|
Pohoda smo se udeležili lani (23. septembra 2013), a tudi letos se ga bomo. Zdravc Štrukelj je nedavno zagotovil, da bo izpolnil lanskoletno obljubo (pivo in čevapčiči na izhodiščni točki), zato pričakujemo, da se bo pohoda udeležilo še več jadralcev. Lani smo bili trije. Informacije dobite, ko bo čas, na straneh opensoaringa. Kako je bilo lani Zakaj ta resnična dogodivščina na začetku jadralskega potopisa? Ker življenje potrjuje, da so lahko tudi najbolj zapletene zadeve preproste, včasih je potrebna samo domišljija ali kot je dejal Dušan Florjančič, slovenski jadralec iz Švice: “Življenje je integral.” Dušan je sicer tast odličnega švicarskega jadralca Andyja Leuteneggerja, ki je med počitnicami več let hodil jadrat v Lesce in se je upokojil v Sloveniji. Pogled na Storžič (2134 m) iz zahoda je lep, gora ima obliko piramide. Iz vasice Bašelj, v vpadnici vrha, je na teme gore speljana direktna smer. A pohodnika ne pripelje do vrha, saj se malo pod njim pot razcepi. Za vrh se je treba držati levo, mi pa smo zavili desno, najprej po gozdnem brezpotju do pravljične hiške, ki bi lahko bilo zavetišče, če bi bila odprta, a se skozi okno vidi, da je že dolgo ni obiskal nihče. Kmalu smo prestopili gozdno mejo, ki je prešla v dokaj zahtevno brezpotje po strmem travnem pobočju. Na sosednjem grebenu nas je presenetil razgled na Dom na Kališču, pogled se je v ozadju zataknil za anteno na Krvavcu. V navpičnici vrha Storžiča, približno sto višinskih metrov nad gozdno mejo, je obeležje v spomin na padec jadralnega letala, v katerem se je ponesrečil France Štrukelj. Del repnega krmila je pritrjen na skalni skok, kakšen meter levo, za robom skale, pa je skoraj neopazna svetla kovinska tabla, ki razkriva, kdo je bil zadnji pilot jadralnega letala, z datumom nezgode – 23.4.1983. Med našim lanskoletnim obiskom (2013) ji je družbo delala plava gorska cvetica, ki je v špranji našla nekaj zemlje za rast. Sem zaide le redko kdo, prek teh skal padajo pozimi in spomladi plazovi in se zažirajo globoko v gozd. Tako nekako bi opis poti zapisali v Planinskem vestniku. Bel kos plastike je viden tudi iz zraka, a je treba vedeti, kje ga iskati. S Karlom sva šla na pot zaradi hoje, pa tudi iz radovednosti. Sam že dolgo skušam sestavit daljši zapis o Francetu, a to, kar sem naredil doslej, je nametano iz vseh vetrov. Pričakoval sem, da bo Zdravko izkoristil priložnost in me vprašal, kako napreduje zapis, a tega vprašanja nisem slišal. Povedal mi je samo, da risbe jadralnega letala, ki ga je naredil France v najstniških letih, še zmeraj ni dobil. Razumljivo, saj je težko narisati nekaj, če ni na voljo nobene fotografije ali vsaj skice načrta. Tudi na tej poti si nisem obetal, da bom zvedel o Francetu kaj novega. Zdravko, Francetov brat, je še do nedavnega hodil pod Storžič dvakrat na leto, a so ga izdala kolena, tako da se je izjemoma odločil za hojo do simbolnega cilja, s Karlom Čečem pa sva mu delala družbo. Najbrž ga je do cilja gnal klepet, v Karlu je imel sogovornika, ki pozna AA, vsaj tisto izpred treh desetleij in več. V slovenski letalski družbi je naredil prve resne korake na poti do svojega poklica.
