aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Ostale povezave

Rekordni dosežki na severnem vetru
(OPENSOARING, 16. maja, pripravil Niko Slana, foto: Uroš Krašovic in Niko Slana)

Ta dva dneva 14. in 15. maja, ko so jadralci kot za stavo podirali svoje osebne daljinske rekorde (Boštjan Borštner 1156, Aleš Klinar 1155 /dan kasneje/, Uroš Krašovic 1144, Sebastian Ramšak 1142, Boris Žorž 1122 km, Aleš Fink 1015, Luka Žnidaršič 1072 /dan kasneje/, Anton Šibanec 1068, Gregor Urbančič 992, Robert Hriberšek 866, Gregor Bezjak 833, Avgust Potušek 935, Karel Čeč  642 in Rok Rihter 536) bi lahko označili kot zgodovinska za slovensko jadralno letenje. Zagotovo sta bila zgodovinska, posebno 14. maj, a ne toliko zaradi doseženih razdalj, pač pa zato, ker se je na sever podalo toliko jadralcev iz različnih klubov, ki jim je bil sever pri roki (AK Celje, AK Maribor, AK Ptuj, AK Lesce, AK Slovenj Gradec in AK Postojna) in ker sta odkrila nova obzorja. Tretji dan, ko je še zmeraj vlekel severni veter, se je na pot podal še Boštjan  Pristavec in k skupnemu izkupičku dodal še 1293 km dolg let – najdaljšega v lepem nizu.

Najbrž se je pri mnogih, tudi pri tistih, ki niso leteli, utrnila misel, da 1000 km dolg let na pobočniku ni več nekaj posebnega in da bo v prihodnje treba seči po novih obzorjih. Let Boštjana Pristavca in občutek nekaterih jadralcev, da je možno preleteti precej več, pomeni veliko pričakovanje novih dosežkov. Nekateri najbrž že razmišljajo kot Alberto Sironi, ki je že leta 2011 opravil let prek Alp

Glider record flight over the Alps Tokrat je samo še nadaljeval svojo pot - do kontinentalnega rekorda, FAI priznanja 1250 km in napovedanega 1400 km dolgega leta. Vse v enem samem letu. Morda je izjemen dan (14. maj) zamudil Boštjan Pristavec, ki je najbrž svoj jadralski bonus v službi porabil za LX pokal. Zagotovo bi bil njegov nastop v tistih najugodnejših razmerah podoben Sironijevemu. Luka Žnidaršič je dan kasneje (15. maja) v komentar svojega leta zabeležil: »Drugi let z ventusom 2cxa FES, moj prvi 1000 km, napovedana naloga s tremi točkami in prvi 1000 km let s FES-om.« Lahko si predstavljamo veselje ob tolikih dosežkih. Bravo Luka in vsa jadralska druščina, ki si je deset in več ur hladila stopala v svojih jadralnih letalih.

Na letališču v Celju (foto: U. Krašovic)

Uroš Krašovic, AK Celje
Opravičujem se za pozen odgovor, vendar se je v enem dnevu nabralo toliko e-pošte, da še nisem splezal na zeleno vejo. Kako je vse skupaj potekalo?  Z Boštjanom Borštnerjem sem se dogovoril, da me pokliče, ko bo slutil dan D.  In res me je poklical v ponedeljek in mi naznanil, da bo v sredo takšen dan. Kasneje sem se slišal še s Sebom in dogovorili smo se, da se zberemo v torek popoldan na letališču, kjer bomo pripravili letala za naslednji dan. Sestavili in očistili smo letala, nekateri so nalili vodo. Na kratkem sestanku smo se še dogovarjali o taktiki, kam naj bi nas letalo povleklo.  Vsak je še dodal nekaj svojih izkušenj na določenih odsekih, čeprav menim, da so vremenske razmere vsak dan drugačne, tako da ničesar ni mogoče natančno napovedati.

