aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Aerozaprega, Livno 2014
(OPENSOARING, zapis po http://www.aerozaprega.si/novice-in-dogodki, besedilo Uroš Šoštarič, foto Gorazd Pisanec)

Brutalna termika

"Presežek" je bila največkrat izrečena beseda na našem petem taboru Aerozaprega.si v Livnem 2014. Ko se ozrem nazaj na začetek našega sodelovanja z AK Livno, z veseljem ugotovim, da smo v teh letih tabor izpopolnili in verjamem, da bo v prihodnje še bolje. V teh letih se je nabralo veliko zanimivih letov, dogodkov, anekdot in prigod in nekoč jih bomo natisnili. V petih letih se je druženja v Livnem udeležilo 21 modelarjev iz Slovenije in Italije z več kot šestdesetimi modeli. Tudi naš tabor je doživljal vzpone in padce, vesele in žalostne trenutke, a so prevladovali veseli trenutki. Letos je bilo v Livnem 14 modelarjev s 44 letalskimi modeli, to pa je število, ki jo organizacija še prenese. Med letalskimi modeli so prevladovali ventusi in drugi modeli Schempp Hirtha.

Prvo leto nas je pričakal Stipe Krišto, sedaj pa je to vlogo prevzel njegov sin Edvard, ki skupaj z vsemi člani kluba nadaljuje očetovo delo. Naša aerozaprega je rasla skupaj z AK Livno in veseli smo bili, da smo doživeli  30-letnico delovanja AK Livno in hkrati peto obletnico našega delovanja. Zgodbi se v času in okolju razlikujeta, a sta vseeno prepleteni z medsebojno pomočjo. Tako kot se razvija tudi letališče, so tudi naši modeli zmeraj večji, leti zmeraj daljši, rekordne pa do tudi dosežene višine.

Šemser – za jutranje razgibavanje

Letošnja odprava je bila odlična, začenši od vremena, letenja, druženja, novih spoznanj, krajev in prijateljev. Letos smo na meji z BiH poenostavili postopek prijave naših modelov. S tem se nam je Livno še bolj približalo. Vemo, da letališče brez pomoči EU ne bi dobilo novega hangarja, ki smo ga z našimi modeli dodobra zapolnili. Zbralo se je prek 38 jadralnih in 6 vlečnih modelov, od najmanjših pa do največjih. Ker je Livansko polje jadralski paradiž, so naši modeli zato predvsem jadralni, seveda s kakšno izjemo, ki  dogajanje samo popestri. Ker prvi dan še ni bilo vlečnih letal, smo leteli z jadralnimi modeli na elektro pogon F3J/F5J, ki so lepo izpolnili čas. V ospredju so bili »samserji«. V povezavi s tem modelom se je drugi dan našega tabora rodila zanimiva zgodba.

Glavno vlogo ima elektro jadralni model "samser". Ideja je nastala lani, na temelju letenja z libelle A380. Samser, ki nam je zapolnjeval jutranje ure, je termična zverina. Z njim lovimo prve zametke jutranje termike in letos je zrak rezalo že pet teh modelov, prihodnje leto pa jih bo še več. Samser je lokalno ime za podlasico in tudi našli modeli tako hitri in živahni. To najbolje ve Zdenko, ki ga je za trenutek izpustil iz pogleda, njegov samser je začutil prednost domačega terena in odletel po svoje.


Starodobniki – še zmeraj priljubljeni

»A kdo vidi mojega samserja,« nas je zbudil, ko se mu je modelček z višine 100 m iznad hangarja odpeljal neznano kam. Zaman smo ga iskali. Našel ga je šele Edo z moranom, na drugi strani kanala, približno 2 km od letališča. Ker je samser nočna žival, smo z njim poskušali leteti tudi ob polni luni. A naše oči niso za te poskuse in let se ni posrečil. Naslednji dan smo imeli srečanje z modelarji iz Bosne in Hercegovine (Sarajevo, Visoko, Banja Luka, Posušje, Mostar). Spodbudno je, da se je srečanja letos udeležilo še več domačih modelarjev kot lani. Ta dan je bil poln jadralnih presežkov. Leti so trajali prek ure in pol, dosegli smo višine blizu 1300 m. Za tako višino mora biti v ozadju temen oblak, ki omogoča boljše spremljanje modela. Seveda mora modelar letalo uspešno pripeljati do tal, čemur služijo zračne zavore in zakrilca.

Spomnim se pogovora z Zdenkom.
»Ej, stari, kolk si visok?«
»Kriza, scuril sem na 500 m, ha ha ha.«  To se je ponavljalo vsak dan. Domači modelarji niso najbolj  vešči pri gneči v zraku, posebno pri pristajanju. A se je vse končalo brez trkov v zraku. Red in disciplina morata biti v zraku in tudi pri skupnih delih v taboru. Ker smo bili sami moški, smo se dobro organizirati tudi za dela v kuhinji. Pa naj še katera reče, da se moški ne znamo sami "rihtati".

Pozimi sem raziskoval okolico Livna in našel jadralno padalske posnetke iz Kupresa, planote na višini 1200 m, kjer domačini polovico leta kurija drva, drugo polovico pa jih pripravljajo. Kupreško polje je obdano s hribi skoraj do višine 2000 m, predvsem poraslih s travo in brez kamenja. Povezal sem se z Matom Rebrino, očetom jadralnega padalstva na Kupresu, ki na svojem ranču razvija jahalni turizem.

