Opensoaring.com

Sisteron 2008
(OPENSOARING, 15. septembra 2008, Andrej Fijavž in Klemen Koselj)

S Klemenom sva imela v načrtu jadralske počitnice. V začetku je bil mišljen Minden NV (ZDA). Američani so bili prepričani, da lahko poleg letala zaračunajo še vreme. In ko smo se končno pogodili za ceno najema Duo Discusa (DuoD), skupaj z logerjem in s kisikom, je bilo že tako pozno, da bi povratna letalska karta do Renoja stala vsakega skoraj toliko kolikor bi znašal najem DuoD za 14 dni. To je bilo odločno preveč. Zato sva iskala naprej. Poskušala sva v španskem Fuentemilanosu, pa v Gapu in St. Aubanu. Brez uspeha. Potem se nama je nasmehnila sreča. V Sisteronu so imeli prostega DuoD. In tako sva se na hitro odpravila v južno Francijo.

Iz Kranja sva odšla nekaj čez polnoč. Pot naju je vodila do Sežane, po Italiji do Torina, kjer sva zavila na sever. Mejo s Francijo sva prečkala na prelazu Col de Montgenèvre (1850 m), s katerega se lepo vidi olimpijski Sestriere. Še nekaj ur vožnje in ob 11. uri sva bila v Sisteronu. Pravi čas, da sva zamudila brifing ob 10. uri. Po prijavi in namestitvi sva se, skupaj z vodjo pilotov, odločila, da kontrolni let preložimo na naslednji dan. Pa tudi nama je prišel prav počitek po več kot deset ur trajajoči vožnji.

Sobota, 9. avgusta
Brifing, natančno ob 10. uri. Obetalo se je lepo vreme. Vsak od naju je dobil svojega inštruktorja in svojega DuoD. Za oba je bil to prvi let s tem letalom. Letala potegnemo iz hangarja in jih pripravimo za letenje. Padala, dva akumulatorja, letalski sedeži (svojega imam že dolgo, zadnjo plat mi razvaja zadnjih tisoč ur. Francozi ne zapletajo, kos debelejše pene brez preoblek, je prav tako dober, kot sešit sedež. Inštrumenti niso slabi. Navdušen ugotovim, da imajo vsi trije DuoD, poleg pnevmatskih inštrumentov, tudi LX 5000, za načrtovanje dnevnih nalog pa uporabljajo See You. Ne morem si kaj, da ne bi bil ponosen. Čeprav smo ena izmed najmanjših evropskih držav, pa so inštrumenti in programska oprema, ki so plod znanja naših strokovnjakov, tako kakovostna, da jo uporabljajo tudi največje letalske nacije. Tu je obvezen še en inštrument - flarm.

Okrog 11.30 je moj DuoD pripravljen in na štartu. Sledi malček hladne prhe, ki pa sem jo po tihem pričakoval. V angleščini s francoskim naglasom mi inštruktor oznani: »I will be back at one o'clock. I go eat now. At one o'clock I will be next plane.«. »OK. See you at one o'clock«, mu odvrnem. Kaj pa mi preostane drugega. Plat du jour, sveti čas kosila, je v Franciji inštitucija, ki jo upoštevajo prav vsi. Če se ne zgodi čudež, tudi pilota vlečnega letala ne spraviš v letalo pred 13. uro.

Natančno ob 13. uri potisneva letalo na stezo. Letim s TH. Klemen nekam nesrečno gleda. Njegovega inštruktorja še ni. A izkaže se, da sta vzletela le deset minut za menoj.
Potegnem se na hrib Malaup, približno10 km severno od letališča. Odpnem, z nekaj osmicami ob pobočju sem kmalu nad grebenom in dovolj visoko, da se odpeljem proti vzhodu. Prva obratna točka je Barcelonnette. Letališče z lepo in široko asfaltno stezo, na višini 1200 m. Od tu nadaljujem proti severu, prek prelaza Col de Vars (2111 m) v smeri Briancona (1230 m). Klemen odleti na jug proti Puimoissonu. Že pred Barcelonnettom sta se najina inštruktorja kar po radiu strinjala, da sva dovolj izkušena, da lahko sama letiva DD. Zato sta nama želela pokazati čim večje območje. Pa še vreme je bilo skoraj kot iz pravljice. Baze na 3600 m, dviganja pa od 2 do 3m/s.