V sredo smo odprli hangar  že ob 5.30, nadišavili letala ter jih odvlekli na start. Ob 7.30 je pri tleh pihal šibek JZ veter, okoli 7. ure pa se je veter obrnil na sever. Za informacije sem poklical še Aleša Finka v  Slovenj Gradec. Povedal je, da čakajo, da se megla dvigne, kar je bilo slabo znamenje. Ob 7.18 sem že letel proti Uršlji Gori.  Odpel sem nekaj kilometrov pred grebenom Uršlje, mislim, da se  imenuje Kozji hrbet. Pobočje je držalo. LX9070 mi je pokazal veter okoli 45 km/h. Pogled proti Peci in celovški dolini ni bil najbolj spodbuden, saj je bila še vsa dolina v megli. Toni se je prvi odpeljal na Peco, sporočil je, da megla nad celovško dolino počasi razpada. Naprej pa je bilo že vse čisto.

Večino leta sem sodeloval  s Tonijem. Prva težava je nastopila takoj po prečkanju tromeje, kjer sem bil prepričan, da  tudi v ziljski dolini piha tako močno, kot na Karavankah.  Ocena je bila napačna.  S Tonijem sva na 1500 m ugotovila, da bova morala počakati termiko.  Seba je bil bolj pameten, spravil se je malo višje in počasi prečkal območje brezvetrja. Pobočje je spet začelo delovati za Mokrinami.

Ne severni strani doline je povsod snežilo. Južno od Kronplatza je bila prva točka.  Proti njej  sva letela pod oblaki, nad točko pa sva ujela val.  Ko sva obrnila sva že letela nad oblaki. Do Areha sva potovala s povprečno hitrostjo 148 km/h, tako rekoč brez obračanja. Drugič proti Kronplatzu, je šlo počasneje. Čutili smo delček čelne komponente vetra. Kakšnih 40 km pred točko nama sta severni veter in Alpe pokaza zobe. Letela sva tako drug ob drugem ko sva padla v rotor. Na trenutke naju je požiralo tudi po 10 m/s. Na kocu je Toni zavil v pravo smer, kjer je šlo gor, meni pa še bolj dol. V  zelo kratkem času sem izgubil 1000 m, iz 2500 m sem pristal na 1500 metrih, približno 400 m nad dolino. Pripravil sem se na pristanek, vendar se je vse skupaj dobro izšlo. Ko sem se pobral je bil Toni že 100 km pred menoj. Preostali del naloge (300km) je potekal brez večjih zapletov, adrenalin je prišel tudi v prste na nogah, tako da mi je bilo vsaj kakšno uro po izkušnji z rotorjem prijetno toplo.

Zadnja točka je bila Uršlja Gora. Ker sem imel še dovolj višine za povratek domov. Let sem še malo razširil prek Pece do Obirja. Prepričan sem, da če nebi imeli na začetku težav z meglo, brezvetrjem in z rotorjem, bi bilo možno preleteti tudi 1500 km.

Pobočje Pece

Aleš Fink, KAS
V sredo je bil prav poseben dan. O takšnem  preletu smo se v KAS pogovarjali in ga sanjali že vsaj od aprila 1996, ko je prvih 1000 km preletel  z našega letališča Boštjan Pristavec.

Zgodnje jutranje nebo nad Slovenj Gradcem  ni omogočalo vzleta ob sončnem vzhodu, saj je bilo  še popolnoma pokrito z oblaki. Po jutranjem posvetu s celjsko ekipo sem izvedel, da je nad oblaki jasno, ker so iz Celja že videli Uršljo goro. Nato se je kmalu zbrala tudi naša ekipa, Avgust Potušek, pilot vlečnega letala Jože Černič in Milan Hribernik, ki je pomagal pri organizaciji vzleta.
Pred vzletom sem se slišal še z Borisom Žoržem, ki mi je opisal vreme na gorenjskem koncu. Nato je sledil vzlet na Uršljo goro, kjer  pa me je tokrat že čakala celotna celjska ekipa. Fantje so to jutro pohiteli, kapo dol. Sledil je preklop na njihovo frekvenco, saj smo se že prej dogovorili, da bomo sodelovali.

Start  z Uršlje gore je bil zelo zanimiv, saj je nad Pliberškim poljem še vedno vztrajala nizka oblačnost in so bili ob prihodu na Peco občutki mešani. Prve informacije celjskih pilotov so bile obetavne. Nadaljevanje proti zahodu je potekalo brez težav in po neverjetno elegantnem preskoku s Karavank v Ziljsko dolino sem lahko celo pospešil ritem. Vreme se je razvilo v  kombinacijo vetra in termike, ki je imelo samo eno slabost. Turbulenca je na trenutke močno preizkušala konstrukcijo KO-rošice.

