aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Po kolesarski poti D2
(OPENSOARING, 31. maja 2015, besedilo in fotografije Niko Slana, uredil Milan Korbar)

Ker je največkrat preletena pot leških jadralcev iz Lesc do Tromeje in naprej na zahod in ker si, nasprotno od Mihe Thalerja, radi ogledujemo pokrajino tudi s tal, smo, po nasvetu Karla Čeča, prevozili Kolesarsko pot D2 od Mojstrane do Belopeških jezer. Pravijo, da pot, ki so jo posvetili Juretu Robiču, financirali pa delno EU, Ministrstvo za infrastrukturo in prostor RS ter Direkcija za ceste, vse pod skupnim nazivom »Naložba v vašo prihodnost«, na vzhodni strani začenja že na Jesenicah, na zahodni pa se nadaljuje do Trbiža in teče še naprej, a o tem se bomo prepričali kdaj drugič.



Na kratko, in brez uradnih podatkov o dolžini poti, lahko rečemo, da si je težko predstavljati, po kako lepi poti je speljana, seveda je to laskanje namenjeno tudi nekdanjim graditeljem železnice z Jesenic do Kranjske gore, po kateri teče kolesarska pot. Blago se vzpenja, nikomur ne povzroča težav, malo bolj se postavi v klanec šele v sklepnem delu, pri vzponu na Belopeška jezera. Slab kilometer poti prav tako ne bo nikogar spravil na kolena, mnogi jo brez sramu prehodijo s kolesom ob strani. Nagrada je čudovit pogled na spodnje jezero, še najbolje kar iz bifeja, ki je zaprt samo v sredo. Z dodatnim kilometrom vožnje, kratek del v klanec, vse drugo pa je spust, si lahko ogledamo še zgornje jezero. Jadralni piloti ob zgornjem jezeru navadno vržejo pogled še na prostran travnik v ozadju, na katerem bi lahko mirne duše pristali z jadralnim letalom. Tukaj tudi trava ni nikoli tako visoka, da bi bila nevarna za letalo, a ne spomnim se, da bi si že kdaj kdo izbral to možnost za izhod v sili. Vendarle gre za termično izjemno dobro področje, tako da je bilo ogledovanje travnika samo pogojni refleks jadralca.



Seveda smo vso pot vožnje s kolesom oprezali za travniki, ki bi bili dovolj veliki za pristanek. V okolici Mojstrane in Belce jih je več, vendar pa je trava še previsoka. V Belci, nasproti bifeja, je krompirjeva njiva, ki bi bila primerna v ta namen – nekoč je tu blizu pristal Marjan Garbajs – a nas je pri oprezovanju in fotografiranju zalotila lastnica. Ko smo ji razložili, kako in kaj ter zakaj fotografiramo, je bila ogorčena. Pomirili smo jo s podatkom, da bi lahko dobila odškodnino, toda na koncu je dejala, da si letal na svoji krompirjevi njivi ne želi, ker bi to lahko pomenilo, da bodo zaradi tega trpeli lakoto. Ja, tega res ne bi želeli, ampak tudi možnost, da bi kdo našel to njivo, je zelo majhna.



Sicer pa čudovito kolesarsko pot uporabljajo tudi rolkarji, pohodniki, tekači in sprehajalci. Med tekom smo zalotili jadralsko družino Boštjana Pristavca, poleg je bila še žena Tanja in sin Žiga. In za konec: pot od jezer do Mojstrane je kolesarska nagrada, saj se zdi, da kolo teče tudi brez poganjanja pedalov. Še preden se dodobra zaveste, ste znova na izhodišču. Vsekakor je to kolesarski izlet, ki ga je treba doživeti.

na vrh strani