aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Ciril Trček in Wasserkuppe
(OPENSOARING, 8. maja 2014, besedilo N. Slana)

»A si ti, Niko?« me je na skupščini Letalske zveze Slovenije nagovori neznanec, »nekoč sem bil v tvojem tečaju, v Lescah« mi razloži medtem, ko so se delegati šele pripravljali  na zborovsko petje z rdečimi in zelenimi toni glasovalnih lističev. Previdno ga potipam z vprašanjem, kako si je zapomnil davni jadralni tečaj in ga prosim za vizitko. »Ciril – Ciril Trček,« se je prijazno predstavil, tečaj pa je, morda iz vljudnosti, pohvalil: »Bilo je super, rad se ga spominjam. Bil sem med najmlajšimi med takratnimi ljubljanskimi tečajniki, imel sem šestnajst let. Spominjam se samo nekaterih kolegov iz skupine, denimo, Sama Drakuliča, Petra Čučuloviča in Ide Repovž. Če se ne motim, je bil tečaj leta 1981. V letališki restavraciji smo jedli grmade, stregla pa nam je stroga točajka, ki je našega upravnika Vaska Pirca prijazno naslavljala z Vasilij, ne vedoč, da mu je bilo v resnici ime Marjan. Seveda sem si zapomnil nočno življenje. Stanovali smo v nizki hišici, ki je bila v osi steze, na drugi strani ceste nad podvozom, ki iz Radovljice pelje na letališče in včasih smo se odpeljali na Bled.«

Ciril je letel še naslednje leto, za tem pa ga je zaustavil študij medicine in družina. A ga je želja po jadralnem letenju ves čas držala trdno v pesti. »Sledil sem letalstvu, bral sem knjige, spremljal sem poklicno pot bratranca Jureta Lokovška in seveda razmišljal, kaj naj naredim s svojo željo po letenju. Po skoraj treh desetletjih premora sem želel znova sesti v jadralno letalo, a tako, da bi bilo to dejanje čim bolj smiselno, strnjeno, z najmanjšo izgubo časa.  Vse to sem našel leta 2009, v kultnem svetovnem jadralskem središču – v letalski šoli Wasserkuppe, v magičnem okolju za letalce.

Zakaj prav Wasserkuppe?

»Najbrž je delovala podzavest. Naš družinski prijatelj je bil Mirko Bitenc, legendarni dolgoletni sekretar Zveze letalskih organizacij Slovenije (ZLOS) in z očetom Cirilom (bil je eden od ustanoviteljev založbe Mladinska knjiga), ki je deloval v ljubljanskem klubu in nekoč letel z letalom »tiger moth«, sta se pogosto pogovarjala o Wasserkuppe. To ime je bilo takrat neprestano v zraku, zdelo se mi je, da je to bil kot Jeruzalem za letalce. Prav zato sem se odločil, da obnovim znanje jadralnega letenja v letalski šoli Wasserkuppe v Nemčiji. Prek računalnika sem našel stik z ljudmi iz kluba, začutil sem, da so zainteresirani za vsakega učenca, predvsem pa se mi šolanje ni zdelo drago,« se je Ciril spomnil začetkov v Wasserkuppe. A zakaj je toliko časa odlašal za ponovni stik z jadralnim letenjem. »Prej nisem utegnil, služba, poleg tega sem bil s Slovensko vojsko precej časa na vojaških misijah, tudi v Afganistanu,« mi je natresel še nekaj drobtin. Za predstavitev njegove izkušnje za Opensoaring sva se zmenila tudi zato, ker je Ciril najbrž prvi slovenski jadralec, ki je  svoje letalsko znanje izpopolnjeval v Wasserkuppe, zgodovinskem kraju jadralnega letalstva, kot nekakšen dolg svojemu očetu.

Ciril je za pogovor predlagal kantino medicinske fakultete. Sedela sva ob stekleni steni, on obrnjen proti terasi in koščku neba. Vsake toliko časa me je obveščal o dogajanju na terasi, kjer so študentke lovile prvo spomladansko toploto, pomagal pa jim je še šef lokala. Ugotavljal je, da ni nebeško samo vrvenje na terasi, ampak tudi v zraku, med kopastimi oblaki nad mestom. Tega dne je skupina nemških jadralcev iz Augsburga, z izhodiščem iz Slovenj Gradca, delala dolge lete, edini, ki se jih je nekoliko držal je bil Guza. Pri Alešu Finku sem moramo pozanimat, če se ni morda kdo od njih tudi učil jadrat v  isti jadralni šoli kot Ciril Trček. A to je bolj malo verjetno, saj je Wasserkuppe povsem v ravnini, izstopa samo znamenita vzpetina s spomenikom letalcem, po katerem si je letalska šola nadela svoje ime.