V naslednjih urah sem uspel obdržati kar se da visoko hitrost. Ob prihodu na Uršljo goro ob 16:30 sem videl, da se mi časovno izhaja  zadan cilj  in  z vso vnemo, po svojih najboljših močeh, nadaljeval vse do Korenskega sedla. Zavedanje, da je prelet več kot uspešen,… mi je narisal na obraz velik nasmeh.

Ko sem priletel nazaj  čez Peco proti letališču sem z veseljem opazoval kako se na oudiju kilometri pomikajo proti tisoč. Na 999 kilometru se je zgodilo nekaj zanimivega in nepričakovanega.  Na GSM me je poklical Igor Krištofelc in me vprašal, kako je bilo kaj v zraku. Z veseljem sem mu pojasnil kaj se je ravnokar zgodilo in da še letim.  Sledila je prva čestitka in veliko smeha. Kako je zadel pravi trenutek!

Za nami je zelo zanimiv in spodbuden dan, ki je pokazal tudi zelo pozitivne učinke medklubskega sodelovanja.  Ob tem bi se rad zahvalil Jožetu Černiču in Milanu Hriberniku, ki sta nama z Avgustom omogočila jutranji vzlet. Prav tako celotni celjski ekipi in Borisu Žoržu, saj ta dan nihče ni skoparil z informacijami, ki so bile več kot koristne.

Karnijske Alpe

Luka Žnidaršič, AK Postojna
»Pravzaprav vse skupaj ni bilo nič posebnega, moral si samo biti pravi trenutek na pravem mestu, pa še nekaj sreče je bilo treba. Prvi dan je bilo vreme najbrž boljše, a sam sem si pač izbral drugi dan vetrovnega vremena. Zeblo me je v noge, za prihodnje lete te vrste si bom moral omisliti grelce za noge. Pristal sem že ob 16.30, tako da bi lahko preletel vsaj še 300 kilometrov. Sicer pa je bil to moj drugi let z ventusom in s FES-om. Predvsem sem zadovoljen, da je bil to prvi 1000 km dolg let letala s FES.«

Snežna griva na Košuti

Avgust Potušek, KA Slovenj Gradec
»Bilo je noro. Sam nisem sestavil 1000 kilometrov, a se za to nič ne jezim, veliko bolj vesel sem, da sem lani opravil kultnih 500 km v FAI trikotniku po Sloveniji. Naredil sem napako, da sem se, po nasvetu jadralskega kolega, odpeljal za Dobrač in od tam letel na zahod. Bila je slaba izbira. Po tej poti je božjastno razmetavalo. Ko sem zavil nad Karnijske Alpe je bilo veliko bolje. Nad Korenskim sedlom sem doživel prosti pad. Celoten let bi opisal z dvema besedama: brutalno in fantastično. Na poti nazaj od Kepe do Uršlje nisem naredil niti enega zavoja, za pristanek sem moral izvleči zavore. Tako dobrega jadralskega dne v Sloveniji najbrž še ni bilo.«  

Pogled s Tromeje v Slovenijo

Grega Bezjak, LC Maribor
»To je bil moj najdaljši let doslej, ni pa bil posebej načrtovan. V torek me je poklical Robi Hriberšek in me vprašal, če bi naslednji dan šel letet, ker je napovedan močan sever, da bi poskusila raziskat severno varianto iz Maribora proti tromeji. Ko sem v sredo zjutraj prišel na letališče je bil Robi že pripravljen, jaz pa se še zmeraj nisem odločil. Moje cincanje je bila predvsem posledica v Mariboru od nekdaj zakoreninjene ideje, da severno pobočje Pohorja drži samo do Areha.