Kdaj je bilo to? “Iz vojske sem prišel na dopust za takrat največji državni praznik 29. november (1981), 1. decembra pa sem po radiu slišal novico, da se je letalo Adrie zaletelo v goro Svetega Petra na Korziki. Med piloti je bil tudi slovenjegraški jadralec Franc Terglav s sinom Tomijem. Mislil sem si, pa je šla moja služba po gobe, a se je Adria kmalu pobrala,” se je Karel med potjo spomnil tragičnega dogodka z začetka svoje poklicne poti. Ozka potka je mehka, posejana z iglicami in mahovi, skoraj do vrha je idilična, macesni in smreke dajejo vtis, da je kje na Japonskem ali da je izmišljena pokrajina izpod delta starodavnega japonskega umetnika lesoreza. Na srednjem in vršnjem delu poti enkrat na leto priredijo tek na Storžič. Le kdo je tako nor, da teče v takšno strmino? Srečali smo starejši par, a je kmalu zavil na pot proti vrhu in ki daje podplatom več varnosti. Septembrski dan je bil vroč. Kako je tod šele spomladi in poleti, ko je sonce precej višje? Hodili smo počasi, nikomur se ni mudilo, nihče ni bil zadihan. Pot je bila prepredena s šalami, sicer pa sta imela največ besede Zdravc, stevard na letalih AA in Karel, ki zdaj leti na Nizozemskem. Vabilo je dobil še Egon Mozetič – Kvizko, a je bil prav ta dan v pripravljenosti. Pogovor je bil sproščen, Franceta smo nekajkrat omenili, a le bežno. Do danes se je ohranilo, denimo, vprašanje Dominika Poženela, leškega jadralca, ki je bil v Francetovi skupini učencev eden od starejših. “Koliko newtonov sile mora biti na pilotski palici?” Vprašanje je bilo primerno odraslemu človeku, ki je po stroki fizik. Ne vemo, kaj mu je France odgovoril, a je vprašanje dokaz, da imajo mlajši pri učenju pilotiranja manj težav, saj se ne obremenjujejo z nepomembnim, kaj šele s fizikalnimi enotami. Zvedel sem, da je France peljal svojega mlajšega brata nekoč na bloški maraton, brez posebnih priprav, za nameček sta zamudila na start, a sta nalogo vendarle opravila. Zanj ni bilo nič pretežko. France se je nekoč udeležil tudi znamenitega maratona Finlandia, dolgega več kot 90 km. Korl, zakaj si povabil Kvizka. Je ljubitelj hribov? “Da nam bo povedal, kako je človek lahko zadovoljen s tem, kar ima. Nagovarjali so ga, da bi iz AA prestopil v kakšno drugo letalsko družbo, pa je ostal, ker je v Adrii zadovoljen. Ni mu do tega, da bi poklicno kariero nadaljeval v tujini,” je razložil in potrdil, da se je tudi sam dobro razumel v AA, čeprav so bila včasih trenja med piloti. Znameniti so bili športno obarvani sindikalni izleti in še danes, ko so že zgodovina, se jih ljudje še zmeraj spominjajo. Zelena laguna, Portugalska … Karel in Zdravc sta si zapominla Janeza Kocijančiča, takratnega direktorja AA, ki je hodil na sindikalce, igral je nogomet, še bolj pa po tem, da sta nekoč on in njegov voznik službenega avtomobila zamenjala vlogi. Kocka je prevzel vlogo voznika, voznik pa direktorja in tako ga je s svojim avtom peljal na sindikalca v Poreč. Sta bila na sindikalcu z Egonom vsaj soigralca pri tenisu? »Ne, bila sva vrstnika in skupaj sva se učila instrumentalnega letenja (IFR), najin učitelj je bil nekaj časa Štrukelj. Bil je potrpežljiv, razumel je, da učenci delamo napake, vztrajno nama je razlagal kar nisva razumela. Poleg tega se je zavzemal, da bi imeli piloti izobrazbo, torej Strojno fakulteto. Za Kvizka, ki se je takrat šele potegoval za službo v Adrii, je bila Fakulteta za strojništvo argument, da so ga sprejeli med poklicne pilote. Trenirat smo hodili na manjši simulator v Beograd. Ko ga je kdo od naju kaj polomil, nama je France razložil, da hodi tudi na simulator za DC-9 in naju potolažil, da tudi tam delajo piloti velike napake. Ko naju je učil na simulatorju še ni bil kapitan, ampak so mu, zaradi bolezni, ponudili zaposlitev učitelja, ki jo je opravljal zelo dobro. To je bilo za jugoslovanske razmere dejanje pred svojim časom. Samo v KLM si lahko bil sopilot a si imel hkrati referenco inštruktorja na simulatorju. Takšen položaj v KLM ima, denimo, Sergej Vojinov. Amapk nekaterim jugoslovanskim pilotom ni šlo v glavo, da je lahko inštruktor in izpraševalec samo sopilot in da lahko tudi kapitan pade pri njem na izpitu … »Pa kako je to mogoče, pa sreča, da nismo v KLM,« so se pridušali pilotski kolegi, ki jih je zanimalo, kaj se dogaja v tujih letalskih družbah. Egon, ki se ga bo kdo spomnil iz jadralskih taborov v Subotici in je bil pred leti še zelo dejaven v svojem klubu, je letos s Karlom doživel jadranje z dvosedežnim ASH 25. »Še zmeraj je po duši jadralec,« je potrdil Karel.
