Opensoaring.com

aerokurier Online Contest
OLC-I | Skupno OLC-I
OLC-SI | Skupno OLC-SI

Sebastian Kawa v Slovenj Gradcu 2014
(OPENSOARING, 2. maja, 2014, besedilo Niko Slana, foto: Sebastian Kawa in drugi)

Sebastian Kawa

Sebastian Kawa je športni fenomen. Njegov zmagovalni niz bi lahko uvrstil ob bok golfistu Tigerju Woodsu, boksarju Mohamedu Aliju ali atletu Sergeju Bubki. Za jadralski svet je še veliko več. Občudujoče je njegovo sprehajanje po različnih kategorijah jadralnega letenja, seda iz letala v letalo in vselej ko se odloči, da bo nastopil, tudi zmaga. Letos ga čakajo trije veliki nastopi – v Sisteronu v Franciji na finalnem tekmovanju za Veliko nagrado (GP, od 9. do 16. maja), SP v Räyskäli na Finskem (od 22. junija do 6. julija – klubski in standardni razred, dvosedi) in SP v Lesznem na Poljskem (od 21. julija do 10. avgusta – 15m, 18m, odprti razred). Kawa nima svojega jadralnega letala, čeprav bi pričakovali, da mu s pomočjo sponzorjev ne bi bilo težko doseči tudi tega cilja. A ga nima, pa ne zato, ker bi bil posebnež, temveč zato, ker je ljudje, ki vodijo jadralski šport na svetovni ravni na največja tekmovanja ne znajo pripeljati pravih sponzorjev in denarnih nagrad. Kawa leti pogosto z letali iz jate poljske reprezentance in tudi v Slovenj Gradec je pripeljal »Diano II«, letalo, ki je bilo nazadnje v zraku na ženskem svetovnem prvenstvu.

Pričakovali bi, da je šampion njegovega kova vselej in povsod zaželen, a kot smo lahko zaslutil med vrsticami in o čemer piše tudi v svoji knjigi, mu ni bilo postlano z rožicami. Zakaj? Morda je posredi zavist, razširjena človeška lastnost. Najbrž jo občuti že med rojaki, kaj šele med samozavestnimi nemškimi, francoskimi ali ameriškimi jadralci, ki se pač ne morajo sprijazniti z nižjimi uvrstitvami. Odgovor bi lahko poiskal tudi v Sloveniji, saj nismo znali promovirat njegovega prihoda. Sklepamo lahko, da smo jadralci pač družba posebnih obzorij, leški Ciko, denimo, je dejal: »Taki pač smo.« A če bi to bilo splošno pravilo, potem Sebastianu Kawi ne bi bilo treba med pogovorom pohvaliti Cikov program SeeYou. Lahko bi zamahnil z roko in se tega niti spomnil ne bi. Očitno je že tako, da serijski zmagovalec v jadralnem letenju marsikoga zafrustrira. A ta razlaga za Slovenijo ne vzdrži, saj nimamo veliko jadralcev, ki bi mu lahko bili konkurenca. Tudi zato bi morda lahko od koga slišal, da mu je žal, ker ga ni mogel pozdraviti in mu dati v podpis njegovo knjigo Sky full of heat.

Kawo je zanimalo, koliko jadralcev je v Sloveniji. Bil sem v zadregi, dejal sem, da jih je morda 600, pa sem kmalu zmanjšal število na 400. Menil je, da je to kar veliko, a ne vem, kaj je sklepal iz tega podatka? Morda si je kasneje ogledal seznam jadralcev, ki so lani sodelovali na nacionalnem tekmovanju v preletih na OLC?

Mateusz Pusz

Prav na dan, ko se je začelo jadralno tekmovanje za pokal Pribina, na katerem je Sebastjan Kawa že zmagal, je Poljak, ki bi mu lahko dejali tudi ambasador jadralnega letenja, sicer pa jadralec, ki je s petnajstimi naslovi svetovnega in evropskega prvaka ter večkratni zmagovalec v tekmovanjih za Veliko Nagrado (Grand Prix), pripeljal v Slovenj Gradec ekipo štirinajstih jadralcev z devetimi jadralnimi letali. Vzletali so, ko so bile vsaj majhne vremenske možnosti in se lotevali tega, zaradi česar so prišli v Slovenijo – alpskega letenja. Zanimiv je bil njihov jadralni dan, ko je po nekajdnevnem dežju posijalo sonce. V nizki oblačnosti so se podali na križarjenje po Sloveniji (JV od Celja), nato so se vrnili v hribe in zavili na zahod. Kawa je želel prijateljem pokazati, kako se leti v Alpah. »Bil sem vodja skupine, a z vremenom, žal, nismo imeli sreče, tako, da nismo uspeli leteti nad vrhovi in smo pač sledili dolinam. V skupini so bili dokaj neizkušeni jadralci,« je razložil. Med jadralci, ki so tega dne potegnili krajši konec, je bil Mateusz Pusz, saj je za začetek najprej pristal v Lescah, pozno popoldan pa je ponovno vzletel - in pristal na Jezerskem. Kot da je pristanek na prislovično negostoljubnem prelazu nekaj vsakdanjega.