Letal in jadralcev – za poln hangar

Kupresu je od Livna oddaljen približno uro vožnje proti severovzhodu. Že vožnja nas je navduševala s čudovito pokrajino, od Šujice naprej pa so pobočja primerna za letenje. Z lahkoto smo našli Matejev ranč. Ker je pihal SV ni bilo mogoče leteti na Stožeru, najvišjem vrhu, ki je obrnjen proti jugu. Odpravili smo se na Gradino, nizko pobočje, obrnjeno proti Stožeru. Visoko je morda 150 m in je deloma poraslo z ruševjem. Avtomobile smo pustili spodaj, modele pa nam je na start odpeljal Josip. Na vrhu je udoben prostor za letenje, pihal je severni veter z močjo 5 m/s in modeli so vzleteli - prvi na Kupresu. Pobočnik in termika sta bila brutalna, brez turbolence. Pričeli so se nizki preleti z leve, z desne, od zadaj do vznožja pobočja in »juhuhu" vzklikov ni bilo konec. Veselje je popestril bosanski humor naših gostiteljev. Zvečer smo imeli sonce za hrbtom in spredaj pravljično Kupreško polje s Stožerom, kuliso za Walt Disneyja. Pika na i pa je bil Radov let z ASK 13 in Klemenov LS 8, ki je letel več na hrbtu kot v pravem položaju. Mate nam je pripravil odlično mesom iz žara. Ob čakanju na pozno kosilo sem na pragu ranča poizkusil krajše pobočje, ki je držalo kljub pozni uri. Skratka, na Kupresu so odlični tereni za pobočno letenje, mi pa smo doživeli težko opisljiv modelarski dan. Sedaj si predstavljam vtise Silva Orožima, ki je leta 1963 tu pristal z Vajo, ob prvem slovenskem poskusu leta v Bosno.

Jutra v Livnem so bila prvi pokazatelj prihajajočega dne. Mir, tišina, sonce izza Cincara, ki obsije stene Kamešnice, je težko pozabiti. Odhod v vsakodnevno nakupovanje živil pokaže, kako diha in živi kraj. Spoznavali smo ljudi, njihove navade, zdaj vemo, kjer kupiš dobro meso, kajmak, kje popraviš avto. Začutili smo zgodovino majhnega mesta. Vsak dan se konča z večerom, ki je, z zahodom izza Troglava, prijetno miren ali pa zabavnejši v mestu, ki se lahko prevesi v zgodnje jutro in dan je sklenjen. Doživeli smo navijaški večer, ko je na SP v nogometu hrvaška nogometna reprezentanca igrala proti Braziliji. Navijaško nacionalni naboj je zelo močan, veliko močnejši kot pri nas. Še ena kocka v mozaiku presežkov.

Druga polovica tedna je minila v letenju. Vzletali smo s samserji, ki so s svojimi pisanimi barvami in počasnim letenjem bili kot jutranji balonarski festival. Nas, ki smo leteli te modele, so imenovali »Dom Danice Vogrinec«, katerega ime smo ponosno nosili, skupaj z našimi modeli. Jutra so bila primerna tudi za Marka in Gorazda, ki sta s svojima modeloma obujala spomin na začetke naše aero zaprege. Dejan je letos odkril, da mu je jadranje vse bolj všeč in zato je njegovo vlečno letalo bolj počivalo.  Opazil sem, da smo postali izbirčni in čakamo na najugodnejše razmere, ki omogočajo lete prek ene ure, saj smo že prerasli osnovno letenje z zaprego. Jure je vsak del dneva izkoristil za trening z F3J za bližnje svetovno prvenstvo.

Življenje na Kupresu

Brez vlečnih pilotov ne bi bilo nič in ti so v tednu dni opravili veliko delo, predvsem se je izkazal novinec Mirč s svojim »traktorjem«, ki je neumorno vlekel vse dneve in ustregel vsaki naši prošnji, najprej za dopoldanski šlep na 100 m ali pozno popoldanski na 600 m. Za nujna popravila sta poskrbela Marko in Uroš M. Hvala fantje! Za vsakodnevni akrobatski program je poskrbel Zdenko s svojim »saltom« z reaktivnim motorjem, ki je trgal zrak nad Livanskim poljem, seveda je po vsakem letu požel čestitke. Po nekaj dneh se je prilegla sprememba za katero je poskrbel Nejc Faganelj z virusom, ki je prenočil pri nas na svoji poti iz Grčije v Ajdovščino. Popoldan je izkoristil za letenje s Petrovim foxom. Nad Livnim je bil navdušen, tako kot vsi letošnji novinci.

Bosna in čevapćići so povezane besede brez katerih ne gre. Damjan je skrbel za žar in za meso izpod peke. Miha je poskrbel za tris iz testenin, prilegli so se tudi šampinjoni z jajci.

Bolj kot se je bližal konec in odhod domov bolj je bil glasen Peter z idejo o podaljšanju tabora na dva tedna. To pa je že tema za novo zgodbo o Livnem. Sklenili smo, da ob 10-letnici našega tabora v Livnem izdamo publikacijo, z mnogimi našimi zgodbami. Verjamemo, da bomo dočakali deseti tabor Aerozaprege v Livnem, zato ste vabljeni na 6. tabor prihodnje leto.