Preden sem vzletel, je bil Robi že na pobočju mariborskega Pohorja, tja pa so iz Ptuja potegnili  tudi PW (Grega Urbančič). Onadva sta odletela skupaj proti zahodu, jaz pa po odklopu nekoliko za njima, precej previdno, a lažje zaradi informacij predhodnice. Na poti do Kope smo že ugotovili, da stara mariborska dogma ne drži najbolj. S Kope na Uršljo smo prileteli brez hudih izgub, tam sem priletel v močno pobočno dviganje, nadaljeval sem po severnih pobočjih Pece, Obirja, čez nižje hribovje na južni strani dravske doline, do Kepe in Kranjske gore, kjer sva se z Robijem obrnila nazaj, Grega pa je nadaljeval proti Silianu.

Z Robijem sva se brez težav vrnila na mariborsko Pohorje in isto pot še dvakrat ponovila, da se bolj "uleže". Ker nisem vajen takega letenja, mi je bilo izredno fascinantno leteti tako daleč brez izgube višine in brez kroženja. Ko smo šli tretjič proti zahodu sva zalotila PW kako kroži nad Pohorjem. Njegov izgovor je bil, da mora zakrožiti iz navade, čeprav ni potrebe.

Ko sva pristala je bila ura približno 17.30. Glede na hitrosti bi bilo časa še za eno podobno kateto, a ob 18. uri smo imeli sestanek jadralne sekcije. Če povem po pravici, me je po dobrih osmih urah sedenja v DG-101 že vse bolelo in sem se že zelo veselil pristanka.«


Pod krili je še jutranja oblačnost (foto: U. Krašovic)

Karel Čeč, ALC Lesce
»To je bila moja prva resnejša izkušnja na severnem vetru. Prvi kilometri so bili tipanje v neznano, ob drugem preletu istega terena je bilo že vse znano, proti koncu dneva pa me je let  samo še navduševal. Predvsem sem bil presenečen nad sestavljenim učinkom vetra in termike nad Ziljskim Alpami, na koncu, ko je bilo treba preskočiti Karavanke, pa me je presenetila moč turbulence. Vzletel sem prepozno, da bi preletel še več kilometrov.  Zato je bila najbolj pomembna izkušnja, saj tega dne sploh nisem imel kakšnega resnejšega namena z jadranjem, poleg tega pa do mene tudi niso prišle informacije, da bi lahko bil to za jadralce dan D. Morda še to, da je bil ta dan zgodovinski, seveda po dnevih v sedemdesetih, ko so se Celjani in Leščani zapodili do Vršca za dosego "diamantov" in po dnevih v osemdesetih, ko so jadralci osvajali veliki slovenski trikotnik.«
 
Robert Hriberšek, LC Maribor
»Hvala za čestitke, ampak nisem obletel jurja, pač pa 866 km. Jurij je za drugič ...  Sedaj, ko vemo,  kaj imamo na domačem pragu, bo lažje... V zraku je bila kar gneča in potrebno je bilo pazit... :)«

Jutranja vleka iz Celja do Uršlje

Rok Rihter, AK Celje
 O vremenu za dan 14.5.2014 sem se ukvarjal vsaj tri dni. Začelo se je! 13.5. približno 18. uri smo se dobili na letališču AK Celje in se prepričevali ali naj naslednji dan vzletimo na matičnem letališču ali naj peljemo vozove v Slovenj Gradec. Skoraj soglasno je padla odločitev za vzlet iz Celja, ker to nekaj šteje v klubsko statistiko najdaljših letov iz domačega travnika. Nekdo je celo omenil, da čebelarska napoved ni kaj prida.  

DG 300 Elan  z oznako S5-3055  CE je bila moja izbira. Z mešanico vode in hladilne tekočine sem si obtežil rep letala. Nekateri piloti z več jadralnimi urami so polnili krila z vodo, sam pa se po razmišljanju "bi ne-bi" nisem odločil. Pripravljeno za dogodek naslednjega dne me je jadralno letalo čakalo v hangarju.  