»Kako se že reče vašim Alpam?« je vprašal in se potrudil, da je Kamniško-savinjske Alpe izgovoril razumljivo.« Ni se pritoževal čez grape in grebene, ki povezujejo letališči Slovenj Gradec in Lesce. »Na tej fotografiji je Logarska dolina. Posnetek sem naredil, ker zbiram dokumentacijo. Tu je mogoče tudi pristati.« Je s tem pokazal namen, da še kdaj pride v naše kraje? Njegovi novi znanci iz Slovenj Gradca zagotavljajo, da se bo še vrnil v kraj med Uršljo goro in Pohorjem. Sliko Logarske doline je objavil tudi na svojem blogu, http://www.sebastiankawa.pl/5729/przyczolek-zdobyty/

Na Sebastianovem računalniku so se zarisale fotografije himalajskih pobočij in vrhov. Kar takoj je nanizal nekaj utrinkov iz svoje nedavne odprave v Nepal. Tako, kot je brez težav razvozlal, kateri vrhovi in doline ležijo med Slovenj Gradcem in Lescami, je suvereno našteval vrhove Anapurn, pokazal je Humarjev Daulagiri, nakazal je položaj doline reke Kaligandaki, nekje drugje sta panoramsko sliko zaznamovala Machapuchare in Ama Dablam, značilna himalajska lepotca, v ozadju pa je kraljeval Mont Everest. Nazornih posnetkov bi najbrž bili veseli naši alpinisti, ki so v minulih desetletjih nabirali izkušnje na vrhovih, ki jih je naštel. Bralci alpinističnih knjig smo lahko samo ugibali, kje neki so vse te Anapurne in mnogi drugi vrhovi. Sebastian se je ob svoji izkušnji z letenjem v Himalaji razgovoril, tako da je žena, ki je še nekaj časa spremljala pogovor, odšla od mize in odpeljala diano 2 na štart.
»Se mi zdi, da je vaša gospa morda jezna, ker ste še zmeraj za računalnikom,« sem previdno vprašal, Poljak pa je odgovoril s šalo: »Predvsem pa vleče letalo prehitro.«

Sebastiana je jadralska odprava v Himalajo očitno spravila iz ravnotežja. Njegova pripoved o uradnikih v Katmanduju ni bila prav nič v rokavicah. Najprej so mu obljubili vsa dovoljenja za letenje, a ko se je pojavil v njihovih uradih, so ga pošiljali od Poncija do Pilata, vsakokrat so si izmislil kakšno novo zahtevo, da so ga odslovili, čas pa se mu je iztekal. Ker ni želel razumeti njihovega jezika. »Da je nekdo premaknil neki dokument iz ene mize na drugo, bi moral podmazati z 200 rupijami. Nekega dne so me nepalski uradniki odpravili z izgovorom, da za letenjem v hribih nimam izkušenj. Bolj kot sem jim pripovedoval, da letenje v hribih obvladam, manj je zaleglo. Ne vem, kako je Ohlmannu uspelo prepričati uradnike, da so mu dovolili jadralno raziskovanje Everesta,« in je seveda povedal bistvo, da za podkupovanje uradnikov ni imel denarja. Najbrž mu je narastel pritisk, ko je pripovedoval o letaliških delavcih v Pokhari. Ni se jim sanjalo, kako deluje jadralni letalo, da na tleh potrebuje pomočnika. Dolgo je trajalo, da so dovolili, da je nekdo pri vožnji po tleh držal za krilo ASH 25. Najbrž sploh ni smel razmišljati, koliko živcev ga je stal prevoz letala do Katmanduja, kjer se je srečeval z nečem, kar je daleč od organiziranosti. »Težave so bile celo z izkrcanjem kontejnerja z letalom. Potovanje iz Indije v Nepal je še najboljše z letalom, s transportom po tleh pa so same težave. Organizatorji prevozov zatrjujejo, da nekaj lahko opravijo, v resnici pa ne zmorejo in ne znajo urediti ničesar. Vse sem moral organizirati sam, poskrbel sem za vse papirje, dovoljenja, carino itd.«

