|
(af) V soboto, 17. oktobra, je na letališču Lučko pri Zagrebu potekalo že 32. tekmovanje v natančnem pristajanju z blanikom za prehodni pokal Davorja Pavčnika. Od Slovencev smo se ga udeležili Benjamin Smole iz DLC in Stjepan Količ iz AK Cerklje, ki sta priletela z bonusom ter Niko Slana in Andrej Fijavž iz ALC. Cilj tekmovanja je bilo natančno pristajanje in ustavljanje letala na ničli. Teren za pristajanje je prikazan na skici. Teren na skici oz. tabli še nekako »zgleda«, ko ga gledaš s tal, se ti zdi zelo kratek, v finalu iz kabine pa imaš občutek, da si na »misiji nemogoče«.
Pravila tekmovanja so preprosta: potrebno je pristati takoj po preletu označbe za začetek terena in se ustaviti pri ničli. Načeloma se pristaja na glavno kolo. Dovoljeno je zaviranje z ročno zavoro, vendar se pri premočnem zaviranju dotik nosa z zemljo kaznuje z 10 metri kazenskega pribitka. Vsak dotik kolesa (prednjega ali zadnjega) oz. krila z zemljo zunaj označenega območja pred ustavljanjem letala pa pomeni neskončno kazenskega pribitka in se dejanske razdalje sploh ne meri. Razdalja do ničle se meri do glavnega kolesa v cm. Piloti, ki imajo v prvem krogu manj kot 100 kazenskih cm, se v finalu pomerijo za zmago.
Za tekmovanje je bilo prijavljenih približno 50 tekmovalcev iz aeroklubov iz Hrvaške, Bosne in Hercegovine ter iz Slovenije. »Boj« za vsak centimeter je bil »neizprosen«. Ker sva z Nikom prispela nekoliko kasneje, sva startne številke žrebala kar na štartu, s številko 35 sem bil zadovoljen. Tekmovanje poteka precej hitro. S super cub-om potegnejo na 150 m, odpneš v položaju »z vetrom« in nadaljuješ šolski krog. Pri prvih štartnih številkah še ni bilo čelnega vetra, pihal je celo rahel hrbtni veter in tekmovalci so kot po tekočem traku pristajali prezgodaj ali pa se ustavljali zunaj označenega območja. Šele nekje po št. 10 se je pojavil komaj opazen čelni veter in boj za vsak cm se je »razplamtel«. Po pripovedovanju se je lanskoletni zmagovalec ustavil na ničli, drugič pa 10 cm od ničle.
Razmere, v katerih sem poletel, niso bile slabe, žal pa sem plačal davek za neizkušenost. Po odpenjanju sem do konca izvlekel zakrilca in poskušal leteti 65 km/h. Blanik se je normalno odzival, zato sem nadaljeval po šolskem krogu s hitrostjo 75 km/h. Zavedati se je namreč treba, da je razdalja 60 m, od praga terena pa do točke nič, zelo kratka in je hitrost dotika s terenom ključna. Tal sem se dotaknil takoj po preletu linije in začel sem zavirati. Tu pa sem storil prvo napako. Zaviral sem prenežno in hitrost ni padla dovolj hitro. Prvi napaki je posledično sledila še druga. Da bi se ustavil tik ob točki sem premočno zavrl in blanik se je postavil »na nos«. S tem sem si »pridelal« dodatnih 10 m kazni. Sanje o dobri uvrstitvi so z dvignjenim repom odletele v nebo, sam pa sem se lahko samo še prijel za glavo. Če bi na koncu zaviral bolj nežno, bi imel veliko možnosti, da se ustavim v krogu enega metra od točke nič in tako pridem v finale. Ampak za to je bilo že prepozno. S 24 cm + 10 m kazni sem pristal natančno na 15. mestu.
