|
Z veseljem bi napisal kaj o veličastni akciji slovenskih jadralcev na športnem letališču Brda, v tednu, ki je sledil odprtemu prvenstvu Hrvaške in BiH, a to preprosto ni mogoče, ker sem po Livnu odpotoval v Livno kar sam. V ponedeljek me je zagrabil klic Hercegovine, na hitro sem poklical nekaj znancev in jih povabil s seboj, ampak za 430 km dolgo pot iz Ljubljane, prek Karlovca, Bihača, Bosanskega Grahovega do Livna nisem uspel prepričati nikogar. Zadnjih trideset kilometrov me je spremljal Cb. Še dobro, da mi je Stariha posodil karto z vrisanim letališčem, saj bi v dežju s težavo našel koga za usmeritev do letališke lope na sredi Livanjskega polja, kakšnih deset kilometrov iz mesta. »Me veseli, Boris Kožuh,« se je predstavil gospod, ki sem ga po imenu in priimku poznal že dolgo, a sem ga tu srečal prvič. Kot kakšen Sveti Peter s šopom ključev, ki so mu jih zaupali domačini, mi je prijazno razkazal objekt s klubsko sobo, učilnico, pisarno Stipeta Krišta z znamenitim vzdevkom »človek, močnejši od elise« in veliko spalnico z dvanajstimi zložljivimi posteljami ter klubsko mizico in fotelji na sredini. V pritličju je še mini kopalnica.
»Jezi me, da nimam s seboj svojih solarnih prh, pred leti sem imel kar tri, saj imajo na letališču nekaj težav pri oskrbi z vodo,« je mimogrede omenil Boris, človek, ki ima doktorat znanosti, njegova usmeritev je pedagogika, sicer pa je izjemen sogovornik, ki zna iz vsakega dogodka pričarati zgodbo. Čeprav je največji ljubitelj jadralnega letenja, kar sem jih srečal, in človek, ki je zaljubljen v stara jadralna letala, se o letenju niti nisva veliko pogovarjala, pač pa sva načela vse mogoče in nemogoče teme in po letenju obredla nekaj zanimivih okoliških krajev. Obdelala sva Glamoč in ostanek tamkajšnjega vojaškega letališča, enako v Tomislavgradu na Duvanjskem polju, bila sva v Sinju, na najlepši travnati stezi v Evropi. Potovanja z Borisom so bila doživetje svoje vrste, saj je rasel v Splitu, hlače je trgal tudi v Sinju, dolgo časa je bil duša splitskega aerokluba v Sinju, sodeloval je s piloti iz Mostarja, tako da dobro pozna klubsko sceno in obvlada vremenske razmere. Njegova jadralna dejavnost v Splitu in Sinju bi bila zanj že skoraj zgodovina, če ne bi še zmeraj imel stikov z mlajšimi jadralci iz Splita, ki po kratkem stiku s »ponosnimi« sinjskimi jadralci, ki so splitskim kolegom odpovedali gostoljubje, letijo v Livnu. Na letališču v Sinju po razkolu skoraj ni več jadralne dejavnosti, čudovita travnata steza in globoka senca dreves samevata. »To je raj na Zemlji,« zatrjuje Boris, »ampak, če ljudje tega ne dojamejo in ne vedo, da se mora na letališču nekaj dogajati, da bi vse skupaj imelo smisel, jim ne more nihče pomagati,« pravi. Zdaj Sinjčani, novi upravljavci letališča, ki so ga v resnici ustvarili splitski jadralci, motorni piloti, padalci in modelarji, premikajo po ploščadi pred hangarjem motorna letala, jadralna letala so bila ob čudovitem sobotnem dnevu pod streho, med tednom pa imajo tako ali tako navadno zaprta vrata. Pa saj to zgodbo poznamo iz Lesc, kjer sicer ne nastopajo antagonisti iz Splita in Sinja, pač pa ljudje iz istega okolja, ki si zaradi različnih položajev v katere jih je pahnilo naključje, mečejo polena pod noge. A zapis o Borisu Kožuhu, ki že nekaj let po dva meseca na leto preživi na tem ali onem letališkem travniku in z jadralnim letenjem, še sledi.
Stipi Krištu, ki nas je vsak opoldan potegnil v zrak, sem v šali dejal, da o bivanju v Livnu ne bom pisal v presežnikih, da ne bi naredil preveč reklame. Priznam, da sem po slovensko pomislil, da je Livno neke vrste jadralski Eldorado, s preprostim in prijetnim življenjem na letališču, da tega ne bi hotel obešati na veliki zvon. Jutranji sprehod z avtomobilom v Livno, vselej v svojo prodajalno z bureki, je bil že tako utečen, da prodajalki ni bilo treba ničesar reči in dobila sva najin zelenjavni burek z jogurtom. Od parkiranih letal do štarta je nekaj korakov, najini letali pa sta bili hitro v zraku. Po peti uri, ko sva pristajala, sva na letališču največkrat ostala sama. V klubski sobi je vdano čakal poln hladilnik hladnega piva, sokov, mineralne vode, na pultu pa listek, kamor si zapisoval zapitek. Ob mizi in v senci velikih senčnikov pred hangarjem smo preživeli veliko prijetnih trenutkov, pogosto v družbi s fanti iz domačega kluba ali pa z jadralci iz Splita, obiskal nas je tudi Vinko Gobec, Celjan iz sosednjega Tomislavgrada, njegov obisk pa smo si še posebno dobro zapomnili, saj je bil v družbi s šarmantno hčerko iz Pariza.
Izjemnega jadralskega tedna, o katerem smo lahko veliko slišali od udeležencev Pokala Livno, nismo doživeli, vsekakor pa je bilo vreme najbrž veliko boljše kot na kateremkoli slovenskem letališču. Preizkusili smo celoten vremenski krog, od letenja v senci Cb-jev, do lepega termičnega dne in maestrala, ki je božal Kamenšnico mejno goro med Sinjskim in Livanjskim poljem, s sinjske strani, pa do letenja na pobočju v severnem vetru. Za nekoga, ki ima rad letenje, so lahko letalske počitnice v Livnu sanjske. Ob nekoliko boljši organizaciji (pomočnik) je Livno najbrž izvrstno izhodišče za dolga jadralska potepanja. Vem, da se bom v čudovito Livno še vračal.
|
Aeroklub Livno in Glide Cup 2010 32. pokal blanik - Lučko 2009 |
|
