Opensoaring.com

aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

V letošnji namibijski odpravi vsega po malem
(OPENSOARING, 31. decembra 2015, besedilo in fotografije Boštjan Pristavec, uredil Milan Korbar)

Če so me vremenske razmere na namibijskem nebu v zadnjih letih nenehno pozitivno presenečale z dobrimi razmerami, je bilo letos morda za kanček drugače. Bilo je vsega po malem, nekaj dobrih, nekaj solidnih, nekaj manj dobrih in nekaj vremensko slabih dni.
Morda je bila največja smola, da sem na svoj prvi letalni dan le povprečno dobro izkoristil solidne razmere za večji trikotnik. Prvi dan, kot po navadi, mine v privajanju in iskanju občutkov za določanje in napoved optimalne naloge, tako da takrat zadeve še niso povsem na mestu. V naslednjih dneh smo bili deležni nekaj solidnih dni z modro termiko.

Ni kaj, na začetku, ko si lačen letenja, tudi modro nebo s solidno termiko poteši željo po letenju. Ko pa modra termika oslabi in priteče še bolj suh in hladen zrak, kmalu ugotoviš, da boj za obstanek v zraku ni več najbolj zanimiva zadeva. Takih dni je bilo letos precej in to so bili dnevi, ki kaj hitro spodbudijo hrepenenje po boljšem vremenu. Če en dan prisilnega počitka včasih prija, je drugi dan že naporen, tretji pa še bolj itd …

Za vsakim slabim obdobjem nastopi boljše in tako je bilo tudi letos. Značilnost namibijskega vremena je, da se po jadralsko slabih dnevih vreme izboljšuje postopoma, sprva sta dan ali dva z boljšo modro termiko, nato se pojavi nekaj kopaste oblačnosti in ko povprečno dober vremenski cikel doseže vrh, je navadno nekaj dobrih dni z visokimi bazami kopaste oblačnosti.

Kaj je lepšega kot leteti takrat, ko vstopiš v cono dobrega občutka in si lačen letenja.

Meni se te stvari zgodijo po nekaj dneh povezanega letenja. Zadeve je težko opisati, vendar so to dnevi, ki neznansko vlečejo in me vabijo k neprestanem ponavljanju teh doživetij. Za vstop v omenjeno stanje je odklop od običajnih, vsakdanjih obveznosti in popolna usmerjenost na vremenske razmere in tehniko letenja. Najbolj me vlečejo časovno med 7 in 9 ur dolgi leti, ki se v Namibiji končujejo z igro, v kateri so glavni igralci čas, višina, veter in razdalja do cilja.

Zakaj je to tako pomembno ? Največji potencial dobrega jadralskega dne tiči v zadnjih urah termičnega dne, ko se nemalokrat prav v zadnjih urah, vsled visokih delno stratificiranih, vendar še zmeraj dejavnih baz kumulusov, potovalna hitrost celotnega leta krepko dvigne. Ni tako redko, da v zadnjih treh urah preletimo tudi prek 500 km. Če pri takemu scenariju sovpada še zadnji del napovedane naloge, je jadralska sreča popolna.
V veliki večini mojih napovedanih trikotnikov postavim zadnjo točko tako, da lahko, v kolikor mi čas ne dopušča, svoj let skrajšam in se po krajši poti usmerim domov.

Ko razmere niso idealne, je potrebno najti motiv drugje. Ko nastopijo dnevi s slabimi obeti za dober prelet in ko večina opusti misel na letenje, se prej ali slej pojavi vprašanje, kaj ves dan početi na tleh? Odgovor omenjam že zgoraj, en dan še gre, drugi dan je čakanje na boljše vreme težavnejše, tretji dan pa je občutek že neznosen. Pri meni drži pravilo, da je lažje preživeti povprečen dan v zraku kot na tleh. V takih primerih si popestrim dogajanje s tem, da večkrat pritisnem na sprožilec svojega fotoaparata. Bitka s časom in razdaljo, jakostjo dviganj takrat ni na prvem mestu. To so leti, ki so pravo nasprotje tistemu, ko gre za lov na rekorde. Letos mi je na enem izmed takih letov uspelo v precej vetrovnem vremenu, na meji z Botswano, ob oblaku splezati na val in se povzpeti nekaj sto metrov nad lepo kopasto oblačnost. Bilo je enkratno.