Ura je bila 6 zjutraj dne 14.5. in ko sem pogledal proti vetrokazu belo rdeče barve, nas pa je bilo pet, sem si potihoma želel, da bi bila oba piper pawnee  in super cub v uprabo, kajti severni prodor v Celju še ni prišel po moči do izraza. Sonce pa je sijalo na polno jutranjo moč! Po telefonskem pogovoru s Slovenjgradčani smo se vseeno odločili za prvi start ob 7.20, pa čeprav je njihovo letališče pokrivala megla oziroma stratusi. Borut Žerjav in Erazem Polutnik sta bila pilota vlečnih letal, Uroš Krašovic, Toni Šibanc, Sebastjan Ramšak, Boštjan Borštner in jaz pa piloti jadralnih letal, vsi z napovedanimi nalogami 1000 km+. Zavedal sem se težavne naloge, ki je bila od Uršlje gore oddaljena 250 km proti zahodu, Plose Hotel, smučišče na VZ hribu mesta Brixen. Izbrana točka je bila dosegljiva, ker se po dolini iz Sterzinga proti JZ veter ukotanji in se nasloni prav na SZ dele grebena Plose.

Kar naenkrat zaslišim po postaji "TNC.....CE preizkus zveze," pogledam na uro 8.16  in vedel sem da gremo. V aerozapregi je šlo kot pot po maslu, brez rotorjev in z dviganjem približno 2 m/sek. Malo pred Plešivcem ponovno slišim po postaji: " Kaj je Roki, bo kej? " odpnem in TNC mi zaželi vso srečo, sam pa se za samo spodbudo zahvalim. Pritisnem na nos na privetrno stran hriba z oddajnikom, kjer se je zaslišal glas vetra šššššš  in variometra pipipipipi ... Izkušnja, ki sem jo imel 15.4.2014 OLC, mi je bila v veliko pomoč. Letel sem dovolj visoko, se držal najbolj severnih gričkov, ki so priključki Kamniško Savinjskih Alp in Karavank. Tudi od tromeje naprej proti zahodu se ni veliko spremenilo, brez snežnih ploh. Dober orientir je bil pršič , ki se je valil na zavetrno stran skalnato zasneženih očakov proti dolini. Z dovolj nabrane višine nad letališčem v Toblachu obrnem točko, ki me je vodila do prvega dela naloge. Čeprav višina ni bila vprašljiva so mi snežne plohe prekrižale pot. Tu pa je prišel prav rek velikega mojstra jadralnega letenja in večkratnega svetovnega prvaka Klausa Ohlmanna: "Leteti varno, visoko in hitro," kjer sem pilil svoje dodatno jadralsko znanje v letalski šoli Quo Vadis na letališču v Serres la batie v Franciji. Njegovi briefingi so bili izjemni. Hvala!

Obrnem točko. Tako daleč proti zahodu še nisem letel, sam, priznam. Ampak sem videl dolino do Bolzana. Spet se prislonim na hribe in z vetrom, ki je pihal 35 km/h odletim nazaj proti Kronplatzu, ki je bil ta dan obratna točka klubskih kolegov. Posučem višino in nazaj na gorsko verigo proti Dobraču, ki je sijal pod žarki sonca. Tromeja je tukaj, še malo, pa bo v doletu Slovenj Gradec. Obrnem Plešivec, na inštrumentu izpiše 250 km Plose Hotel. Pogledam proti Celju in ponosno se z diamantnim letom v žepu odpravim proti domu.«

Gregor Urbančič, AK Ptuj
(Povzeto po spletni strani AK Ptuj)
Dan, ki sem ga dolgo čakal. Že 4. maja je bilo napovedano ugodno vreme, a sem  okleval in ostal doma. Tokrat sem se odločil, da izkoristim priložnost za let po severu. Po posvetu s prijateljem Borisom Žoržem unovčim v službi  »jolly-ja« in vzamem dopust . Sledi dogovarjanje z upravnikom o vleki - Milan Kralj in Ivan Furjan sta potrdila pomoč.

Ob 08.52 sem vzletel v zapregi proti Belviju. S pilotom vlečnega letala Ivanom Furjanom sva se prebijala čez rotorje proti Razvanju, kjer sem odpel na višini 1500 m QNH. Sledil je drsni let na severno pobočje Pohorja, ki je na 900 m lepo prijelo. Zapeljem pobočno in v ravnem letu do Areha, kjer srečam mariborskega jadralca Roberta H. v cirrusu, ki je vzletel malo pred menoj. Dogovoriva se o skupnem letu proti Ratečam. Pohorje je lepo držalo in zato sem se usmeril kar proti Kopam. Pridružil se nama je tudi drugi mariborski jadralec Gregor B. v letalu DG101. Kope doseževa na višini 1800 m in pred prečkanjem na Uršljo goro še malenkost podaljšava let v veter.