Kawa je v Himalaji na valovih dosegel višino 9600 m, spoznal je, kako bi bilo mogoče preleteti himalajske velikane. »Tega projekta ne bom več nadaljeval, ker je predrag. Že tokrat smo porabili približno 40.000 evrov. A najbrž se bo kdo našel, ki bo nadaljeval začetne korake, toda najprej bo moral odšteti precej denarja za dovoljenja. Odprava na Mt. Everest mora samo za takso odšteti 71.000 dolarjev, to pa je že dvojna cena, kolikor nas je stala celotna odprava. Ne poznam sponzorjev, ki bi bili pripravljeni podpreti tri pilote, ki si želijo raziskovati valove nad Himalajo. Tokrat smo vse plačali zasebniki, pravega sponzorja sploh nismo imeli. Pričakoval sem, da bo ameriško centralo revije National Geografic morda zanimala naša jadralska odprava v Himalajo, a sem se zmotil, pa čeprav me je podprla poljska podružnica NG.«

V Kamniško savinjskih Alpah (foto: Sebastian Kawa)

Pri spoznavanju novega okolja v Nepalu so Sebastianu veliko pomagali letalski navdušenci, ki imajo v Pokhari Avio Club in z motornimi zmaji vsak dan opravljajo komercialne lete za turiste. »Težave so bile z nakupom navadnega goriva.«

Odprava v Himalajo je prinesla mnoga spoznanja, predvsem o tem, kako se obnaša vreme. »Decembra smo imeli srečo, da je pihal veter iz jugovzhoda, kar ni običajno. Navadno piha zahodnik ali severozahodnik, baze oblakov so bile nizko, na 4700 m.« Na fotografiji je pokazal mesto na Daulagiriju, na gori, na kateri bi lahko pričakoval valove. »Ampak na višini ni bilo vetra. Zato pa smo na južnem ramenu Anapurne našli val, ki se je dvigal 6 m/sek. To je bilo februarja. V naslednjih dnevih znova ni bilo vetra. V Nepalu je nekaj krajših travnatih stez, ki niso niti tako široke, da bi lahko na njih pristal z ASH 25. Največji problem pa je, ker se s pomožnim motorjem ne bi mogel več vzleteti. Te steze so prekratke, predvsem pa so na višinah okoli 3000 m in višje, to pa je za motor ASH25 previsoko. Če ne bi imel druge izbire, bi pristal, a nakopal bi si nerešljiv problem z letalom,« in je pokazal nekaj fotografij pohodniških poti v Nepalu. Kot bi jo vzel iz kakšne planinske knjige … Komercialno letenje se je v Nepalu začelo pred približno desetimi leti, takrat so začeli tudi urejati kratke letalske steze. Letalski promet poteka pretežno med Pokharo in Katmandujem, v hribih ga skoraj ni, zahodno od Pokhare pa sploh ne. Tu in tam helikopterji peljejo kakšno ekipo v bazni tabor. Smešno je bilo, ko so se domači kontrolorji trudili, da bi jadralno letenje po višini razmejili od komercialnih letov, ki so potekali precej nižje … Letališče v Pokhari, od koder sem vzletal, je na jadralsko neugodnem mestu, saj se je od tam dokaj težavno prebiti v višje hribe.

Kawa zatrjuje, da za letenje v Himalaji ni imel najboljšega vremena. »Zdaj bolje razumem, kako deluje vreme v Himalaji,« pravi in našteva različne vremenske vzorce, ki se zelo razlikujejo od evropskih. V Himalaji se je srečeval z vsemi možnostmi, od brezvetrja, pa do prepletenih sistemov od ene do druge skrajnosti, ki so povezane z močnim vrtinčenjem. »Baze oblakov so bile pogosto tako nizko, da je bilo tvegano leteti skozi okna, ki se pilotu pokažejo samo za trenutek. A očitno brez teh tveganih preskokov ne gre. Terenov za zunaj letališke pristanke sploh ni, vselej je treba prileteti do letališča v Pokhari,« je razložil in na nekaj fotografijah pokazal mesta, kjer je ujel valovno dviganje. V mislih se je vračal k prepovedanemu Everestu. »Ko sem bil visoko in v vetru, ki je pihal prek 150 km/h, bi brez težav preletel precejšnjo razdaljo, kakšnih 150 km, do Everesta – seveda, če bi imel dovoljenje.«