Kmalu sem južno od Briancona in nabiram višino za preskok na Mt. Chaberton (3131 m), goro nad prelazom Col de Montgenèvre. Vrh te gore je spremenjen v trdnjavo s šestimi stolpi, v katerih so bili nameščeni topovi. Žal se moram tu obrniti, saj čaka mojega inštruktorja ob 16. uri učenec, ki je ta dan nekoliko »izpadel« zaradi kontrolnega leta. Od letališča sva oddaljena natančno 100 km, ura pa je 14.15. In to je ena od prednosti letenja v francoskih Alpah. V hribih si na višini od 3500 do 4200 m, letališča Gap, Sisteron, St. Auban, Serres, Aspres pa so približno na višini 500 m. Dolet 100 km? Ni problem. Prek prelaza Pas de la Cavale (2735 m) odletiva proti domu. Vmes pobereva še eno dviganje. Ravno toliko, da brez težav smukneva čez prelaz. Pristaneva ob 16.02. Klemen je pristal nekaj minut pred menoj. Navdušen sem nad letom. Še bolj pa nad letalom. DuoD je lahko vodljiv. Sedaj mi je jasno, zakaj ga uporabljajo tudi za začetno učenje.

Ob 17.40 s Klemenom zopet sediva v DuoD. Tokrat za kratko jadranje okoli letališča. Pristaneva ob 19.30. Oba sva navdušena nad letalom in vremenom.
Glede svetega časa kosila moram dodati še nekaj - Sisteron leži približno 11° stopinj bolj zahodno kot Lesce. To pa pomeni, da se dan tam začne in konča približno eno uro kasneje. Zato je vzlet ob 13. uri v južni Franciji primerljiv z vzletom pri nas ob 12. uri. In kot sem že omenil je 100 km dolet mogoč z visokih hribov, ko je ura za naše razmere že precej pozna, okoli 19.30.

Nedelja, 10. avgusta
Čudovit dan. Z zavistjo gledava »motorzeglarje«, ki vzletijo že okoli 12. ure. Midva pa sva pa morava zaradi kosila čakati še vsaj eno uro. Poletiva šele okoli 14. ure.
Izkaže se, da vreme okoli letališča ni tako dobro kot prejšnji dan. Piha topel južni veter. Odpneva približno 5 km vzhodno od letališča in se počasi pobirava. Precej časa porabiva, da končno ujameva dviganje za preskok v visoke hribe, dvajset kilometrov zahodno od Barcelonnette. Od tu gre lažje. Dviganja so dobra, baze oblakov pa na 3500 m. Slediva grebenu južno od Barcelonnette, proti vzhodu in nato proti severu. Nikamor se nama ne mudi. Uživava. Letiva še kakih 20 km proti severu. Tu so baze oblakov na 3700 do 3800 m. Čisti užitek. Potem se obrneva. Preskočiva na grebene severno od Barcelonnette in jim slediva skoraj do jezera, nato pa preskočiva na grebene na južni strani doline. Slediva jim proti jugu do Sommet de Couard. Sva približno 30 km vzhodno od St. Aubana. Proti jugu se »suši«. Zato bolj navijam, da odletiva proti severovzhodu, kjer so čudoviti kumulusi. In greva. Vleče me proti eni najbolj znanih francoskih gora – Pic de Bure. V resnici je s svojimi velikimi prevoznimi antenami in antenskim hangarjem na vrhu še veliko bolj impresiven kot pa na slikah. Žal sva ta dan »dovolj smotana«, da ne slikava. V naslednjih dneh se je to spremenilo. Ampak priložnost zamujena ...

