. S takšnim razmišljanjem ni nič narobe, dokler ne zmanjka gostov.



V Bloemfontainu dobi jadralec za 300 evrov na teden vse, kar si lahko izmisli: vremensko napoved, krajšo ali daljšo nalogo za tisti dan, letalo mu odpeljejo na letališče in ga tudi pospravijo, kot se spodobi, pa še operejo ga po letenju. Dick Bradley pripravi ob koncu jadralskega dne na Cikovem na SeeYou sočasno predstavitev vseh letov, potrudi se in jadralcem razloži, kaj so naredili dobro in kaj bi lahko bilo bolje. Bradley čez dan opazuje razvoj vremena in če se pojavi nebodigatreba Cb, to sporoči jadralcem prek telefona, skupaj s podatki o obsegu in smeri gibanja Cb-ja. Na letališču je tudi vse, kar nekdo potrebuje, če si postavi šotor - voda, elektrika, prhe in WC-ji, pralni stroj. Tudi kamp je v okviru omenjene takse.



Najbrž sem še kaj pozabil. Vsi leti gredo prek Dickovega računalnika, tako da ima pregled nad dogajanjem v zraku in nad tem ali so jadralci upoštevali omejitve zračnega prostora. Vsak trenutek ima pred seboj vse lete in ko je med mojim bivanjem prišlo do bližnjega srečanja v kontroliranem zračnem prostoru kakšnih 200 km vstran, je preiskovalcem dogodka lahko postregel s podatkom, da ni bil udeležen jadralec iz njegovega jadralskega tabora. Dick Bradley, ki je prvi samostojni let opravil že leta 1960, ima vse pod kontrolo, a še zdaleč ni zdrgnjen tip, ki bi ljudi utrujal s predpisi. Nasprotno, trudi se, da bi jadralcem dal po kar so prišli v njegov jadralski tabor. Med drugim je tudi vlečni pilot, je kot Darko Delux ko je treba zavrteti raženj, jadralcem priskrbi kisik, napravi obračun itd. Je tudi psiholog saj jadralca kaj hitro postavi na mesto, ki mu gre. Na nogah je od jutra pa do 22. ure, zmeraj je prijazen in ustrežljiv. In še nekaj o vleki. Zanjo uporabljajo letali cessna 182. Ne vem, kako se je na naši geografski širini zakoreninilo mišljenje, da cessna ni primerna za vleko. Nasprotno, menim, da je zelo primerna.



Bloemfontain je britanski in ko so se pojavili v njem francoski jadralci, smo čutili nekaj zdrave napetosti, ki je temeljila na humorju. Britanski jadralci so želeli prepričati Francoze, da so prišli iz dežele neštetih predpisov, a so jih kolegi s celine spomnili, da so Britanci ustvarili Indijo, deželo, kjer so britansko nagnjenost do administracije prignali do absurda. Zanimivo je bilo opazovati, kako so Angleži zbadali Škote zaradi referenduma o samostojnosti. Spomnil sem se naše jugo folklore, Angleži so nastopali kot nekoč naši Srbi.



Jadralski center Dicka Bradleyja na zunaj ni nič posebnega in tudi ni jadralsko izhodišče iz katerega bi jadralec z lahkoto preletel 1000 km. Tu in tam se že kdo pojavi, ki to zmore, a to ni pravilo, zato pa je veliko možnosti za zunajletališke pristanke. Letališče ima travnato stezo, po sredi je približno 300 m tri metre širokega asfaltnega traku, kar zadostuje za vzlet. V Lescah imamo asfalta precej veliko, zato pa toliko manj jadralnega letenja, da ne omenjam Slovenj Gradca, kjer pa sploh gre za svetovni fenomen, ki bi ga lahko imenovali slovenske Butale. Kako pa naj drugače ocenim pojav, ko na letališču, ki je delovalo desetletja, zaprejo dejavnost kot bi zavrteli stikalo za luč. Za to nimam kakšnega boljšega izraza. In ko berem sporočilo jadralnih padalcev, da je možno letenje samo z registriranimi jadralnimi padali, česar ne poznajo nikjer po svetu, tudi ni jasno, od kje Slovencem takšno samozanikanje. Že vrabci na strehi čivkajo, da je tolminski turizem povezan z jadralnim padalstvom in gorenjski tudi. Skratka, v Bloemfontain imajo asfalta ravno toliko, kot ga je potrebnega za jadralno letenje in nič več.

In še nekaj o letenju z JS1, ki sem si ga sposodil od Erazma. Letalo lahko samo pohvalim, že po nekaj zavojih se v njem počutiš domačega, pa čeprav sem doslej letel pretežno s težkim ASH 25. Z motorjem, ki sem ga želel prižgati nad letališčem, nisem imel sreče in strinjam se z Erazmom, ki nagovarja lastnika JS1, naj v letalo vgradi tudi navaden motor. Prvič sem se srečal z LX9000, ki ima v zgornji tretjini ekrana umetni horizont in ob strani še podatke o hitrosti in priporočilom, katero stopnjo zakrilc naj pilot uporabi. Oudie in LX 9000 so na tem letališču v večini, Erazem pa ima tudi posebno mesto med tukajšnjimi jadralci. V zraku sem užival, čeprav vreme ni bilo namibijsko. Za vse, ki si želijo zvedeti kaj več pa je na

na vrh strani