Opensoaring.com

aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Diamantna višina
(OPENSOARING, 27. Januarja 2015, besedilo Peter Karner, fotografiji Niko Slana)

Uroš Štuklek

Bil je lep prvojulijski dan leta 2003. Sonce je sijalo in pihal je jugozahodnik. Z Urošom Štuklekom sva se dogovorila, da po njegovi službi opraviva trenažni let z duo discusom. Da ne bi izgubljal časa, sem sedel v blanika in v vlogi učitelja »peglal« pobočju Kunigunde. Kunigunda je hrib, ne preveč visok, ki pri jugozahodniku dobro drži, tako da se da »viseti« v zraku. V preteklosti nam je že večkrat omogočila, da smo dnevni izkupiček jadralnega naleta dvignili na 80 ur. Opravil sem dva leta po dve uri in šestinštirideset minut. Nič posebnega se ni zgodilo, le vroče je postajalo. Hrib je držal dobro, jaz pa sem učencema razlagal pravila letenja na pobočju.

Peter Karner

Uroš je bil točen. Hitro sva pripravila duo discusa in v prepričanju, da se bo dalo še kaj narediti, sva vzletela malo po 16. uri. Hitrost vetra se je med tem povečala, tako da ni bilo bojazni, da ne bi ostala v zraku. Odpela sva nizko, malo nad vrhom hriba, v prepričanju, da nama v primeru, da uloviva val, ne bo treba trepetati ali višina je ali je ni. Toda razmere na hribu niso bile tako idealne. Pošteno se je bilo treba potruditi, da nisva pristala. Po skoraj uri guncanja gor in dol sva prvič ujela močnejše dviganje in se povzpela na 1800 metrov, kar nam je omogočilo, da sva se odpeljala do Vinske gore. Nato pa počasi, od kumulusa do kumulusa, proti Gori Oljki. Zanos vetra je bil velik, zato sva napredovala počasi. Duo je odličen dvosed in Uroš je s pridom izkoriščal njegove letalne sposobnosti. Dokopljeva se do Polzele, kjer so se razvili kongestusi in v privetrni strani oblaka poskušava napraviti preskok nad oblak. Jaz sem bil bolj previden in sem se držal bolj stran od oblaka, ko pa je Uroš prevzel krmila je z desnim krilom »šaril« po oblaku. »Kaj pa če nama prileti kdo nasproti?« ga vprašam. Uroš zamahne z roko in leti naprej. Zavedam se, da je tudi Aleš Klinar nekje na tem področju in ima enak cilj kot midva – doseči diamantno višino. Zapeljeva se proti Mozirju. Samo izgubljava višino, tako da sva kmalu spet na istem mestu kot prej, a precej nižje. Vendarle pa ujameva metrsko dviganje in počasi pridobivava na višini. Kumulusov je vse manj, dviganje pa še kar naprej vztraja. Brez velikega pompa sva zajahala val, ki naju je dvignil na 2700 metrov.

Ob tem sem se spomnil, kako sem leta 1974 opravil prosti prelet dolg 520 kilometrov in mi je za zlato «C« značko s tremi diamanti manjkala samo še višina. Maks Arbeiter me je potegnil na Goro Oljko. Prav tako je bil zelo vetroven in turbulenten dan. Odpel sem nizko, v prepričanju, da hrib dobro drži. Kakšna zmota! Zapeljal sem se po pobočju, pa nič. Samo dol. Če ne bo dviganja sem na tleh. Ko sem ponovno priletel v rotor, me je dvignilo s 4m/s. »Tega pa ne smem izpustit,« si rečem in napravim oster zavoj, ne gleda na to kakšno hitrost imam. »Rodeo« je trajal vse do 800 metrov, ko se je naenkrat vse umirilo. Ostalo je mirno dviganje do 3200 metrov. Zaradi prihajajoče noči sem moral let prekiniti, zapustiti dviganje in pristati.

Tako kot je prišel, je tudi izginil. Spet sva brez dviganja vendar dovolj visoko, da se pomikava v proti Mozirju. Na višini 2200 metrov nama iz nasprotne smeri prileti Aleš z Y3. Ne vidi naju, midva pa ga tudi ne moreva poklicat, ker sva na frekvenci ljubljanske kontrole. Takoj, ko sva priletela v CTR Ljubljana, sva se javila kontroli, ki je zahtevala, da javljava višino in pozicijo.

Ozračje se je že popolnoma osušilo, le nekaj kumulusov je še, vendar so vsi pod nama. Oziram se v nebo, če bi zagledal valovni oblak, pa tudi tega ni. Na zadnji plati začutim dobro znan pritisk. Pogledam na variometer, ki kaže najprej meter, a jakost dviganja še narašča. Končalo se je z dviganjem nekaj čez tri metre. »Pa ga imava,« rečem Urošu, ki je pilot. Uživava v vzpenjanju vse do 5000 metrov, ko naju preseneti kontrolor z obvestilom, naj se umakneva, ker vzleta potniško letalo. Umakneva se proti Plešivcu. Nič kaj prijetno saj sva brez kisika. Uroš od 4000 metrov tarna, da ga boli glava, jaz sem pa pomanjkljivo oblečen. Letim v kratkih hlačah, sandalih, brez nogavic, zunaj je pa minus 10° C. Vsa topla oblačila so ostala v avtu. Na tej višini sem si poskusil nadeti nogavice, ki sem jih imel v žepu. Pa sem namero opustil, ker sem mi je zdelo škoda porabljenega kisika. Kar je je, manjka nama še zelo malo do končnega uspeha. Urošu predlagam, da se vrneva v dviganje, ki sva ga zapustila in opraviva let do želene višine. Potniškega letala tako in tako ne bova videla. Najino odločitev prekine kontrolorjev glas, ki nama dovoli nadaljevati vzpenjanje. Ponovno poiščeva val in splezava do 5600 metrov. Pogledujem prste in nohte, če so kaj spremenili barvo. Vse je v mejah normale, le mravljinci so se začeli pojavljat. Skrajni čas je, da zapustiva višino. Kontrolorju se zahvaliva za vodenje, poveva kje se bova spuščala in prekineva radijsko zvezo. Ura je 19 in 16 minut.

Spuščava se počasi, obrnjena proti soncu, ki naju lepo greje. Seveda sva svoj podvig sporočila po klubski frekvenci. Piloti, ki so bili takrat na letališču so naju iskali po nebu. Bila sva mala bela pikica na sinjemodrem nebu. Spuščanje je trajalo celo uro. Pristaneva ob 20. uri in 20 minut. Ta dan sem bil v zraku 6 ur in 57 minut.

Hvala Uroš! Vesel sem, da sem bil tvoj sopotnik.

Zapis leta pa je tukaj.