Drugi pogled - prijeten konec letalske sezone
V različnih debatnih krožkih so krožile različne teme. Andrej Fijavž je spravil v začudenje skupino sogovornikov, saj niso mogli verjeti, da dejavnejši jadralci v Sloveniji preživijo v zraku od sto do dvesto ur. Za hrvaške jadralce je bila številka nepojmljiva. Zagrebški jadralci letijo pretežno med vikendi, tam, kjer lahko letijo, pa so omejeni z višino 2000 m QNH, proti JZ je rezervirana zona za motorno letenje … Zavedajo se ugodnosti, da si lahko delijo letališče z vojsko, vedo pa tudi, da so pri svojem letenju omejeni in da se bodo morali še bojevati za svoje pravice, ki so v razvitih jadralskih deželah samoumevne. Še prej pa si želijo ustvariti možnosti za bolj kakovostno letenje z nakupom sodobnejših letal in vsega, kar spada poleg. Tudi transportnih vozov. Prihodnje leto se bo skupina jadralcev podala na športno letališče v Lescah, saj se želijo seznaniti z alpskim letenjem. Zanimiva se jim zdi možnost nakupa kakšnega boljšega jadralnega letala po vzoru klubu K 1000, v katerem si je skupina jadralcev umislila letalo ASH. Vedo, da bodo lahko samo z združenimi finančnimi močmi kupili sodobnejšo jadralno letalo.
Za trenutek je bilo zaznati višjo besedno temperaturo okoli plinske pečke za kostanje, v ospredju pa je bil slovenski jadralec, ki občasno gostuje na hrvaškem nebu, a odbija z vzvišeno držo. Požrli smo cmok v grlu, dobili rdeča ušesa, in si priznali, da je občutek obojestranski, da nikomur ni prijetno, saj je letalstvo šport, kjer je bolje malo več skromnosti, že zaradi znanega statistike, ki prav nič ne izbira. Vsekakor pa smo se, ob duhovitih poudarkih Dragana Bakliže, vsaj nasmejali in kmalu preselili na nove teme, še iz obdobja, ko Hrvaška še ni imela za vratom zahodne meje s Slovenijo. Nekatera slovenska in hrvaška športna letališča so si oddaljena le korak, veliko so sodelovali in morda ni daleč čas, ko bodo nekdanje povezave znova oživele. Stjepan Pripeljaš, nekoč izvrsten jadralec, se je zanimal, kako dejaven je Ivo Šimenc, drugi so spraševali po Boštjanu Pristavcu in njegovih načrtih za svetovno prvenstvo 2010. Tudi takšna vprašanja kažejo, da je meja med državama opravila svoje.
O tekmovanju, ki je navidez banalno in ga lahko vzameš z levo roko, bi pritrdil Andreju, da sploh ni tako preprosto in samoumevno. In najbrž tudi ni tako nesmiselno, kot se zdi, saj piloti vsaj enkrat v letu malo bolj poglobljeno razmišljajo o pristanku. Tako kot Benjamin in Stjepan (oba Slo) sem se z repnim kolesom dotaknil tal zunaj pristajalnega prostora. Zunajletališki pristanki, ki so spodbudili tekmovanje, so zahtevna in resna zadeva, in tako je treba jemati tudi tekmovalni pristanek. Ko letimo na domačem terenu najbrž nikoli ne pomislimo na natančnost, vse poteka po ustaljenem redu, z manjšo ali večjo toleranco, značilno za domače letališče. To pa zagotovo ni najboljše. Pokal blanik je vsaj malo prekinil to prakso. Več o tekmovanju najdete na http://www.flyfreak-hr.org/phpBB2/viewtopic.php?t=7865&start=10
V preddverju klubskih prostorov AK Zagreb ni bila samo sklepna pojedina »kotlovine« in razglasitev dosežkov – zmagal je Zlatko Zemljić – Pajo, človek, ki je že po tradiciji kuhar, tam smo lahko občudovali znamenitega meteorja, ki je še danes čudovita ptica, pa čeprav ima za seboj že več kot pol stoletja. Upamo, da ga bomo lahko že prihodnje leto občudovali v zraku. Iz Zagreba smo odnesli še izvod knjige Zlate Klapčić z naslovom Posrtanje u nebo, Povijest rane avijacije u Hrvatskoj, v kateri imata brata Rusjan pomembno mesto. Ja, ženske so očitno bolj pismene od moških tudi pri naših sosedih. Goran Ilić je še povedal, da so se za tekmovanje v Lučkem napovadale štiri Slovenke, a so se opravičile …
|
Aeroklub Livno in Glide Cup 2010 32. pokal blanik - Lučko 2009 |
|