In kaj storiti, če se zasitiš z letenjem?

Tudi to se zgodi. Takrat je najboljše zdravilo en dan premora, tako, da zgineš iz letališča in se zaposliš s popolnoma drugimi stvarmi. V Namibiji je to navadno potovanje v glavno mesto Windhoek, po nakupih kakšnih nepomembnih malenkosti, letos, denimo, sem kupil olje za dvotaktne motorje ... Na koncu takega nakupovalnega dne sem navadno bolj utrujen, kot če bi letel, vendar se pri tem zopet pojavi tisto najpomembnejše – želja po letenju.

Odlično ozračje med kolegi

Letošnje ozračje, tako na tleh kot v zraku, je bilo eno najboljših doslej. Michael in Fabian sta iz flight offica skrbela za dobro podporo pri vodenju letenja, nam dobro znani francoski kolega JR je neprestano skrbel za šale, legenda nemškega jadralnega letenja Wilfried Groskinsky, pa je z najboljšimi nemškimi mladimi in letenja željnimi piloti, katerim je hkrati tudi sponzor, dodajal posebno energijo in motiv vsem drugim. Nemalokrat smo se po pristanku zadnjega pilota zbrali, si izmenjali informacije o opravljenih letih in se zasluženo odžejali. Naj ne pozabim omeniti še letošnje posebnosti - sove BIWE. Nebogljenega mladička so našli pod drevesom v začetku novembra. Od takrat naprej ima odlično postrežbo. Skoraj vsak dan je deležna netopirja in drugih ustreznih dobrot. Verjetno jo navkljub kopici ljudi, ki jo stalno ogledujejo in slikajo, lagodje privlači toliko, da se ne poda na svojo pot. Kot pribita je ves čas v bližini ljudi ali celo v flight officu.

Izjemne vremenske kulise in pasti

Če izključimo osnovne napake s katerimi se piloti največkrat ujamemo v večjo ali manjšo past, je to vsekakor vreme. Največkrat je povratek na izhodišče težaven ali celo nemogoč zaradi neviht ali močnega čelnega vetra, ki onemogoči pravočasen povratek. V letošnjem letu se je, med mojim letenjem, zgodilo tudi nekaj precej vremensko oz. nevihtno intenzivnih dni. V takih primerih je potrebno paziti na neprestano možnost pobega s področja padavin. Let skozi področje intenzivnejšega dežja navadno pomeni izjemno veliko izgubo višine in je posledično precej tvegan način reševanja situacije, zato se je najbolje takim potezam izogibati. Po drugi strani pa si ob previdnem in preudarnem letenju lahko priča izjemnim vremenskim in svetlobnim kulisam.

Dvakrat prosto prek 1300 km

Prosto letenje v smeri dobrega vremena je dobra možnost za večino pilotov, ki lovijo čim boljše dnevne uvrstitve na lestvici OLC. Sam se takega letenja poslužujem takrat, ko se napovedane discipline ne da odleteti. Letos je bilo takih primerov nekaj več in takrat se taktika letenja spremni v iskanje najboljše možne linije vremena. Končni izid enega takih dni je bila povprečna hitrost 157,8 km/h, kar je po drugi strani soliden trening za tekmovalne discipline AAT …

Načrti in dosežki

Moji letošnji načrti so bili usmerjeni k postavljanju novih kontinentalnih rekordov, poleg tega pa je bil in je še vedno ostal na spisku največjih želja hitrostni svetovni rekord v trikotniku 1250 km. Slednji je hkrati tudi edini svetovni rekord dosežen v Afriki. Sedanji ponosni lastnik rekorda je naš madžarski znanec in prijatelj Laszlo Hegedus.