»V  Wasserkuppe sem odšel sproščen in moram priznati, da je bil moj jadralski obisk v domovini jadralnega letenja zelo prijeten. V Wasserkuppe sem se pojavil 4. avgusta leta 2009. Sprejel me je upravnik Harald Jörges, povedal sem mu, kakšna je moja »zgodovinska« jadralska izkušnja, kaj si želim in bila sva hitro zmenjena. Za 1320 evrov so mi ponudili paket štiridesetih letov s plastičnim jadralnim letalom ASK 21, od štiridesetega leta naprej pa je bila cena klubska. Tritedensko bivanje je bilo zanimivo, tako da sem na letališču ostal še nekaj časa in opravil nekaj samostojnih jadranj. Čeprav prostora za prenočitve na letališču ni bilo več, sem s pomočjo jadralcev vendarle dobil sobo v čudovitem starinskem hotelu Deutscher Flieger.
. Tudi bivanje ni bilo pretirano drago. Pomislil sem, da sem morda deležen posebne pozornosti, ker sem bil takrat edini tujec na letališču. Med gosti je bilo tudi veliko starejših Nemcev, letalskih veteranov, ki so prišli letet iz vseh koncev sveta. Še posebno zanimiva sta bila starejša gospoda, eden je med vojno letel raketno letalo Me 163 komet, drugi, Teo, pa je bil testni pilot pri Stemmeju in moj učitelj. Nasploh so bili v klubu prijazni učitelji letenja, čutilo se je, da vsi živijo za svoj klub. Še danes imam stike s Haraldom, včasih me pokliče po telefonu,  zanima ga, kako napredujem, vabi me na klubske jadralske tabore. Ponujali so mi tudi tečaj za motorno letenje. Leta 2010 sem se jim res pridružil na prvem spomladanskem jadranju v Gap Tallardu v Franciji, kjer je sicer močan padalski center,« je Ciril zapel hvalnico AK Wasserkuppe. Seveda ni pozabil omeniti njihovega letalskega muzeja.

Belokranjec je najbrž edini slovenski jadralec, ki je obnavljal svoje letalsko znanje na plastičnem Schleicherjevem dvosedežnem ASK 21 in zato ga ima v čislih, a takoj tudi pove, da ASK 21 z leti bolj malo izgublja na ceni. Ciril v svojem matičnem klubu leti, a premalo. Zato sanjari, da si bo nekoč kupil svoje jadralno letalo, najbrž klubskega razreda, saj se mu zdijo cene sodobnejših jadralnih letal previsoke. Obžaluje tudi, da v njegovem klubu ni več dejavnost in več možnosti za jadralno letenje, saj sicer sploh ne bi  razmišljal o svojem letalu. »Še najraje bi si kupil kakšno leseno letalo, ampak biti mora iz Nemčije. Videl sem, da tam zelo lepo delajo z letali.«

 
Zakaj pa se ne povežeš z bratrancem Juretom?
»Dobro poznam Juretovo letalsko kariero, vem da obvlada jadralno letenje, da je zbiratelj starih jadralnih letal, da je izjemno spreten graditelj, žal pa moram priznati, da sva oba preveč zaposlena, vsak na svojem koncu, da bi prišla do tega, da bi se pogovarjala o jadralnem letenju.« Ciril je član Belokranjskega aerokluba, živi v bližini Metlike, a ker večino časa preživi v Ljubljani, kjer je zaposlen v UKC, že razmišlja, da se bo morda prepisal v kakšen večji klub, ki bo bližje, denimo, v Lesce, Postojno ali v Ajdovščino.

Na koncu sva se znova za trenutek zaustavila pri aprilski skupščini Letalske zveze Slovenije. »Nepripravljen ne morem povedati vsega, kar bi želel. A če me je kdo opazil in seveda moje glasovanje, sem s tem vse povedal. Menim, da mora biti v tako veliki organizaciji, kot je Letalska zveza Slovenije, tudi disciplinska komisija. Nekaj članov se ni pustilo žejne peljati čez vodo in poskrbeli so, da je ta komisija ostala. Tudi predlog, ki bi omogočal, da katerikoli pravni subjekt postane član LZS, so nekateri člani spodnesli. To bi pomenilo, da LZS nima več nikakršne zveze s športom in z LZS bi lahko manipulirali, kot bi vodstvu ustrezalo. Zveza je vendarle organizacija letalskih klubov in tega so se nekateri tudi zavedali.«