Spomin na Francetovo umirjeno naravo je iz obeh hribovskih sopotnikov privlekel še več utrinkov, denimo, na Miša Trebinjca, nekdanjega Titovega pilota na DC-6, ki je bil, po mnenju Karla, eden največjih gospodov med piloti. V vojaškem letalstvu Jugoslavije je bil inštruktor za problematične pilote. Kasneje so ga poslali v KLM na šolanje za letalo DC-6, na katerem je postal Titov pilot, na koncu pa je letel v Adrii. Bil je učitelj, vse je vikal, pred kakšno pomembno mislijo je zmeraj vrinil svoj “nate nate”, kar je bilo nekaj takega kot “a ne”, nikoli ni nikogar zmerjal, tudi če kdo nekaj ni znal ali obvladal kar takoj. Tudi do njega so bili njegovi učitelji v KLM tolerantni in to je svojim učencem tudi povedal. Njegovo življenjsko vodilo je bilo, da je v življenju pač tako, da so ljudje, ki nekatere spretnosti usvojijo prej, drugi kasneje in da zato ni nič narobe, ker na koncu vendarle vsi znajo vse, kar morajo znati. Trebinjac jim je povedal, da je včasih vozil Jovanko iz Pulja v Zagreb k šivilji. A v tem utrinku ni bilo podtona. Tudi žena predsednika je morala včasih pobegniti iz zlate kletke na Brionih v beli svet, vsaj na klepet s svojo šiviljo. Spomnila sta se Branivoja Majcna, še enega od Titovih pilotov, sicer pa legendarnega pilota v AA, ki je bil kot instruktor izjemno natančen in zato med piloti ni bil priljubljen. Mišo Trebinjac je umrl v Ljubljani, žalne slovesnosti se je udeležilo le nekaj njegovih letalskih kolegov, predvsem njegovi nadrejeni, a ob slovesu in nihče zmogel zanj izreči prijazne besede, ne njegovi nadrejeni, denimo, Miha, Bizi in Kuki … Tako je v življenju. Sploh pa smo jadralci, ki nismo nikoli razmišljali o poklicnem letenju, strigli z ušesi, ko je na travniku kdo kaj povedal o jadralcih, ki so sicer nosili plave uniforme s štirimi črtami na ramenih in na koncu rokavov. O dobrih in razumevajočih pilotih se nikoli ni nič slišalo, bili so pač sivo in nezanimivo povprečje, zato pa so bili vsaj trije, ki so zrasli na travniku in med jadralnimi letali in so s svojimi sopiloti ravnali grdo, niso se zadovoljili samo z besednimi žaljivkami, tudi udarcev po sopilotovi roki, ki ni segla na pravo mesto, ni manjkalo. To so bili udarci, kot si jih lahko privošči večji in močnejši proti šibkejšemu. Razmerje moči so predstavljali zlati našitki. Še dobro se spominjam pripovedovalca, ki je privoščljivo govoril o nepriljubljenem kapitanu, ki je svojega sopilota spravil iz kletke tako temeljito, da je bil pristanek zunaj vseh norm, saj je letalo grdo treščilo na tla. Temu kapitanu so vzeli naziv inštrukorja. O pravih spopadih med letom, največkrat so bila vzrok dekleta iz kabinskega osebja, pa bo moral napisati kdo, ki je bil sam v takem ringu ali pa je bil vsaj sodnik. Tudi o tem bi lahko Karel kaj povedal, kako je v njegovi nizozemski letalski službi marsikaj drugače, predvsem ni slepe podrejenosti pilota z zlato črtico manj na desnem sedežu. Ker je v ospredju varnost, se pilot in sopilot brez zadržkov pogovarjata o vsem. A tokrat se Karel te teme ni dotaknil. Kakšne misli vse se mešajo med pohajkovanjem. Pogovori so bili kratki, na odprtih razglednih točkah smo si vzeli čas za oddih. Ženske so priljubljena moška tema, bolj na splošno, da ne zadenejo nikogar od prisotnih. Najbolj zanimive cvetke