Ker gre za enega redkih svetovnih rekordov, ki je dosežen v Afriki in ga je po mojem prepričanju možno še precej izboljšati, je toliko bolj mikaven. Ker je trikotnik tako velik, je za oblet potrebno izkoristiti celoten dan, ki je na voljo. Pri tem je velikega pomena določanje in napoved trase trikotnika. Tu mora biti še dobra oprema in pilota v formi. To so temeljni pogoji. Vendar pa je za rekord potrebno leteti vsaj dobrih 152,5 km/h, kar je velikokrat, zaradi neenakomerne razporejenosti dobrega vremena, to zelo težavno odleteti. Pri tem so bili nekateri, denimo, Laszlo, srečnejši in jim je uspelo letvico (beri hitrost), dvigniti višje že v prvem poskusu, medtem ko drugi niso imeli takšne sreče. Ostaja prepričanje, da se bodo dovolj vztrajni rekordnih dosežkov veselili šele po mnogih poskusih.

Da spadam med slednje sem potrdil prav z letošnjimi naskoki na nov kontinentalni daljinski rekord v disciplini cilj-povratek in prosti cilj-povratek. V četrtem poskusu, na moj zadnji letalni dan letošnje namibijske odprave, so se mi zadeve končno le iztekle po mojem okusu. Spodaj so moje štiri variante za napovedan cilj povratek.

Kot omenjeno se je moj pohod na kontinentalni rekord cilj povratek in prosti cilj povratek, odvijal v štirih dejanjih. Najprej se je zgodil dan, ko sem se popolnoma uštel s smerjo leta. Po dveh urah letenja sem imel za seboj dobrih 100 km, kar je odločno premalo. Naslednji dan je bila izbira poti ustrezna, vendar sem se ujel v past. Pri načrtovanju in določitvi obratne točke v programu SeeYou nisem vključil kontroliranega zračnega prostora. Kot po navadi sem točko okliP kliknil natanko v TMA Upington. To sem ugotovil šele po preletenem 500 km, ko sem na instrumentu dobil opozorilo za kontroliran zračni prostor. Kriza. Pred TMA povsem znotraj časovnega načrta sem predčasno obrnil in iz nastale situacije odletel proti zahodu ter iztržil soliden trikotnik.

Sledil je poskus št. 3. Obetavna vremenska napoved in postavitev točke, severno od kontroliranih območij v Južni Afriki, je končno obetala uspešen let. Napovedano točko sem dosegel ob 14:42 in ker je bil razvoj vremena izjemen, sem let nekoliko podaljšal z namenom, da bi bil prosti cilj povratek zaokrožen na 1150km. Celotna zadeva se je zadnjih 300 km začela, zaradi vse pogostejših ploh in dežja, pošteno zapletati. Navkljub časovni rezervi, ki je takrat znašala eno okroglo uro, sem moral 30 km do doma za povratek uporabiti motor. Preostal mi je še zadnji možen letalni dan. Vremenska napoved je obetala podoben razvoj kot dan prej, z morda nekoliko manj možnosti ploh in neviht. Za svojo mirno vest sem ponovno napovedal cilj povratek 1123,4 km. V načrtu sem imel leteti po najboljših močeh do 13:30, ko se bom na osnovi razvoja vremena odločal glede nadaljevanja oziroma odstopanja od naloge. Naslednji dan je bil dan mojega potovanja domov, tako, da si nisem smel dovoliti pristanka kjerkoli drugje, kot doma. Vreme je bilo tokrat bistveno bolj stabilno vendar termično izjemno. Točko na dobrem 561. km sem obrnil po časovnem načrtu, nato pa so se mi formirale čudovite linije oblakov, ki so mi, kljub nekaj čelnega vetra, omogočale hitro napredovanje. Izjemna vremenska optika in občasni močni prašni vrtinci termike na tleh so me spremljale vse do 160 km do doma, ko sem dosegel doletno višino. Ciljno linijo sem preletel uro in pol pred koncem dneva. Hitrost napovedanega preleta se je ustavila pri 150,05 km/h. S tem letom se je tudi sklenila moja sezona letenja v Afriki.

Naj na koncu izkoristim še priložnost in vsem letalkam in letalcem ter našim simpatizerjem zaželim srečno zdravo in uspešno novo leto 2016, z obilo lepih trenutkov v zraku in vselej z varnimi in mehkimi pristanki.