Ali ni letenje nad nepristopnim svetom nad Himalajo precej tvegano?
»Toda saj je jadralno letenje nasploh nevarno. Toda, če ne tvegaš, ni dosežka. Treba je najti pravo razmerje med tveganjem in uspehom,« je končal misel. Tudi samoumevnost Mateuszovega pristanka na Jezerskem, ki se mu slovenski jadralci izogibamo, kaj šele, da bi se lotili pristanka, kaže, da poljski jadralci letijo s precej drugačno logiko kot slovenski. Zunaj letališki pristanek je zanje najbolj samoumeven del leta in zakaj bi o tem razpredali še ure in dneve po dogodku? Med pogovorom je Kawa pogledoval na svojo vremensko napoved in opazoval, kako se razvija oblačni sistem nad Slovenijo, kakšne pol ure pred vzletom je zbral jadralce in jim povedal, kaj meni o vremenu. Tik pred vzletom je stopil do domačih fantov, ki se z vremenom niso ukvarjali, saj niso nameravali prav daleč od letališča in jih vprašal: »No, kaj nam svetujete za danes?« Najbrž ni pričakoval odgovora, na hitro je sedel v letalo in že so ga vzele meglice. Čez uro in pol je eden od jadralcev iz njegove ekipe že javil, da je pristal v bližini Pliberga, drugi pa približno kilometer od letališča. Samoumevno, kot na akcijah preletov mora biti, so se kolegi odpeljali po oba jadralca.

V Slovenj Gradcu je bil Kawa vodja skupine, a ni bilo mogoče dobiti občutka avtoritarnega nastopa. Kasneje mi je bilo jasno, da je bilo njegovo nenehno opazovanje vremena prek računalnika del odgovornosti, ki si jo je naložil kot vodja skupine.

Nad Anapurno (foto: Sebastian Kawa)

Promocija
»A zakaj sem rinil v Himalajo? To je bil eden od prijemov, da jadralno letenje sploh pride v medije,« zatrjuje Kawa, ki si prizadeva, da bi promoviral svoj šport kjer koli le more. Tudi s fotografijo, z video filmi in s predavanji. V domačem kraju v Bielsko Biala je po prihodu iz Slovenije za šolarje pripravil predavanje o Himalaji, kot jo je doživel na svoji odpravi. Morda bo za popestritev dodal še kakšno zanimivo fotografijo iz Slovenije. Seveda, mlade je treba seznaniti z jadralnim letenjem na različne načine. Kawa se zaveda, da je pomanjkanje jadralskega naraščaja splošen problem po vsem svetu in tudi na Poljskem. »Danes, žal, brez denarja v jadralnem letenju ne gre. Pred desetletji smo imeli na Poljskem zelo uspešen sistem vzgoje mladih jadralcev, danes se je položaj precej spremenil.«

Patagonija in Antarktika
Novinarji sprašujejo Kawo vse mogoče, denimo, ali bo nekoč organiziral jadranje na Antarktiki. »Seveda je tudi to možnost, o njej so razmišljali že pred menoj. Težav z izpeljavo takega projekta bi bilo veliko, predvsem pa bi moral biti projekt vpet v kakšno znanstveno odpravo, saj drugače tja sploh ni mogoče priti. Ne znam si predstavljati, da bil to moj osebni projekt. Nekoč bo nekomu uspelo tudi kaj takega.«

Kakšna pa je razdalja med Antarktiko in Patagonijo?
»Prevelika in veter piha povprek. Ampak, če bi imel dobro zavarovanje …« se je pošalil.

Sebastian je občutil tudi letenje na valovih nad Andi, nad katerimi je v dvosedu preletel prek 2000 km. »Bil sem član odprave francoskega jadralca Jean Marie Clementa. Še zdaj me jezi, ker sem se po 2000 km dolgem letu prehitro vdal. To je bila slaba odločitev, saj sva bila z Bruceom Cooperjem na višini 6000 m, do sončnega zahoda pa sva imela še tri ure. Lahko bi nabrala še precej več kilometrov, a spremenljivo vreme naju je zavedlo. Naslednji dan sem letel z Jean Marie Clementom in pristala sva zunaj letališča. V Barilocheju, kamor sva bila namenjena, že deževalo.« Najbrž je bilo pestro.