so bile iz tujih logov. Kaj jih je sprožilo? Posredi je bil spomin na pokojnega Avgusta Mithansa, še od takrat, ko so imeli Adrijaši postojanko v Veliki Britaniji. Včasih so bili tam kar ves mesec. Zdravc in Gustl sta bila velika prijatelja. Nekoč je Gustlna med sprehodom spreletelo, opazil je namreč, da se mu punce nasmihajo. Zdravc ga je spravil na trdna tla, ko mu je dejal, da se je tudi on smejal, ko ga je prvič videl. Anglija ga je navdušila, veliko prostega časa so so zapravili s snookerjem, Gustl pa si je omislil biljard še doma. V Angliji si je sposodil hotelski avto, da se je lahko vozil do igralnice, nekoč pa ga je igra tako zanesla, da avtomobila ves dan ni vrnil v hotelsko garažo. Znana je anekdota, ko je Gustl na blagajni Adrie izgubil 600 DM, Zdravc je pobral kuverto z gotovino in mu jo vrnil šele čez dva tedna. “Gustl, a si zadnjič kaj izgubil na blagajni?« sem ga vprašal. Debelo me je pogledal, a ko je zgledal svoj denar, je dejal: Dramatično, dramatično! Tako je bil vesel, da sva šla na večerjo, z obvezno govejo juho. Od vseh rib imam najraj morsko kravo, je bil njegov rek in zmeraj je bila pred njim na mizi juha od goveda. Kadarkoli sva se kasneje srečala, sva se pozdravila z Dober dan, govedo,” je Zdravc nanizal nekaj utrinkov. A ikona slovenjegraškega športnega letenja, ki je s platneno-lesenim vrabčkom opravil 300 – km trikotnik, je bil še nekaj časa v ospredju našega pogovora. Bo kaj tekega še kdo ponovil? Nenadoma smo preskočili na polje letalske estetike. Kdo je bil vajenec za sopilota, ki je na svoj prvi informativni let na DC-9 prišel v plavi uniformi in belih čevljih? To je bilo smeha med posadko. Fant je kmalu ugotovil, da filmsko mornariška kombinacija ne bo v redu, nekje je kupil črn globin in spremenil barvo. “Beli čevlji so bili še zmeraj boljši od gandijevk, ki jih je nekaj časa nosil eden od kapitanov AA. A je prav?” je dejal Zdravc. Na nekoga drugega so se spravili kolegi, ker je prišel v pilotsko kabino v belih nogavicah. Fric Štolekar mu je kar naravnost dejal: “Ne, belih nogavic pa res ne moreš nositi …” Nosilec belih nogavic, čeprav je bil samo sopilot, se ni vdal. Kapitana je prepričal, da se ujemajo z belo srajco. Beli čevlji in nogavice pa so priklicale še izrek Jureta Lokovška, ki je pogosto zatrjeval: “Ni pomembno, kako letiš, pomembno je, kdo je tvoj mentor.” Ne vem, če ni ta izrek v sorodu z basinjo v kateri je imel zajček za mentorja leva. »Kot moj mentor je Jure res naredil vse, kar je bilo v njegovi moči, da je bil moj prehod iz Adrie v Martinair brez težav. Ali izrek Naceta Nagodeta, priljubljenega vseživljenjskega sopilota z Jesenic, sicer pa ljubitelja športnega letenja na travniku v Lescah, ki najbrž sploh ni želel biti kapitan: “Imam hčeri, obe sta umetnostni drsalki in zato sem se kot starš pustil zvabiti me funkcionarje pri umetnostnem drsanju. Ugotovil sem, da je v Adrii tako kot pri drsanju, kjer sodniki ocenjujejo tehnično vrednost in umetniški vtis. V Adrii prevladuje umetniški vtis nad tehnično vrednostjo.” Povod za smeh je bil dogodek, denimo, ko so trije piloti v gostilni na Hrvaškem naročili »tri-pice«, njihov mlajši kolega pa je po njihovem zgledu naročil pico. Oni trije so dobili na mizo vampe, mlajšemu pilotu pa je natakar postregel s pico.