Mimo Pic de Bure potegneva do konca grebena, ki je prvi zahodno. Vreme za naše razmere je »noro«. Uživava! Mimo Aspresa letiva še 25 km proti zahodu. Nato se vrneva. Čeprav je ura že pozno popoldan, so dviganja še zmeraj močna, baza pa še zmeraj od 3200 do 3500 m. Odločiva se še za skok do St. Aubana in nazaj. Pristaneva ob 19. uri. Čeprav sva ta dan jadrala bolj ali manj lokalno in sva le enkrat imela 200 m primanjkljaja višine za varen dolet v Sisteron (bila pa sva v varnem doletu dveh drugih letališč), sva bila oba zelo zadovoljna.

V Sisteronu nisva bila »gospoda, ki sta rentala letalo«, ampak z enakimi pravicami in obveznostmi kot člani kuba. Tudi pri dodeljevanju letal po brifingu nisva imela prednosti. Na naju so se ponavadi spomnili, ko so že vse razdelili. A bili so prijazni in vselej so naju vprašali, če bi letela. Po najinem pritrdilnem odgovoru so iskali nove možnosti. Razen enega dne sva zmeraj dobila letalo.

Nevihte so prišle prej, kot so predvideli. Pihal je močan južni veter. Že na tleh nama je bilo jasno, da bo najin let zelo kratek. Ampak če letijo njihovi začetniki z inštruktorji, potem bova še midva. Bova pač ostala v okolici letališča in tisnila rep med noge in pristala, še preden se ulije na letališču. In tako se je tudi zgodilo. Odpela vsa nad mestom, takoj sva ujela pobočnik od 1 do 2 m/s, a že po 30. minutah po vzletu sva v šolskem krogu občutila prve kaplje, deset minut po pristanku pa se je že kar lepo ulilo. Tretji DuoD je pristal v kar močnem nalivu. Prvo vprašanje inštruktarja iz tega letala, ko naju je zagledal, je bilo: »Did you fly?«. »Seveda,« se je glasil odgovor, »kakih trideset minut.«
Nisem bil prepričan, da je pričakoval takšen odgovor. Verjetno si je mislil, da bova ostala na tleh. Moram pa priznati, da sva vzletela predzadnja in prva pristala. In predlagana naloga z brifinga? Francoski optimizem je bil res ZELOOOO VEEEELIK.

Torek, 12. avgusta
Nov dan, nova pesem. Vsaj kar zadeva vreme. Napovedali so močan južni veter, valove, po 15. uri pa pokrivanja in nevihte. Nasvet: če bo nevihta nad Sisteronom, pristanite v Gapu ali St. Aubanu. Marsikdo od tujcev ni letala niti sestavil. In spet so ga z napovedjo »u kamn«! Valovi so bili. To so zadeli. In nevihte tudi. A ne ob 15. uri ampak šele zvečer, po 20. uri. Marsikdo je zato namesto v valovnem jadranju »užival« v pripovedi kolegov, kako so jadrali po valovih.

Ta dan se je zgodil manjši čudež. Čas za plat de jour so skrajšali za 15 minut in tako sva poletela že ob 12.45. Pod grebenom Malupa je bilo odlično pobočno dviganje. Ampak nad grebenom je bil »dren«. V okolici Sisterona sta še dve letališči in vsi so se »potegnili« na isto mesto. Nekateri piloti so imeli veliko »lastnih čudovitih zamisli«, kako razumeti pravila pobočnega jadranja in kroženja nad pobočjem. Flarm je svetil kot božično drevesce in hitro sva se pobrala na zahod, nad greben, oddaljen približno 5 km. Čudno, tega ni maral nihče. Čeprav poteka skoraj v smeri vzhod-zahod in je zelo ugoden za pobočno jadranje pri južnem vetru, je bil prazen. V miru sva nabrala višino in odletela proti valovom, ki so se delali od 10 do 15 km proti jugu. Prvi poskus se je izjalovil, tako da sva se morala vrniti. V drugo je šlo bolje. Tokrat sva jo mahnila kar po sredi doline, proti terciarnemu valu. Pod njim je bilo dviganje, vendar šibko. »Nabrala« sva kakih 100 m in se odpeljala naprej.