Lastništvo
Ko je Sebastian razlagal, da nima svojega jadralnega letala, je bilo to presenečenje, saj sem si predstavljal, da izdelovalci letal tekmujejo med seboj, kdo bo tako uspešnemu pilotu ponudil svoj izdelek. Resničnost je precej bolj klavrna. »Tako dragocenih daril nihče ne podarja,« je dejal in razmišljal, »morda bi se takšno dejanje celo obrestovalo. Na svetovnem prvenstvu v Uvaldeju sta, denimo, poljska jadralca (Nieradka Zbigniew in Wojcik Lukasz) v 18-metrskem razredu osvojila prvo in drugo mesto z leteli ASG 29 in po njunih uspehih se je povpraševanje po teh letalih v ZDA zelo povečalo,« se je spomnil SP v Texasu, kjer je osvojil naslov svetovnega prvaka v 15-metrskem razredu. Kawa se je sicer dogovarjal, da bi letel s kakšnim novejšim letalom, a bi moral za najem letala izdelovalcu in lastniku še plačati, namesto da bi bilo ravno obratno. In tako je ostal pri poljski diani.

Novica za zbiratelje starejših letal: vodstvo poljske reprezentance prodaja dokaj poceni ASW 22, letalo odprtega razreda, ki je svoje najboljše dni že preživelo. No, glede na to, da so si Poljaki z zanimanje ogledovali celjskega nimbusa, ki je tudi že nekaj časa naprodaj, je njihov ASW 22 najbrž res že precej iz mode. Sebastjan z letali odprtega razreda nima veliko izkušenj, ker pač ni imel možnost, da bi nastopil s konkurenčnim letalom iz tega razreda. A če bi imel možnost, se ji najbrž ne bi odpovedal, že zato, da bi svoj šopek zmagovalnih dosežkov zašpičil z naslovom svetovnega prvaka. Najbrž bomo nekoč doživeli tudi to.

Novo v jadralnem letenju
»Tekmovanja za Veliko nagrado (GP) so dobrodošla popestritev, vendar menim, da bi morali razmišljati še o krajših tekmovanjih. Padalska tekmovanja v likovnih skokih so zanimiva za gledalce, ker se na enem mestu dogaja vse. Jadralci bi morali slediti tej zamisli, denimo, z zelo kratkimi nalogami. Morda z disciplinami, ki bi bile dolge samo 30 km, denimo, po kakšnem grebenu, kjer bi bila še točka za gledalce. Takšno tekmovanje bi me zanimalo. Upam, da bo letošnji GP v Sisteronu znova zelo dobro organiziran. Zadnje finalno tekmovanje za veliko nagrado v Wasserkuppe (2013) je bilo porazno. Ne samo, da se je terminsko prekrivalo z evropskim prvenstvom, bilo je tudi slabo vreme in izpeljava je bila prav tako slaba.«

Kultura, foto, video, knjige
»Jadralno letenje skušam deliti z drugimi, trudim se, da bi dvignil zanimanje zanj. Fotografija, video, knjige, vse kar počnem je na neki ravni, ki jo obvladam, a z vsem še nisem zadovoljen. Imam veliko posnetkov s Himalaje, a menim, da iz tega ne bi mogel narediti filma. Povezal sem se z nekom, ki bo skušal iz vsega nekaj narediti, toda tega dela se še ni lotil. Pri snemanju filma mora biti profesionalna ekipa z režiserjem, poleg mora biti nekdo, ki poskrbi za zgodbo, ki mu je jasno, kako nastane film. Težko je narediti film po tem, ko je že vse posneto. V Nepalu je veliko možnosti, da bi kaj takega naredil, veliko se dogaja že na cesti, v uradih, zanimivo bi bilo posneti uradnike pri njihovem delu.«

Kawa si je v deževnih dnevih ogledal Slovenijo po tleh. »Bil sem na celjskem gradu, v Arboretumu, pri skakalnem centru v Mislinji. Slovenija je zanimiva dežela,« je zatrjeval, ko je kazal svoje fotografske posnetke, ob katerih se vidi, da išče nenavadne poglede, od labirinta iz žive meje v Arboretumu do pisoarjev na celjskem gradu. Očitno ga takrat, ko vzame v roke fotografski aparat ali video kamero, zasvoji estetika.