Našemu slovenskemu Nizozemcu se pozna, da preživi veliko časa v eni najbolj svobodomiselnih dežel. “Prostitucijo imajo pod kontrolo. To je dobro za vse, za ženske, da se jim ni treba potikati po vogalih in imajo temeljno zdravstveno varstvo in udobje, pa tudi za stranke je tako bolje. Prostitucija in trava sta legalizirani in ne delujeta na črno. Zdaj bodo spreminjali zakonodajo, vpeljali bodo švedski model, torej bodo organizirano prostitucijo prepovedali. Namera vlade je dvignila precej prahu. V enem od časopisov je bila karikatura starejšega gospoda, ki se praska za ušesom in pravi: “ Bolgark in Ukrajink sem se že naveličal. Tudi mene bi veselil švedski model.” V Amsterdamu so želeli ukiniti legalno kajenje trave v “kofi šopih”, ampak potem so ugotovili, da v Amsterdam ne bo nikogar več in so se tej prepovedi odpovedali. Ker je tema neskončna, se je poznavalec scene pozabaval z resničnostjo, ki jo zaznava pri svojih nizozemskih pilotskih prijateljih. Ločitev je za moške katastofa, navadno morajo polovico prihodkov nakazati ženi, za toliko časa, kolikor je trajal zakon, a najdlje dvanajst let. Nedavno se s svojo usodo ni mogel pomiriti Karlov pilotski kolega, ki je moral ločeni ženi prepustiti hišo in poleg še manjšo zgradbo za goste, v kateri sedaj živi ljubimec njegove žene, ki ji še na misel ne pride, da bi se poročila s svojim teniškim učiteljem, saj bi s tem izgubila polovico zaplenjene moževe plače. Tudi ljubimec se ni preselil k njej, tako da mož ne more dokazati, da živi njegova nekdanja boljša polovica z novim moškim v skupnem gospodinjstvu. Ljubimec ponoči uredi, kar je treba, spat pa gre v hiško za goste, in tako je zadovoljeno nizozemskim zakonom. Seveda pa vse financira mož - pilot.” Ja, lepo je biti na Nizozemskem ločena ženska, še posebno, če ima nekdanji mož dober poklic. V tej deželi je precej advokatinj, ki se ukvarjajo samo s tem področjem, piloti pa so priljubljene stranke. Se ve, zakaj. Pri nas ni veliko drugače, če pride moški ob ločitvi v roke pravi advokatki, izgubi vse, kar ima, saj so nekatere znane po tem, da oskubijo moškega do kosti. Vendarle pa se moškim na Nizozemskem obetajo boljši časi, zastarelo zakonodajo nameravajo spremeniti, tudi zato, ker je še iz časov, ko so bile žene pretežno doma. Razmišljujoč o slovenski stvarnosti smo hodili še nekaj časa bolj zamišljeni, dokler ni ozračja nekdo znova ogrel z domislico, s katero je odnos med moškim in žensko v zakonu opisal takole: “Pri moških zvestoba in ubogljivost z leti naraščata, tako, kot se z leti spreminja tudi razmerje med seksom in govorjenjem o tem, na račun govorjenja,” potem pa je prišel na vrsto še Mali Mujo, ki je želel od očeta razlago za pojma “fikivno” in “faktično”. Mujica, pokliči mamo. Oče je vprašal Fato ali bi šla z unproforcem za 2000 evrov. Pa, vidiš, glede na to, da je kriza z denarjem, bi ... In ko je tudi sestra sprejela vlogo rešiteljice družine, je bila razlaga malemu Muji kot na dlani: “Vidiš Mujo, fiktivno imamo 4000 evrov, faktično pa v hiši dve kurbi.” Pogovor se je še vlekel , kot pot, dodajali smo še spoznanja iz bližnje okolice in hoja je bila lahkotnejša. Spotoma smo ugotovili, da nismo značilni Slovenci, ker nihče ni nosil hlač NES in nahrbtnik deuter, razpoznavni znamenji Slovencev na tujih letališčih. Priznam, nosil sem nahrbtnik deuter, na riti pa sem imel strgane hlače iz jeansa, a sem bil miren, saj smo prvo bližnje letališče gledali iz precejšnje oddaljenosti. Sploh pa, kaj je narobe z NES-ovimi hlačami in nahrbtnikom deuter, razen, da je bil lastnik nemške firme pomemben donator NSDAP, politične stranke, ki