Pogled proti jugu - primarni, sekundarni in terciarni val v nastajanju. Primarni val je nastal približno 10 km severno od St. Aubana.

Na sekundarnem valu sva imela več sreče. Dviganje sva našla skoraj nad letališčem Sisteron in se povzpela krepko čez 3000 m. Primarni val proti jugu pa je obljubljal še veliko več ...

… in že nad oblaki.

Nisva se zmotila. Takoj ko sva nad Sisteronom preletela rotorne oblačke, je potegnilo. Bila sva na primarnem valu. Spodnja slika pove vse.

Še preden sva se dvignila nad 4000 m, sva si postavila mejo. 4500 m je skrajna zgornja meja za letenje brez kisika in prek nje ne greva. In tega sva se držala. Na 4400 m sva se odpeljala z vala. Dan z valovi je bil izjemno darežljiv. Še enkrat sva se povzpela na 4400 m. Tokrat od 15 do 20 km vzhodno od letališča. Bil je lep dan in čudovita izkušnja valovnega jadranja.

Sreda, 13. avgusta
Vsak enkrat »izvisi«, midva sva bila na vrsti v sredo. Vsa letala so bila oddana in ni nama preostalo drugega, kot da si vzameva dan počitka. Šla na sva izlet – kam drugam kot na letališče v St. Auban, pa še v Cannes na Azurno obalo. Žal nisva srečala režiserja, ki bi naju angažiral v kakšnem filmu, čeprav jadralskem.

Četrtek, 14. avgusta
Nov dan in znova znani francoski optimizem glede vremena, ki bi lahko bil že pregovoren. Pa se je izkazalo, da so lahko še bolj optimistični. Letalo sva dobila, predlagali so disciplino približno 300 km. Bolj ko se je bližala 13. ura, bolj je kopnelo navdušenje. »Najin« DuoD sva pustila kar pred hangarjem. To je bila najboljša odločitev. Nebo je bilo povsem pokrito, o termiki nobene sledi, vetra pri tleh skoraj nič. In kako se je razpletlo letenje? Bilo je eno samo »curenje« od odpenjanja do pristanka. Vse skupaj smo kmalu pospravili v hangar.

Petek, 15. avgusta
Optimizem je res na višku. Najprej prehod fronte, potem letenje na valovih severnega vetra. Zunaj začenja deževati. Tokrat vodjo letenja rešiva iz zagate. Znova ima premalo letal, midva pa se z lahkim srcem odpoveva letenju. Le od kod jim takšen optimizem?
S Klemenom sva se že prejšnji večer odločila, da greva danes domov. Vse vremenske napovedi so napovedovale dež. V soboto nekaj manj, v nedeljo spet več. Posloviva se, pospraviva in se odpeljala proti domu. Po isti poti kot sva prišla.

Prelaz Col de Montgenèvre
Zvečer, blizu Benetk, so naju iz Slovenije pozdravile močne nevihte. Imela sva srečo, da so se do takrat, ko sva prišla v okolico Ljubljane, že pomaknile proti vzhodu. Te sreče pa niso imeli prebivalci vzhodne Slovenija, kjer so spet divjala neurja s točo.

Južne francoske Alpe
V štirih dneh, kolikor sva letela, sva doživela skoraj vse. Od lepega termičnega dne do neviht in valovnega jadranja. Žal sva ostala premalo časa, da bi doživela še pravo preletaško vreme. Še ko pišem te vtise, jim na področju južne Francije uspevajo 800 km preleti in več, čeprav je že konec avgusta. No, nekaj je pač še ostalo za drugič!