|
Kot že nekaj zadnjih zim sva se tudi letos odpravila v Afriko. Tokrat sva popotovanje razdelila na dva dela. V prvem sta se nama pridružili še najini življenjski družici in smo obiskali Cape Town z okolico. V drugem pa sva že petič obiskala farmo Pokweni in njen jadralski tabor. Obisk Cape Towna in okolice vsekakor toplo priporočava, saj je pravo kulinarično doživetje, večetično ozračje je sproščujoče, vsi ljudje s katerimi smo prišli v stik pa so bili izjemno prijazni. Bili smo že marsikje, a tako prijateljskega odnosa do gostov nismo doživeli še nikjer. Obiski vinarjev, prvi so samo 30 km oddaljeni od mesta, so bili zadetek v polno. Cene so v primerjavi s Slovenijo vsekakor zmerne, verjetno pa bodo narasle med nogometnim prvenstvom. Prihod na letalsko kmetijo Pokweni je vselej kot obisk starih prijateljev. Jos in Anelie poskrbita, da se prav vsi obiskovalci dobro počutimo. Axel, vodja letenja, nas je vsak dan izčrpno seznanjal o jadralski vremenski napovedi, ki je bila največkrat kar prava. Večino gostov sva poznala že s prejšnjih obiskov. Nov obraz je bil samo Švicar Valentin, ki se je pridruži najini mizi. Doma leti z letališča blizu Ženeve in je že nekajkrat prelet potegnil do Lesc in nazaj. Leti Antaresa, ki sem si ga podrobno ogledal. To je po mojem mnenju prvo jadralno letalo pri nastajanju katerega so poleg inženirjev aerodinamike sodelovali še mnogi drugi. Ob velikih vlaganjih avtomobilske industrije v električni avto, bo morda tudi cena teh letal nekoč dostopnejša. Zvedela sva nekaj podrobnosti o astronomski ceni letala in tudi izjemno dragi zamenjavi baterij, ko bo to pač potrebno.
Vreme nama je bilo letos bolj naklonjeno kot lani. November je bil suh in pred najinim prihodom so jadralci že opravili več 1000 km dolgih letov. Po nekaj dnevih treninga sva četrti dan preletela 1014 km, za 1000 km FAI trikotnik pa nama je zmanjkalo približno 20 km. Vsaj en razlog, da bova še prišla. Od devetih dni, ki sva jih preživela v Namibiji, sva letela osem dni, v zraku pa sva preživela več kot 50 ur. Na dan, ko se je večina pilotov odločila za počitek, sva opravila prek 500 km. Sicer pa nama Jos ob večernem žaru predstavil statistiko Namibije. Lani je 45 dni vsaj en pilot opravil let prek 1000 km. V Namibijo prihaja poleg nas rekreativcev tudi nekaj odličnih jadralcev, med katerimi je tudi Boštjan, ki ga tu vsi zelo cenijo in o njem govorijo z velikim spoštovanjem. Precej jadralcev preživi v Namibiji po šest tednov in več .Trenutni hitrostni maestro je Walter Binder, po daljavah pa prednjači Alexander Muller, ki je pravi poklicni jadralec. Walter poleg jadranja opravlja še delo serviserja in ima vsaj en dan v tednu polne roke dela. Navdušence njegovega kova je užitek opazovati pri delu. Jos je lani kupil še sosednjo kmetijo, ki je ostala brez nasledstva. Tudi na njej je uredil stezo, ki jo jadralci lahko uporabijo če bi odpovedal motor pred prvim zavojem. Skupna dolžina steze in novega podaljška je 4100 m. Na tej dolžini pa doseže dovolj višine tudi Walter s svojim 900 kg težkim EB 28.
Recesija je svoje naredila tudi pri jadralcih v Namibiji. Mnogih tokrat ni bilo, po Josovih besedah pa so mnogi obljubili, da prihodnje leto zagotovo pridejo. To pa pomeni, da bo boj za prosta mesta še hujši. Če vas zanima imajo v januarju še nekaj prostih dni za DG 400 in antares. Letenje v Afriki je nekaj posebnega in zelo se strinjam z lastnikom majhnega hotela v Cape Town, ki pravi, da človek, ki vidi sončni zahod v Afriki, črne celine nikoli več ne zapusti. To je verjetno eden izmed razlogov, da približno pet milijonov belcev v Južni Afriki še zmeraj vztraja.
|
Aeroklub Livno in Glide Cup 2010 32. pokal blanik - Lučko 2009 |
|