Prihod na Uršljo Goro je dobro uspel in severno pobočje je lepo prijelo. V osmicah nabereva višino in že se usmerimo proti Peci, kjer je bil vrh v oblaku. Prihod na Peco je bil dober, pobočje pa ni bilo radodarno z dviganjem, zato nadaljujeva proti Obirju. Opažava, da lahko letiva brez kroženja. Kmalu sva se znašla v Ratečah. Tukaj se je mariborski jadralec obrnil proti Belviju. Sam pa sem se podal proti Karnijskim Alpam in moji ciljni točki nad Sillianom. Preskok mi je dobro uspel in kmalu sem se znašel na severnih pobočjih Karnijskih Alp. Nato pa ŠOK. Pobočje ne deluje. Sklepam, da sem prenizko in da so pobočja v zavetrju severnejših grebenov. V raztrganih  dviganjih pridobim na višini. Zaradi omenjene izkušnje je  sledila sprememba taktike. Višino večkrat nabiram s kroženjem.

Nekoliko previdneje nadaljujem tudi po Linških Dolomitih. Grebeni pobočij niso postavljeni najbolj posrečeno, na srečo je termika dobro delovala in tako sem do Silliana dobro napredoval. Tu se hribovska veriga konča, plohe na zahodu pa so me prepričale, da sem se obrnil proti domu. Let nazaj je potekal po isti poti in brez težav. Na tem področju sem srečal več tujih in domačih jadralnih letal. Različno ubirajo najugodnejšo pot, nekaj jih leti višje, nekaj nižje. Na Belvi prispem ob 14:45. Hmm, pomislim, da bi bilo škoda končati let, ki sem si ga zamislil. Poiščem možnost, da popravim svoj osebni daljinski rekord. Nos PW še enkrat usmerim proti zahodu. Ponovno se srečam z mariborskima jadralcema, ki sta patruljirala med Ratečami in Belvijem . Skupaj smo leteli do Tromeje, kjer sta obrnila proti domu. Sam pa sem se še enkrat podal v Karnijske Alpe, saj sem že pričel računati, da bi bilo možno raztegniti let na 900 km ali celo na magičnih 1000 kilometrov. Tokrat preskok opravim bolj previdno. Iskal sem najugodnejšo možnost za napredovanje v visoke hribe in opazoval druga jadralna letala. Med letom proti Obertilliachu se ukvarjam z urnikom leta za povratek in željo po 1000-kilometrskem letu, ki ga imam skoraj že na dlani. Ura se je pomikala proti pol šesti popoldan in bil sem še zmeraj 245 km od doma in obrnjen v nasprotno smer. Obrnil sem se proti domu, a nad to odločitvijo nisem najbolj ponosen. Res je, da je let največ vreden, če se konča na domačem letališču. Toda veter je bil po napovedi  do večera, kar bi moralo zadostovati za uspešen pozni povratek. Tudi mraz je že pošteno načel moja stopala.

Mrzla lepota

Čeprav me je skrbelo, kako bom tole razdaljo do doma premagal v tem pozno popoldanskem času, je let potekal brez težav. Preskok iz Uršlje Gore na Kope mi je ponovno dobro uspel in kmalu sem bil nad Belvijem. Opazim, da mi za 1000 zmanjkuje približno 20 km, kar bi z lahkoto opravil s pobočnim letom do Kop in nazaj. Vendar se za to možnost nisem odločil. Očitno so noge po dobrih desetih urah na temperaturah med -2 in -6*C imele že dovolj. Na višini 1800 m zapustim Pohorje in odletim proti domu. Po severni strani preletim Ptuj. Tako domače sem se počutil, ko sem po postaji slišal Milanov glas. Opozoril me je na močan bočni veter in uporabnejšo pristajalno smer 029. Po 11. urah in 992,8 km sem pristal na domačem letališču. Let je bil plod več predhodnih krajših letov po severu in je presegel pričakovanja. Ponovno sem spoznal nekaj novega, kar bo prišlo prav pri novih podvigih. Sedaj se porajajo nove zamisli, ki jih bom, vsaj upam, skušal kmalu uresničiti.