je dvignila na površje Deutscher gruss: Ein volk, ein führer, zwei bier … Nekaj časa smo “obdelovali” Leona Mesariča, nekoč najbolj prodornega člana ALC Lesce, ki je klubovcem priskrbel delo v Železarni na Jesenicah in posledično poskrbel za poln hangar jadralnih in motornih letal. Jadralci in padalci so si z delom plačevali letenje. Karel je peljal Leona za njegov 80. rojstni dan povabil na jadranje z ASH 25. »Njegova misel je še zmeraj čista, skupino učenk in dijakinj trenira gimnastiko, njegova dekleta so dokaj uspešna tudi na tekmovanjih. Na treningih uporablja video, vsaki od deklet pošlje po tekmovanju posnetek in sporočilo, kaj bo morala popravit za boljšo oceno. Seveda se ni mogel izogniti vprašanju, zakaj ga ni več na letališče. Klub je zapustil, ko so za predsednika izvolili Lojzeta Peterleta. Ni mu šlo v glavo, da so klubovci sploh kaj pričakovali od politika. To je slovenski sindrom, vsi smo razdeljeni na partizane in domobrance. Prijatelj predlaga, da bi oboji odšli enkrat na leto za en teden v hosto, tam naj se igrajo paintball, potem pa naj utihnejo. Brez piva in s slabo hrano bi hitro nehali. Ni mi razumljivo, da zaradi predsednika kluba opustiš, kar imaš najraje,« je ideologijo, ki je močno zabetonirana v ljudi, uokviril Karel in je preskočil še na septembrske pogovore na forumu Opensoaringa. »Začelo se je dogajati podobno, jadralci so se začeli deliti in če bi debata še trajala, bi imeli leve in desne, eni bi bili ZA drugi PROTI, na koncu bi ostali partizani in belogardisti. Zaradi angleščine še ni konec sveta, seveda pa bi pričakoval malo več spoštovanja različnih mnenj.« Zdravko Štrukelj še danes rad sede na kolo, nekoč je s kolesom prevozil Cres in Lošinj, potem pa na trajekt do Zadra in od tam s kolesom v Split, pa s trajektom na Vis. Nazaj se je vračal z avtobusom prek Livnega v Sarajevo in z Adrio v Ljubljano. Pri nas se nalaganje kolesa na letalo sliši kot znanstvena fantastika, po Evropi so kolesa na letalih nekaj vsakdanjega. V ta namen imajo prevozniki posebne kartone, ki si ga sposodiš in vanj zložiš kolo. Treba je samo najti oddelek za večje kose prtljage (outsize baggage), spustiš zrak iz gum, odviješ pedala pa je urejeno.
Kaj vse zveš med hojo v skupini pilotov. Da je igra tenisa v Nairobiju precej drugačna od tenisa na evropskih igriščih. Mesto je na višini 1300 metrov, zrak je redkejši in žogice so hitrejše, hitreje pa se tudi utrudiš. »Mi uporabljamo posebne žogice. Ko pridejo sem igralci iz Mombase, zmeraj izgubijo,« je Karlu povedal domačin. Nekaj podobnega je z nogometom. Johannesburg, denimo, je na višini 1500 m, tam leti tudi nogometna žoga hitreje in treba je biti dobro pripravljen za igro na takšni nadmorski višini. Argentinci zaradi enakega vzroka niso še nikoli zmagali v ragbiju proti Boliviji. Prestolnica La Paz leži na višini 4200 m. »Ves dan sem hodil po mestu gor in dol, ker tam ni nič ravno, na koncu dneva sem mislil, da bom moral zamenjat glavo. Baje pomaga čaj s koko, ampak sam nisem občutil olajšanja,« nam je razložil svetovni pilotski popotnik. Iz kontinenta na kontinent potuje po svetu s tovornim 747, kadar ni v službi se mimogrede odpelje v Južno Afriko ali tja, kjer se mu zdi, da bi lahko videl in doživel kaj novega, zanimivega. Tenis v Nairobiju in nogomet v Johannesburgu sta druga galaksija na istem planetu. Piloti imajo možnost prestopiti iz ene v drugo brez večjih težav, a so obenem pripeti na ta svet, zato se tudi Karlu ni težko vzpenjati po potki na Storžič, čeprav na koncu poti ni ne koče in vsega, kar spada poleg in s čemer se Slovenci nagrajujemo za nekaj korakov navkreber. Iz Bolivije smo se med pogovorom vrnili v Livno. Zdravc se je spomnil, da je takrat moral avtobus v bližini Livna ustaviti zaradi črede konj, ki je prečkala cesto na prevalu med Cincarjem in Borovo glavo. Karel je po livanjski jadralski avanturi 2013 postal velik zagovornik jadranja v Bosni. »V Livnu smo veliko govorili smo o Stipuli, ki je, po spletu tragičnih dogodkov v Bosni, odkril jadralske možnosti v Livnu. Ste vedeli, da je Stipo Krišta učil leteti Janez Stariha?