Kawa se ukvarja s fotografijo že od nekdaj. »Žal mi je, da nisem imel ustrezne kamere že takrat, ko sem jadral na vodi. Iz tistega obdobja imam samo nekaj fotografij, a so mi zelo všeč. Ugotavljam, da so fotografije iz letala zmeraj enake. No, nekaj zanimivih fotografij je nastalo, ko smo leteli do slovensko hrvaške meje. Kadar letiš z izkušenimi piloti, ki jih ne bega bližina drugega letala, lahko nastanejo zanimive fotografije, a tokrat nisem želel tvegati. Vsekakor pa je težko je narediti res dobro fotografijo,« je sklenil misel o fotografiji, in se spomnil trenutka velikega zastoja nekje na slovenskih avtocesti. »Bil je dober občutek, da sem visoko nad cestno zmešnjavo.«
Sicer pa je poljski jadralec ljubitelj popularne poljske glasbe, ni pa zbiralec glasbenih CD-jev, za poslušanje glasbe nima časa. V njegovem mestu poteka v jeseni velik festival jazza. Morda bo koga pritegnil.

Zgodovina
Ker smo v Sloveniji nedavno odkrili spomenik v Grahovem, me je zanimalo, kakšen odnos ima do rojakov, ki so se bojevali v RAF, še posebno, ker so bili izvrstni piloti. O tem je v uvodu knjige Sky full of heat precej napisal že njegov oče Tomasz. Tudi Sebastjan ima do tega obdobja in do pilotov, ki so se borili, pozitiven odnos.

»To obdobje me zanima in o tem tudi nekaj vem, v RAF so poljski letalci sestavljali več divizij. Videl sem več filmov, ki jih je posnela BBC. Poljaki smo imeli dobre korenine v letalstvu že pred vojno. S tega zornega kota se je vojna za poljske letalce začela prezgodaj, saj se vojno letalstvo ni moglo okrepiti. Mladi piloti in tudi tisti z izkušnjami ob jesenskem napadu na Poljsko leta 1939, so se umaknili v Francijo in nato v Veliko Britanijo. Toda po vojni je bila usoda preživelih pilotov žalostna, saj so končali v zaporih, po zaslugi vpliva ruske politike.«

Sebastian Kawa pa je na svoji spletni strani
http://www.sebastiankawa.pl/5729/przyczolek-zdobyty/
zapisal takole:

SKRIVNOSTNI KOTIČEK ODKRIT
Zakaj Slovenija in zakaj Slovenj Gradec?

Če pogledaš na zemljevid, lahko kaj hitro ugotoviš, da je Slovenj Gradec najbližji kraj v Alpah, z morebitno izjemo Avstrije, kamor se lahko pripelješ iz južne Poljske v enem popoldnevu. Pot je dolga le 670 km po avtocestah Slovaške in Avstrije. Celo s transportnim vozom se lahko mimogrede odpelješ tja za konec tedna. Ko še ni bilo obvoznic si toliko časa potreboval za pot od Varšave do Žara.

V Koroškem aeroklubu Slovenj Gradec nimajo redno zaposlenih za delovanje kluba; letijo in delajo le entuziasti in zelo dobro jim uspeva. V jadralni jati imajo med drugim tri enosede in en dvosed DG 505 v odličnem stanju, katerega je možno najeti po dokaj nizki ceni. V hangarju sta tudi vlečni letali Piper Super Cub in starodobnik PO-2 ter helikopterji in letala v zasebni lasti.

Poleg jadralne dejavnosti je na letališču tudi veliko padalcev. Med našim bivanjem in letenjem se je lokalnemu Pilatus Porterju pridružil še eden v barvah Red Bull-a, iz katerega se je skoraj neprestano valila množica raznobarvnih padal. Le dež in bližajoče se nevihte sta jih ustavila. Kljub padalcem jadralna dejavnost ni bila motena in tudi zamud pri vzletanju ni bilo.

Zakaj leteti v Slovenj Gradcu?

