|
Letala, oprema in nepredvideni dogodki
Po dveh dneh nemočnega opazovanja je nesrečnikoma posijal žarek sonca tudi v njuni knjižici letenja. Nekdo, ki je najel dvosedežnega ASH25 EB28, skupaj z nam dobro znanim Petrom Szabom, je zaradi zdravstvenih težav prepustil letalo drugim možnim najemnikom. Tako sta nemška jadralca, po treh dneh potikanja po letališču, le poletela pod namibijsko nebo. Vreme je bilo v naslednjih dneh solidno, tako da se je letelo po namibijskih merilih. Dan pred mojim odhodom sem se, po trinajstih dneh letenja, pripravljal na povratek v zasneženo Slovenijo. Bil je vroč dan (40˚) z nevihtno linijo kakih 200 km proti vzhodu in dobro razvitimi kumulusi na robu omenjene nevihtne črte. Proti zahodu je bilo kot skoraj večino dni v decembru, modro nebo. Pozni popoldnevi in večeri so v Afriki še posebno privlačni zaradi igre svetlobe, ob nepozabnih sončnih zahodih. Ob pričakovanju pristankov sem se odpravil ob površino izsušenega jezera, da ujamem kakšen zanimiv posnetek. Zaradi močne termike je občasno potegnil precej močan veter, tako da je bilo v zraku tudi nekaj peska in prahu. Kmalu opazim dvoje letal, ki sta za pristanek zniževali višino nad letališčem. Najprej je pristal antares. Pilot je bil dokaj pestrašen, saj, kot je kasneje povedal, še ni pristajal ob tako močnem vetru. Sledil je pristanek ASH-ja z omenjeno posadko oče & sin. Smer pristajalnega naleta je bila pravilna, proti vetru, nato pa dotik: prvič, drugič in ob tretjem, precej tršem, se je izpod trupa prikazal oblak prahu. Letalo je s trebuhom zaoralo po peščeni posušeni površini. Končni izid - letalo bo potrebno popravila v delavnici. Omenjena jadralca zares nista imela sreče. Sreče pa niso imeli tudi jadralci, ki so bili na seznamu pilotov za letenje na omenjenem letalu v nadaljevanju sezone ... Bitterwasser, Pokweni ali Kiripotib
Pokweni je, tako kot pravita Jani in Karel, hram dobrih prijateljev, kjer vsak kdorkoli se pojavi, postane član te jadralske farme. Sam sem tu letel dve sezoni in še danes se vsaj dvakrat oglasim pri Josu in Aneli, ki sta s svojo marljivostjo ustvarila pravo jadralsko ozračje. Jadralcev je v Pokweniju nekoliko manj, zato se jim Axel lahko po letalski plati posveti vsakemu posebej, tudi z nasveti, kaj in kam v danih razmerah. Nekoliko je morda moteče, da je kmetija od privezov letal odmaknjena dobra 2 km, ter da so vzletno-pristajalne površine, v primerjavi z Bitterwasserjem, bistveno manjše, čeprav še zmeraj zadovoljive. Poleg topline, ki jo izžareva družinsko ozračje, je na strani Pokwenija še en adut – narava. Značilne rdeče-oranžne sipine in zelenje delujejo popolno. Kiripotib je najmlajše jadralsko središče. Izdatni vložki v vzletno pristajalne površine ter nastanitveni objekti so tretjo namibijsko jadralsko središče dvignili ob bok Pokweniju. Kmetija Kiripotib se že dalj časa ukvarja z umetno obrtjo, izdeluje namibijski suvenir. Izdelke si vsak lahko ogleda ali kupi v lični galeriji na kmetiji in na mnogih prodajni mestih po Namibiji. Kiripotib krasijo tudi okusno bivalni prostori v afriškem slogu. Ker je širše območje letališča Kiripotib na področju rdečega peska, je nemalokrat tudi najboljše izhodišče za dolge lete. Ko sem se s prijatelji odpravil na obisk v Kiripotib, je dober občutek nekoliko zmotila rahla aroganca lastnika, ki je nekoliko vzvišeno povedal, da je dobro, če se vsak obiskovalec najprej javi na recepciji, da ga kot lastnik vsaj lahko pozdravi ter mu ponudi kavo ... Verjamem, da je imel slab dan, pa vseeno ... Sezona 2009 – do konca decembra
Letošnja sezona mi bo med drugim ostala v spominu tudi zaradi močne inverzije na približno 600 m in izjemne vročine. Prvi prve dve uri sem moral pošteno garati, da sem se obdržal v zraku, premočen kot miš. Da je bilo res slabo so kazale tudi nizke potovalne hitrosti od 40 do 60 km/h. Ko je temperatura naposled le prebila inverzijo, pa je vreme eksplodiralo. Zadnji dan je bil prav značilen. Zjutraj je bila potovalna hitrost 60 km/h, ko je popoldan zadeva stekla pa sem nekaj čez 300 km dolg odsek letel s povprečno hitrostjo 203 km/h. Končna bilanca letošnjih trinajstih letov po kilometrih ni bila slaba, saj je šlo v povprečju vselej prek 1000 km, vendar pa so bile sledi mojih letov malce drugačne kot v preteklosti. Zaradi že omenjenih posebnih vremenskih razmer sem letel ali bolje »štrikal« v smeri dobrega vremena. Vendar pa se je znova potrdilo, da ima omenjena dežela izvrstne možnosti za letenje, tudi takrat ko sezona ni najboljša.
|
Aeroklub Livno in Glide Cup 2010 32. pokal blanik - Lučko 2009 |
|