« je nas je vprašal Karel, in še navrgel, »takrat je Stariha učil jadralnih temeljev tudi skupino tečajnikov v Slavonskem Brodu. Klubovci iz Banja Luke so ga ujeli na levi nogi in mu predlagali, da bi imel tečaj še pri njih, v rokavu pa so imeli asa. Stari se jih je najprej otepal, ko pa so mu ponudili, da mu dajo na razpolago kurirja za vožno med obema letališčema, je takoj prijel. Tako je dopoldne učil mlade jadralce v Slavonskem Brodu, popoldne pa v Banja Luki, vsak dan je tako še mimogrede opravil dva leta s kurirjem. Rabil je ure motornega letenja in mu je vozakanje z vojaškim izvidniškim letalom, kakršnega imajo obnovljenega v Postojni, prišlo zelo prav. Mladi piloti bi leteli karkoli, samo, da bi lahko v svojo knjižico motornega letenja vpisali kakšno minuto več.” Stariha je legenda. Med drugim je vodil začetniški tečaj tudi v Sinju. Tamkajšnji upravnik si je nekega dne zaželel na prelet z blanikom do Duvnega (danes Tomislavgrad) in nazaj. V lepem jadralskem vremenu sta za to potrebna dva skoka čez hrib, čez Kamešnico in čez hribovite obronke, ki kot amfiteater zapirajo Duvansko polje. Upravnik je želel izpolniti pogoj za srebrni C, a je v zraku motovilil, tako da je pristal na njivi v bližini Duvnega. Stariha je šel ponj s kurirjem, a je podvomil, da bi bilo možno potegniti jadralno letalo kar z njive. Zdelo se mu je, da kurir nima dovolj moči, saj je bila njiva kratka in dokaj razbrazdana, k dvomu pa je svoje dodala še precejšnje nadmorska višina. A ga je upravnik prepričal. Zamenjala sta vlogi, v kurirja je sedel upravnik, ki je imel več izkušenj z motornim letenjem, v jadralno letalo pa Stariha. Vleka iz njive se ni izšla, kurirju je na koncu njive zmanjkalo morda za tri dlani višine, nepožeta pšenična njiva je bila usodna. Žitarica je kurirju posnela kolesa, tako da je odletel brez njih v Sinj, sam pa je ostal na žitni njivi. Dolga je zgodba, kako je kurir pristajal s polomljenim podvozjem v Sinju in kako so iskali voz za blanika, da bi ga prepeljali domov. Osrednja oseba izleta na Storžič je bil Zdravko, saj brez njega ciljnega mesta ne bi našli. Na začetku nama je zagrozil, da bo hodil navkreber, dokler bo mogel in je pokazal na koleno okoli katerega si je okomotal varovalni motoristični pas. A je le zmogel, čeprav s pomočjo palic za nordijsko hojo. »Najbrž sem bil tu zgoraj zadnjič, ne verjamem, da bom šel še kdaj,” je namignil, ko smo se vrnili do izhodišča, tam kjer se makadam razširi v nekakšno parkirišče in se v nadaljevanju znova spusti v dolino. Prihodnjič vaju bom peljal samo do vstopne točke, na parkirišču bom zakuril žar in vaju pričakal s hladnim pivom in čevapčiči,« je dejal z glasom, ki je obetal resnost njegovih namenov. Misel ni bila slaba, ker smo bili žejni, Karel pa mu je navrgel, da bo takrat treba pripeljati še klavir. »Zakaj klavir?