Letališče Slovenj Gradec je zelo dober kraj za začetek in konec leta v Alpah. Tik ob letališču, na zahodni strani, je veriga gozdnatih hribov in gričev, kjer najdeš dobro termiko in tako ni potrebe po daljši in višji aerovleki. Kljub temu je ob severnem in vzhodnem vetru potrebna previdnost in skrb za zadostno višino doleta do letališča, čeprav je v bližini več terenov za zunajletališki pristanek. Na zahodu, le malo naprej, je višji vrh Uršlja gora, ki omogoča vzpenjanje na višino okoli 1800 m. Od tu naprej je samo korak do 250 km dolge gorske verige, ki se razteza proti zahodu, vzdolž slovensko-avstrijske in avstrijsko-italijanske meje. Prvi, 10 km od Uršlje gore oddaljen vrh, se imenuje Peca, dalje pobočja Kamniško Savinjskih Alp, Karavank in Dolomitov vodijo severno od Cortine d'Ampezzo do Brunecka. V razmerah severne tendence je to zelo ugodno, saj omogoča 500 ali več kilometrov dolge lete. Ob severnih pobočjih v Avstriji, v Celovški dolini ob Dravi, tudi ne manjka njiv; tam sta med drugim morala pristati tudi Darek in Marek. V osrčju Kamniško-Savinjskih Alp v okolici Jezerskega pa je nekaj primernih pašnikov, kar je s svojim pristankom dokazal Mateusz Pusz.

Ob severnem pobočju Karavank je tudi več letališč. Jadralni piloti imajo dokaj ugodne razmere pri povratku v Slovenj Gradec; pogosto letijo v visokogorju tudi v večernih urah ali celo po sončnem zahodu, ko termika še zmeraj omogoča vzpenjanje na visoko nadmorsko višino, celo od 3000 do 4000 m, ki jo potem pretvorijo v preletene ure in kilometre.

Iz Slovenj Gradca je možno tudi leteti ob pobočju Pohorja proti vzhodu in celo podaljšati let v območje TMA Maribor. To je kontrolirano letališče, a z majhnim prometom in ni težav pridobiti soglasje kontrolorja za nadaljevanje leta.

Gostitelji so se trudili pri organizaciji našega bivanja in letenja. Aleš Fink, po poklicu kontrolor zračnega prometa, nam je natančno razložil strukturo zračnega prostora in možnosti za pridobitev dovoljenja za let v sosednji TMA. Standardna smer letenja ob državni meji z Avstrijo nima veliko omejitev zračnega prostora, saj poteka prek Kamniško-Savinjskih Alp in je možno leteti do višine 95. Potrebno je biti pozoren na TMA Celovec ter na omejitev letenja 300 m nad terenom, kar v goratem delu pomeni višino 2600 m. Pri vstopu v kontroliran zračni prostor je potrebno predhodno vzpostaviti stik s kontrolo zračnega prometa. V nadaljevanju letenja proti zahodu se dovoljena višina leta zvišuje do 3600 m, kasneje celo do 4000 m. Pri letenju v Italiji je potrebna pozornost zaradi večjega števila naravnih parkov in prepovedanih območij letenja. Giorgio Galleto je opozoril na posebnosti prepovedi in omejitev letenja na območju Belluna.

Med našo odpravo v zahtevnem vremenu z dežjem smo prosili za možnost vstopa v TMA Ljubljana in nismo imeli težav. Leteli smo po južni strani Kamniško-Savinjskih Alp in vseh šest jadralnih pilotov smo dobili dovoljenje za vstop v TMA. Bolj izkušeni piloti bi lahko leteli proti severu v Avstrijo in mimo TMA Celovec do Visokih Tur, seveda ob komunikaciji s kontrolorjem v stolpu. Na vojaškem letališču Zeltweg so prisotni od ponedeljka do petka, sicer z odmorom za kosilo … Mi nismo imeli te priložnosti, a nekateri jadralni piloti imajo dobre izkušnje z vojaškimi kontrolorji, ki so razumevajoči do jadralskih podvigov.

Bili smo nesrečni, ker se je vreme v aprilu tako poslabšalo. Leteli smo pod nizkimi bazami in se izogibali dežju, vetra je bilo dokaj malo. Navadno v takšnih razmerah marsikdo ne bi niti poskusil leteti. Kljub temu nam je uspelo prejadrati več sto kilometrov. Skratka, tisti jadralni piloti, ki so bili ta teden z menoj v Sloveniji, nimajo pomislekov, da bi tam v dobrem vremenu leteli sami; v takšnem, ko je pobočja Alp možno opazovati od zgoraj.

In še en razlog je zakaj se podati v Slovenj Gradec - zelo prijazni ljudje na letališču. Najlepša hvala, zagotovo se bomo še videli.