« je vprašal, pa ja ne pričakuješ klavirski koncert pod Storžičem. »Na Nizozemskem imajo vojaški piloti, ki letijo F-16, navado, da na zabavah, kot nam jo obetaš, vržejo na ogenj klavir. To se jim zdi višek dobre zabave, predvsem pa so edini, za katere vem, da se poslužujejo tega nenavadnega prijema. Brez klavirja na ognju zabava ni vredna omembe. Ampak, zdaj se je že razvedelo za to barbarsko dejanje in klavir težko dobijo. Ko želijo od kakšne stare mamice izpuliti leseno glasbilo, po možnosti čim ceneje, so polni drobnih trikov. Navadno za kaj takega uporabijo nekoga, ki se spozna na glasbo, ki zna nanj kaj zaigrati, ki se zna navdušiti nad klavirjem,« je razložil. Čudna vojska, smo dejali, zažiga klavirje in beži pred Srbi. Seveda ne v svoji uniformi, pač pa z modro čelado na glavi ... Med hojo smo najbrž kar vsak zase premlevali, zakaj so na svetu ljudje, ki mečejo klavirje na ogenj. Najbrž suh les in lepila gorijo kot za stavo, strune pokajo in sproščajo vsemogoče glasove. Morda tako sproščajo svoje notranje napetosti. Včasih so jih s pretiranim pitjem. »Kolega, nekdanji vojaški pilot, zatrjuje, da so nehali popivat odkar so dobili ameriška letala F-16. Z njim ni šale. Če dan pred letenjem nisi trezen, je bolje, da ne sedeš v kabino,« je pojasnil naš Nizozemec. Ja, Kawa leti pretežno jadralno, pa ne popiva niti takrat, kadar ne leti. Znan je po tem, da se žurom izogiba, zato navadno pride na zabavo kot voznik (vir: Sky full of heat). Tako mu ni treba, da bi komurkoli razlagal, zakaj ne bo pil, ker ve, da je veselim prijateljem težko razložiti, da se dobro počuti tudi brez alkohola. Za prihodnje leto, ko bomo ob koncu jadralne sezone znova izpeljali izlet in dodali še piknik ter nanj povabili jadralce, a brez oglasa na Opensoaringu, da ne bi morda kdo pomislil, da stoji v ozadju večja organizacija za zatiranje jadralnega letenja, ki ima nalogo, da začne svojo razdiralno vlogo opravljati pri jeziku. To je najlažje, saj smo tu najšibkejši. Letimo vsi za 10. Zagotovo bomo vsaj štirje in skušali bomo dobiti klavir, ker bi to bil bilo nekaj novega tudi pri nas. Nekoč sem sicer prisostvoval veliki nočni zabavi študentov glasbene akademije, DIF-ovcev in novinarjev športnega uredništva Dela, na čelu zabave je bil danes priznani dirigent. Ta druščina je svoj klavir uničevala s cvičkom. Kakšen glaž se je tudi polil po tipkovnici, zato so imeli pod klavirjem kartonsko škatlo in v njem brusni papir s katerim so obdelovali tipke in odganjali trenje, kajti leseni deli na klavarju so bili prav tako željni vlage kot njihovi uporabniki. Pravzaprav bi se lahko nizozemski piloti z F-16 in takratni ljubljanski študentje glasbe združili, če ne bi med njimi zeval generacijski prepad. Ker vemo, da nikoli ne bomo Kawe in tudi ne piloti F-16, se pivu nismo odpovedali. A zlomek, tudi na Gorenjskem so vasi brez gostilne, denimo, Bašelj. Krajev pod Storžičem je veliko in tudi gostilno smo našli. Tu smo naleteli na nemški kombi z napisom www.wasserkuppe paragliding.com in na voznika, ki je za silo govoril slovensko. V Nemčiji ima agencijo, po Evropi že petnajst let nabira ljubitelje jadralnega padalstva in jih razvaža po gorenjskih odskočiščih. Napis na kombiju nam je pojasnil, zakaj od skupine jadralnih padalcev ni nikomur uspelo pojadrati. Seveda, dobra gostilna kliče. Nekdo se je vprašal, zakaj se še nihče v Sloveniji ni spomnil, da bi organiziral turistično agencijo s poudarkom na padalsko-kulinaričnih znamenitostih dežele na sončni strani Alp.
|
O lovcih na rekorde na namibijskem nebu 39. tradicionalni novoletni pohod na Uršljo goro Boštjan Pristavec – znova igralec namibijske rulete Jadralske počitnice, Bovec 2014 Miha Peperko je postavil piko na i Rekordni dosežki na severnem vetru Slovenj Gradec: Bavarian Glider Pilots explore Slovenia & more Sebastian Kawa v Slovenj Gradcu 2014 Pohod v spomin na Franceta Štruklja
|
|
Ostale povezave
